Zvone

Potovanja k ljudem

Zapisano marca 2011:

Takole bom rekel: najlepših je bilo zadnjih petinpetdeset let mojega življenja. Gotovo z nekaj sreče, še bolj gotovo pa tudi s kar nekaj dela. Ki se ga sicer dokaj previdno lotevam, a če v njem uživam, mi običajno ni težko.

Otroštvo na kmetih, tam spodaj pod Gorjanci, je bilo idilično, s kravami, zajci, konji, njivami, vinogradi. Nič pretresljivo revnega in še manj bogatega, potovanje v glavno mesto je bila že avantura. Osnovna šola na Otočcu, gimnazija v Novem mestu. Leta študija v Ljubljani (FSPN, smer novinarsto) pa so kmečkemu fantu odprla povsem nova obzorja – na vse konce v svet! Prijazna steza za preostanek življenja je bila očitno začrtana že na prvemu avtostopu prek Evrope daljnega leta 1975 – le da takrat tega še nisem vedel. Vse daljša potovanja so se v letih zatem vse bolj prepletala z novinarskim delom, fotografijo in potopisnimi predavanji. Dolgo sem se po najbolj odmaknjenih poteh Azije, Afrike in obeh Amerik potikal sam; priznam, včasih je bilo rahlo samotno. Potem, že skoraj tri desetletja (uf, uf!) je tega, pa se mi je zgodila Romana … res je, tudi nekaj sreče očitno je v mojem življenju. Štiri leta sva skupaj potovala z motorjem okoli sveta – zadnji del, leto dni Afrike, je bilo najino poročno potovanje.

Kmalu po vrnitvi domov se je rodila Kaja; ko je bila stara pet let, smo se ponovno odpravili, za leto dni okoli in okoli. Še vedno z nahrbtniki in spalnimi vrečami, drugačnega načina potovanja ne poznam in si ga ne želim. In kmalu po tisti vrnitvi se je porodilo še eno dete, tokrat Grega; tudi on je že spoznal lep kos sveta. Vmes pa so izhajale potopisne knjige (LINK)– osem do zdaj – ter se kopičile časopisne reportaže. Dve strasti sta se pri tem prav idilično sparili: delo in užitek. Računalnik je nadomestil pisalni stroj, fotoaparatu se v zadnjih letih vse bolj pogosto pridruži televizijska kamera.

Z Gregom v Nepalu, 2006Pred dobrim desetletjem pa se je vse to veselje razširilo še na turizem – pardon: avanturizem! Klub popotnikov Šeruga se je iz občasnega druženja razvil v prijazno dodatno službo, zelo butično in prav zato še vedno delano z velikim veseljem. Nekajkrat letno peljem po svojih zelo stranskih poteh Afrike in Azije manjše skupine sorodnih duš, ki hočejo od sveta kaj več, kot le dober hotel in eksotično hrano. Potovanja k ljudem rečem temu.

Ker prav za to gre v tem mojem življenju: vedno znova potujem k ljudem! Čim bolj drugačnim, čim bolj nenavadnim, čim bolj odmaknjenim.

In zelo mi všeč tista globoka misel o nemirnemu morju in mirnemu pristanu. Z družinico živim v Ljubljani in sem najbolj zadovoljen, kadar se iz sveta vrnem domov. Drugo največje veselje je ponovno oditi na pot. Tretje pa vse tisto vmes. Srečen človek sem. Vse ostalo pa se dogaja nekako spotoma in brez prehudega truda.
In brez skrbi, sem potrkal na les. Naj torej tako tudi ostane!