| |
Ponosen sem na dejstvo, da v osmih
letih, odkar po odmaknjenih krajih občasno vodim tudi skupine sopotnikov,
še nikoli nisem dobil pritožbe – do pred kratkim! A to verjetno
ni slučajno: pred vsakim odhodom se vsi udeleženci praviloma dvakrat
srečamo, se pogovorimo, pogledamo fotografije in filme s prejšnjih
odprav – ter podpišemo tudi zelo jasno in obojestransko obvezujočo
pogodbo. V njej je po točkah določeno, kaj za svoj denar dobijo
potniki – in še bolj jasno podčrtano, kakšne potnike pričakujemo
mi. Recimo ... da ta potovanja res niso primerna za vsakogar; nekako
za posebne ljudi so – za tiste, ki hočejo več. In so za to pripravljeni
tudi več dati – ne le denarja, temveč predvsem sebe.
Ne za turiste – za avanturiste!
A včasih kdo med njimi šele sredi džungle ugotovi, da eksotika v
živo le ni enaka dokumentarcu na Discoveryju, s pivom v roki in
s klimo do konca. Pa se nikoli ni nihče zares potožil in na koncu
je pot prav tistim dala morda celo precej več kot že utrjenim ostalim.
Nemogoče je, da jih nekaj tednov popolne drugačnosti ne bi vsaj
malo spremenilo.
Vendar se motim, očitno! Je mogoče – nekaterim ne pride v neprebojnem
oklepu blažene razvajenosti do živega prav nič! Kar je v redu in
prav – dokler ostajajo doma ali za zidovi svojih hotelskih svetov
s petimi zvezdicami in s palmami iz najdražje plastike.
A kako je možno, da se nekdo od njih znajde tudi na moji turi?!
In zato objavljam naslednje pismo – ker sam nikakor ne bi bil sposoben
z besedami tako do popolnosti zajeti profila ljudi, ki si jih na
naših poteh nekako ... no ja – ne želimo! Zanje, za skupino in za
domačine ob poteh bo neprimerno bolje, če ostanejo doma!
Indonezija z Irian Džajo, o kateri bo govora, spada med naše najbolj
zahtevne poti. Vodil jo je Peter, preizkušen popotnik z mnogih skupnih
poti, diplomirani geograf, vodnik z licenco in irianskimi izkušnjami
iz prve roke. Pismo je delno skrajšano; spisek grehov se začne sčasoma
namreč ponavljati. Vmes pa boste našli vpletena tudi mnenja in spomine
ostalih potnikov.
In – da, o istem potovanju govorijo, da ne bo pomote!
|
|
 |
|
| |
Spoštovani gospod Šeruga,
eden od podatkov, ki mi je bil za to potovanje pomemben, je bila tudi
kvaliteta nastanitve. V programu ste zapisali, da bomo "v mestih
spali v prijetnih in čistih popotniških hotelih, dvoposteljne sobe
bodo imele stranišča s tušem, ponekod tudi bazen. Seveda pa to ne
bodo dragi hoteli z zvezdicami." Bungalovčki v Lovini so bili
sicer na videz in od daleč res idilični. Vendar so bili zanikrno umazani,
posebej svinjske in zato komaj uporabne so bile sanitarije. Enako
velja tudi za bungalovčke ob vznožju vulkana Batur, s tem, da so imeli
slednji še izdatno umazano posteljnino, poleg tega pa sem spala v
troposteljni sobi. Največja katastrofa od vseh je bil brez dvoma hotel
v Sentaniju. V sobah je smrdelo kot da jih najmanj dvajset let niso
prezračili. Bilo je zatohlo in vlažno, WC in tuš nista delovala. Še
ena beznica je bil hotel v Labuanbaju na Floresu. Spet umazana posteljnina,
majhen in zanikrn WC, ki ni deloval, namesto tuša pa gumijasta cev,
s katero ne vem, kaj naj bi počela.
(Sledi podroben seznam ostalih hotelov: z eno samo izjemo na Baliju
– kopalnica z banjo, klima, dva bazena ... – so vsi ostali smrdljivi,
umazani, grozljivi!) |
|
 |
|
|
Takole bi rekel: razen Sentanija na monsunski obali Irian
Džaje (ja ja, tam je kriza, komorkoli se obrneš!) so vsi hotelčki
korektni in tipično popotniški; nikoli najcenejši, pogosto pa najboljši,
ki so pač na voljo. Od štirih naših skupin na Irianu se doslej še
nihče (nihče!) ni pritožil zaradi nastanitv; smo se pa občasno zaradi
eksotičnih sob res tudi družno nasmihali in zatem pač dodatno razkužili
želodce. Jasno, v kameno dobo ljudje ne hodijo ravno zaradi postelje
za nekaj sto dolarjev na noč – in to velja tudi za ostale odmaknjene
otoke na naši poti! Še to: razen vaških kolib so bili vsi naši hoteli
na Irianu dražji od razkošja na Baliju! A prav razkošje je v teh
krajih seveda zelo relativen pojem ...
zvoneseruga@siol.net
|
|
 |
|
| |
Naslednji podatek, ki mi je bil pri odločitvi za to potovanje nadvse
pomemben, je bila zahtevnost trekinga na Irianu. V svojem programu
ste zapisali, da naj "dnevno računamo na cca. pet ur zmerno
naporne in tehnično nezahtevne hoje po hribovskih stezah",
v nadaljevanju pa "Bo nevarno? Naporno? Takole bom rekel: vse
te poti sem prehodil tudi s svojima otrokoma. Grega je imel pet
let, Kaja enajst. Si upate tudi vi? Boste zmogli?". Na navedeno
sem se zanesla. Poti, ki smo jih na trekingu prehodili, pa so bile
svetlobna leta daleč od "tehnične nezahtevnosti". Ure
in ure smo hodili po strmih poteh navzdol, po listju in blatu, ki
je drselo, po poličkah, širokih le za eno stopalo, nad prepadi na
eni strani in le malo trave za oprijem na drugi strani. Takšna pot
menim, da ni "tehnično nezahtevna". Plezanje po skalovju
reke navzgor in navzdol se mi tudi ne zdi "tehnično nezahtevno".
Plezanje strmo navzgor, spet samo po kozjih stezicah, kjer ne rabiš
veliko, da zdrsneš metre globoko, tudi ne sodi pod pojem "tehnično
nezahtevne hoje«.
|
|
 |
|
| |
Kar se trekinga po Irianu
tiče, je bila to neizpodbitno ena bolj vznemirljivih stvari. Kdo si
lahko predstavlja večjo srečo, kot zavetje v hladni senci in namakanje
nog v mrzlem gorskem potočku, po parih urah grizenja kolen? Seveda,
ponekod so stezice sumljivo ozke in včasih bi raje gledal drugam,
kot v strmo dolino, ampak za take lepote bi si do konca in še enkrat
pogrizla obe koleni. Da sreče v srcu, ko ob poti srečaš domačine in
si izmenjaš bolj ali manj škrbast nasmeh, sploh ne omenjam. Urice
druženja z lrianskimi vaščani so zame najdragocenejši zaklad, ki mi
še danes izvabi nasmeh na usta.
veronikafurst@hotmail.com
|
|
 |
|
| |
Za hrano na trekingu in ladjici ste zapisali, da "bo služila
bolj preživetju kot gurmanskim užitkom" vendar pa tudi, "da
je bo dovolj". Pa je ni bilo. Na trekingu smo si zjutraj nabirali
moči s sendviči, opoldne, ko bi po logiki stvari bil čas za pošten
obrok (glede na to, da smo cel dan hodili) smo se znova okrepčali
s sendviči tako, da smo imeli edini topel obrok v celem dnevu šele
zvečer. In to pozno zvečer, saj je bila Petru glavna skrb, ko smo
prispeli v katerokoli vas, da je zabaval vaške otroke in se z njimi
igral. V tem mesecu smo tako imeli več kot dovolj priložnosti spoznati
tudi velikega otroka, ki še vedno skače v našem vodniku.
|
|
 |
|
| |
ln vedno bom hvaležna
Petru, da mi je znal tako srčno odkriti pot do njihovih src. Ne bi
si mogla želeti boljšega vzornika. Kjer gre komunikacija nad besede,
lahko le z nasmehom in pristno toplino premostiš kulturne razlike
in se zbližaš z ljudmi, česar pa ni zmožen vsak. In kakšna škoda za
takšne ljudi, še sami ne vedo, kaj vse si s tem prikrajšajo.
Veronika |
|
 |
|
| |
Tudi hrana na ladjici
je bila nadvse skromna. Še jaz, ki imam 50 kilogramov in jem kot ptiček,
sem bila lačna. Ni čudno, da se me bodo v skupini spomnili po tem,
da sem ves čas jedla čokoladice. Ja, lakoto je bilo pač treba nekako
potešiti. |
|
 |
|
| |
... Glede hrane je pa tako: če si razvajen in ješ le kar ti paše -
in si nepripravljen sprejemati okolje in razmere, v katerih se nahajaš
- potem si lahko tudi lačen. So pač ljudje, ki morajo jesti petkrat
na dan, od tega dvakrat toplo. Jaz nisem bil lačen, celo nasprotno:
pričakoval sem, da bom shujšal kot na vseh svojih potovanjih do sedaj.
Pa nisem, kvečjemu zredil sem se.
janez.zepic@eurocom-si.si
|
|
 |
|
| |
Nadvse nedomišljena
je bila tudi večerja na plaži nekje med otoki Nusa Tenggare. Najprej
plavaš do plaže, potem te zebe, ker si moker, sonce pa je že zašlo,
užitek ob ognju nekako ubija tudi množica komarjev, ki te z veseljem
napadajo, potem pečenje tune na ognju, ki sploh ni riba primerna za
pečenje (in je bila tudi temu primerno neokusna), pa nori kuhar, ki
je hotel kar tam pred nami zaklati in odreti ubogo kokoš. No, in za
konec plavaš nazaj na ladjico, si ves premočen, ker se ob polnoči
pač nimaš več kje posušiti ... Skratka, prava tropska idila.
|
|
 |
|
| |
Da se dotaknem še čisto
praktičnih stvari na potovanju - hrane je bilo vedno dovolj, niti
enkrat nisem bila lačna in piknik večerja na robinzonskem otočku sredi
Nusa Tenggare je doživetje, ki bi ga privoščila prav vsakemu. Kaj
bi lahko bilo lepšega, kot med potjo ujeta tuna, sveže pečena nad
ognjem, ob katerem sedi druščina s pivom v roki in med prepevanjem
opazuje filmsko lep sončni zahod? In komarji, hja, od veselja ga hočeš
potrepljat po rami, pa uboga žvalca tega ne zna prevec cenit...
Veronika |
|
 |
|
| |
V prvem delu potovanja
so bili tudi nadvse naporni večeri. Če nisem hotela biti nedružabna,
sem se pač morala igrati številne duhamorne igre, katerih neizčrpen
vir je bil naš vodnik Peter. Cenena animacija je bila še dodaten razlog,
da nisem imela občutka, da sem na potovanju s popotniškim klubom Zvoneta
Šeruge, pač pa na maturantskem/absolventskem izletu s Collegiumom.
Tovrstno zabavo sem namreč dala iz svojega sistema, ko sem bila stara
kakšnih 18 let. |
|
 |
|
| |
Res smo se imeli luštno
in veselo, pri čemer moram vsekakor pohvaliti Petra, ki se je vedno
potrudil, da se je druščina dobro zabavala ali pa vživela in doživela
življenje lokalnih ljudi. Res je tudi vedno uspešno reševal nepredvidene
situacije in težave, ki smo jih imeli na poti (hm, recimo tista s
tovornim avionom iz Wamene v Santani - verjetno nikoli več ne bom
med pristankom stal v pilotski kabini :-))
peter.simenko@ius-software.si
|
|
 |
|
| |
Nadalje me zanima,
ali nam boste povrnili razliko v ceni med letom s potniškim in letom
s tovornim letalom na relaciji Wamena - Sentani? Gotovo je bil let
s tovornim letalom cenejši od leta s potniškim letalom, ki je bil
vračunan v ceni potovanja. Poleg tega pa - let s tovornim letalom
- lepo prosim! Peter je brez dvoma izjemno iznajdljiv. Vendar bi ga
v tisti situaciji lahko pohvalila le, če bi nam uredil drug prevoz
s potniškim, ne pa s tovornim letalom. Letalo je bilo že na prvi pogled
tako, da mi ni bilo jasno, kako se bo sploh obdržalo v zraku. Smrdelo
je po bencinu, bilo je polno špranj, vanj pa so nam za silo namestili
nekaj zmajanih in polomljenih sedežev. Premetavalo nas je kot da smo
tovor. Ko smo v enem trenutku ob nekaj udarili, sem samo upala, da
smo pristali in ne kaj drugega. Kaj se dogaja namreč nisem mogla vedeti,
saj letalo ni imelo oken. Samo molila sem, da srečno priletimo. Ni
bilo prijetno! To potovanje še zdaleč ni bilo vredno denarja, ki sem
ga zanj plačala. Dobila sem le občutek, da ste mi prodali fantastično
zapakirano meglo. |
|
 |
|
| |
Po internetnih straneh
sem preverila ponudbe njegove konkurence. Če bi upoštevali dolžino
potovanja, bi hitro ugotovili, da je Zvone s svojimi cenami ugoden
ponudnik. Ne glede na to, da je bilo potovanje kot finančni zalogaj
verjetno za večino od nas drago, pa sem prepričana, da je bilo vredno
vsakega tolarja. Z toliko večjo gotovostjo to lahko trdim, ker sem
tudi sama delala kot turistična vodnica.
cetinskik@hotmail.com
|
|
 |
|
| |
Po vsem povedanem ocenjujem,
da je bilo potovanje vredno kvečjemu
polovico njegove cene. Zato zahtevam, da mi drugo polovico denarja
vrnete.
S spoštovanjem,
Ime, priimek, številka bančnega računa |
|
 |
|
| |
Irian Džaja – fenomenalna in nepozabna izkušnja,
ki sem jo dejansko začela ceniti šele po prihodu v Ljubljano. Sicer
dokaj naporna, na trenutke umazana in neudobna, ampak neverjetna
in enkratna, predvsem pa vredna vsakega tolarja, truda in na trenutke
tudi kletvice. In samo upam lahko, da bom imela čast in priložnost
udeležiti se še katerega od Zvonetovih potovanj.
Katarina
Zvone, saj veš, da je bilo v Indoneziji super in sedaj že komaj
odštevam dneve do odhoda v Etiopijo. Že tretjič s tabo; iz mene
si naredil odvisneža, a sem vseeno vesel, da sem te spoznal. Odprl
si mi nove poglede na življenje.
in kot pravijo vsi, ki me že dalj časa poznajo: v zadnjih dveh letih
sem se zelo spremenil - in to menda na bolje! Pri tem pa imate gotovo
veliko zaslug tudi ti in prijatelji, ki sem jih spoznal na tvojih
potovanjih.
marko.miljavec@guest.arnes.si
|
|
 |
|
|