Odhoda: konec aprila in konec junija (primerno tudi za družine z otroki)

NEKAJ OSNOVNIH INFORMACIJ TER PROGRAM POTOVANJA:

Zakaj Namibija? Enostavno: od vseh neštetih poti, ki so že za mano, mi je prav Namibija še vedno najljubša dežela. Čudovita pokrajina puščave Namib, nacionalni parki, enkratna plemena, ogromna prostranstva, kjer se res lahko začutiš … Gotovo pa je dežela poleg vseh lepot in zanimivosti zelo primerna tudi za bolj občutljive duše: izredno urejena (nekdanja nemška kolonija), z odlično založenimi trgovinami v mestih, vzdrževanimi cestami, z zelo zdravim podnebjem. Potovali bomo z najetimi terenskimi avtomobili, spali v urejenih kampih, šotorili sredi puščavskih prostranstev ali na robovih plemenskih vasi, ob večerih na ognju pripravljali hrano in gotovo in pogosto vmes tudi kaj spili. Namibija je štiridesetkrat večja od Slovenije, premore pa ravno tako le dva milijona prebivalcev.

Podnebje? Maja se začne južna jesen, konec deževne dobe, začetek hladnega obdobja. Julija bomo sredi južne zime. A brez skrbi, ne bo snega, temveč idealne dnevne temperature (20 – 30 stopinj) , noči pa znajo biti nekajkrat na jugu sveže: nekaj stopinj nad ničlo. Topla spalna vreča reši vse probleme. Proti severu bo za nekaj stopinj topleje. Istočasno pa je maja zrak kristalno čist, puščava zacveti in pogoji so idealni za fotografiranje. Dežja zelo verjetno ne bomo doživeli, a kdo ve ...

Transport? Namibija ima poleg nekaj glavnih odlično razvito tudi mrežo puščavskih makadamskih cest. V treh tednih bomo prevozili okoli 6500 kilometrov, od tega bo kakih 5000 km makadama, puščavskih kolovozov in brezpotij. Vozili bomo silno trpežne in preizkušene Toyote Hilux s štirikolesnimi pogoni in 2700 kubičnimi motorji. Prostora v njih je za pet potnikov in zajeten kup prtljage, premorejo klimo in CD player ter – zelo pomembno! - 140 litrski rezervoar. Kasko zavarovanje je vključeno. Vozimo sami; v vsakemu avtomobilu bosta vsaj dva šoferja prostovoljca - brez skrbi, do zdaj jih je bilo vedno kvečjemu preveč. Namibija je dežela, kjer greš po svoje in se lepo in krasno (a le začasno) izgubiš. Enostavno!

Število potnikov? Na drugih potovanjih omejim velikost skupine na 15 potnikov. V Namibiji z vsemi njenimi prostranstvi nas brez težav potuje petindvajset v petih džipih. Objavljena cena pa je zagotovljena pri najmanj dvajsetih potnikih.

Zdravje? Namibijsko podnebje je izredno zdravo. Nobeno cepljenje ni obvezno, v zmerni malarični nevarnosti bomo le eno noč na angolski meji. Lahko si pomagate s tabletami lariama, svoje pa opravi tudi dober spraj proti komarjem.

Hrana? Kar si znamo privoščiti in pripraviti sami, restavracij bo na poti namreč silno malo! V mestih so trgovine založene skoraj kot pri nas in brez skrbi: v ceno je vključeno, kolikor vam srce poželi in želodec zmore. Postopek je lepo vtečen: vsak dan drug avto je dežurni, zadolžen tako za kuhanje kot za pospravljanje. Delovne počitnice torej! Zajtrki kot si jih doma privoščite iz hladilnika in štedilnika, z jajci, salamami, siri, muesliji itd. Kosila praviloma v obliki sendvičev in solat kje spotoma in s pokrovom avtomobila namesto mize, večerje z ognja med šotori, kjer zelo redkokdaj manjka žar in lepi kosi mesa – jasno, kuharji pa se lahko izživijo še z marsičem drugim.

In pijača? Ne bo je zmanjkalo, brez skrbi. Pitna, vstekleničena voda je vključena v ceno, iz Južne Afrike pa prihajajo krasna in poceni vina in dosedanje skupine so bile praviloma zelo živahno razpoložene. Večeri ob ognju sredi puščave kar kličejo po vriskanju in kakšni žganici vmes ...

In kako vse to vem? Enostavno – v Namibiji sem bil že šestkrat in ne brez razloga mi dežela še vedno ostaja najljubša od vseh, kar jih poznam. Petkrat sem peljal s sabo skupine sopotnikov, potovanje je tako že zelo izbrušeno, predvsem pa si upam zatrditi, da so se (skoraj) vsi s te poti vrnili navdušeni do stropa in še čez.

In čemu le skoraj - in ne vsi? In zakaj velja to tudi za vsa ostala potovanja?

Tudi enostavno: ponujene poti so avanture, ki nimajo ničesar skupnega s poležavanjem ob hotelskemu bazenu in z večerjami ob kristalnih kozarcih. Gost tu ni kralj in vodnik je le prvi med enakimi! Z vsako skupino se pred odhodom dobimo vsaj dvakrat, pokažem vam film in diapozitive in določena pravila (kot tudi moje oz. vodnikove obveznosti) ter specifičnosti poti jasno razložim in jih dam v obliki pogodbe v podpis. Vendar pa se občasno vseeno najde kdo, ki šele na poti dojame, da je eksotika v živo nekaj povsem drugega kot pivo pred TV zaslonom. Ki se ne zmore vklopiti v krog popolnih neznancev, ki ga tišči spanje na pesku ali v plemenskih kolibah, ki ni sposoben jesti iz skupne sklede in ki ne zna zapeti niti Na planincah. Kvalitetne ture ne moreta narediti le vodnik in brezhiben program – s svojimi kvalitetami jo naredijo potniki! Na teh poteh se praviloma naredijo zelo močne prijateljske povezave, iz popolnih tujcev nastane nova in velika družina. Vsaj v večini primerov je tako, številna srečanja in ohranjene zveze po vrnitvi pa to jasno potrjujejo. A ne uspe vedno. Krasni ste in zaboga nič ni narobe z vami – a kdor se najbolje počuti sam s sabo ali kvečjemu še s svojim partnerjem, bo na tej poti za veliko prikrajšan. In zelo malo bo lahko dajal v skupno blagajno bogatih izkušenj in razpoloženja. Dvajset tovrstnih potnikov ne bo ustvarilo skupine, temveč trop razhajkanih posameznikov. Tudi morebitne selekcije potnikov (da, veliko zamer je že bilo zaradi tega ...) se nikakor ne dogajajo zaradi muh organizatorja, temveč so vedno le v interesu vseh potujočih.

Vem, s poslovne plati je neumno in nezrelo govoriti o kvalitetah potnikov; konec koncev vsakdo med vami plača pošteno ceno in s tem prinaša zaslužek. Vendar – se strinjamo, da je življenje zagotovo preveč pomembno, da bi ga cenili le skozi denar?!

CENA in kaj je vanjo vključeno - praktično vse, ker res ne cenim igric naknadnega nategovanja potnikov: letalske karte iz Ljubljane, vizum, dvojno nezgodno zavarovanje Coris, najem avtomobilov s kasko zavarovanjem, gorivo, spanje, hrana, pitna voda, vstopnine, lokalni vodniki … edino, kar vam še preostane, je seveda strošek za pijačo in večerne veselice ter zapravljanja v (redkih) mestih – kakih 200 dolarjev po osebi je lahko več kot dovolj, s sto dolarji pa tudi nihče ne bo ne lačen ne žejen. Aha: in nekaj obrokov v naseljih, kjer bom jaz urejal vse potrebno za naprej, si boste na hitro kupili sami in iz svojega žepa – da ne izgubljamo zatem nekje za cesto časa še za pripravljanje kosila!
Bi pa tukaj poudaril: če vas zanima predvsem dopust nekje na tropski plaži, Namibija nikakor ni primerna. Voda v Atlantiku je ledeno mrzla in prihaja naravnost z Antarktike. Nekaj tednov Balija ali Sejšelov bo gotovo bistveno cenejših; ležanje pod palmo stane namreč veliko manj kot jaga z džipi prek puščave. Bi si pa upal trditi: ker deželo dobro poznam, bo vsak dan na poti (in s tem tudi vaš denar) optimalno izkoriščen, istočasno pa nam bodo služili tudi številni popusti, ki jih bomo deležni kot skupina. Po zelo enostavnih izračunih bi potovanje za dve osebi zagotovo stalo precej več, kot vas bo stalo v moji organizaciji! Kaj vse bi na ta način v neznani deželi celo za več denarja zamudili, je pa seveda že druga zgodba.

In cena za otroke (julijska skupina)? Žal jim lahko priznam le popust, ki ga za otroke do dopolnjenega 12. leta starosti prizna letalska družba – običajno je to 25 do 33 % ceneje. Sedež v avtu bodo gotovo potrebovali, pri hrani pa jih bomo raje malo bolj razvajali.

PROGRAM POTOVANJA:

Dan 1: zbor na Brniku ob 15.00, odhod ob 17.00, let prek Frankfurta (Lufthansa ob 22.40) do Johanesburga v Južni Afriki – prihod naslednje jutro ob 8.50.

Dan 2: menjava letala, polet proti Windhoeku, glavnemu mestu Namibije (prihod ob 12.00), prevoz v mesto, kjer prevzamemo avtomobile. Nekaj ur časa ostane za samostojen ogled centra (majhen in varen), predvsem pa bo vodnik v tem času nakupil hrano in vse potrebno za naslednje štiri dni puščave. Spanje v kampu Arebbusch na jugu mesta.

Dan 3: prvih 400 km makadamske vožnje. Pozno popoldan prihod v Sesriem na robu največjih peščenih sipin Namiba, kosilo spotoma za cesto. Nočitev v urejenem kampu (tuši, sladoled, bazen) s peščenimi gorami za kuliso.

Dan 4: že v temi vožnja 60 km daleč v osrčje sipin, kjer se za nekj ur peš izgubimo v prostranstvih Sossusvleija. Brez skrbi, nikogar še nismo pustili tam! Opoldan vrnitev v kamp, popoldan možnost panoramskega poleta nad puščavo (45 min – ca. 55 US$, doplačilo) ali znova z avtom na pesek.

Dan 5: še zadnje jutro na sipinah, zatem krenemo proti jugu dežele. Vozimo ob robu peščenega Namiba skozi pokrajino, ki velja za najlepši del Namibije: rdeči pesek, skalnata gorovja, temno modro nebo, ravna cesta, ki izginja za obzorjem. Popoldan ponovno obrnemo proti severu in se skozi polpuščavska prostranstva redkih farm utaborimo pod drevesi v bližini gradu Nuwisib.

Dan 6: Zjutraj obisk gradu iz časa nemške kolonizacije (sicer majhen, a srčkan in silno zanimiv), zatem dolga vožnja (540 km makadama) do Swakopmunda na obali Atlantskega oceana. Namestitev v bungalovih (naše edino spanje v posteljah na tej poti!), prosto za ogled mesta in kakšna solidna večerja nam bo tudi dobro dela.

Dan 7: načeloma sicer prost dan za pohajkovanje po mestu, a večina se nas ne bo mogla upreti adrenalinskim aktivnostim, ki jih ponujajo ogromne sipine v bližini (z doplačilom): deskanje po pesku (do 70 km/h le s furnirjem pod sabo – 30 US$) in nekajurne vožnje s štirikolesnimi terenskimi motorji globoko med deviške sipine peščenih prostranstev – 55 US$. Opozarjam na potrebno previdnost pri motorjih: užitki so izredni, vendar ne povsem brez nevarnosti za neizkušene (kar bomo vsi!). Zvečer veselica v mestu z ogledom videoposnetkov tistega dne. Še ena noč v bungalovih.

Dan 8: vožnja ob puščavski Obali okostnjakov proti severu, spotoma obisk večtisočglave kolonije tjulnov. Potem zavijemo ponovno v puščavsko notranjost dežele proti Uisu in Khorixasu. Ste že slišali za čudne rastline velvičije? Spanje v idilično urejenem kampu v Twyfelfontainu.

Dan 9: zgodaj zjutraj ogled tisočletja starih bušmanskih slikarij na skalah bližnje gore. Zatem vožnja proti severu, skozi Sesfontein do Opuwa. Najbolj odmaknjen del Namibije je dom rdečih Himb, gotovo enega najbolj fotogeničnih in zanimivih plemen današnjega sveta. Spanje v urejenem kampu, gotovo zelo zanimiv zna biti tudi večer v mestu, ki spominja na prizore divjega zahoda.

Dan 10: dopoldan prosto za ogled mesta (predvsem tržnica je iz povsem drugega sveta) ter za obnovitev zalog hrane in vode. Popoldan se odpeljemo z lokalnim vodičem v eno od vasi plemena Himba – vnaprejšnji dogovor ni mogoč in se torej vsakič prepustimo trenutnim možnostim. Himbe so nomadi, ki v polpuščavski pokrajini preživijo s čredami krav in koz, po celemu telesu se mažejo z rdečim prahom in ženske so še vedno oblečene le v kratka krilca iz kozje kože – jasno, zgoraj brez! Spanje v šotorih na robu nomadskega naselja, z vaščani, ki nam bodo gotovo še dolgo v noč plesali in prepevali. Včasih se iz tega naredi prav neverjetna veselica, ki jo kronamo s kozjo večerjo iz (100 % sveže) vaške zaloge. To je res tista najbolj prava in pristna Afrika, ki je za noben denar ne more ponuditi še tako enkraten hotel!

Dan 11: zjutraj se prepustimo vasi in vsakodnevnemu življenju. Fotografiranje je ves čas dovoljeno. Zatem vrnitev v Opuwo in vožnja proti slapovom Epupa na angolski meji (185 km)- (petnajstdnevna tura pa se tu obrne na jug proti slovenski farmi Kuduberg!) Odhajamo res povsem bogu za hrbet, redke nomadske kolibe iz blata bodo naš edini stik z življenjem. Kampiranje v idilični zeleni oazi sredi suhega ničesar, pod nami bo bobnela voda. Pozor: kopanje je zaradi krokodilov omejeno le na nekaj prijaznih tolmunčkov poleg kampa. Možnost malarije: namažite se proti komarjem!

Dan 12: na polovici poti smo in zaslužili smo si oddih. Ves dan prosto za poležavanje, branje, pranje ali krajše izlete v okolico. Brez skrbi, dobro nam bo delo. Himbe bodo povsod okoli nas.

Dan 13: že zjutraj se vzdolž reke odpravimo proti vzhodu - če nam bodo sorodne duše (da, kar nekaj trpežnih in zjaganih džipov bo v kampu!), potrdile, da je kolovoz sploh prevozen. Sicer nas čaka nekaj daljši ovinek. Cesta je izredno slaba in skalnata in za sto kilometrov bomo porabili ves dan – veliko potrpežljivosti in morda tudi krepkega dela bo potrebno. Če bo vse po sreči, bomo prespali v luštnem kampu za reko, sicer pa kjerkoli pač za cesto.

Dan 14: vožnja naprej: po sto kilometrih postane brezpotje ponovno soliden makadam. V Ruacani obrnemo proti jugu in pozno popoldan bi morali biti z božjim žegnom že »doma« - na Kudubergu, edini slovenski farmi v Afriki. Lastnik Feliks Jelnikar in njegova žena sta nas vedno vesela, šotore postavimo poleg hiše in si privoščimo skupno večerjo z žara. Njihova divjačina je božanska.

Dan 15: kratek ogled lovske farme s Feliksovim kamionom (5000 ha, blizu 1500 divjih živali), zatem vožnja v mesto Outjo, ki predstavlja po Swakopmundu ponovno vrnitev v civilizacijo (založene trgovine, banke, hvalabogu tudi sveže zaloge pijače). Popoldan odhod v nacionalni park Etoša, ki velja za enega najboljših v Afriki. Tukaj boste res spoznali celino iz fantazij in filmov: sloni in žirafe proti sončnemu zahodu, z nekaj sreče levi na pravkar ubiti zebri, gazele in antilope sredi posušenih trav … Namestitev v kampu Okaukuejo na skrajnem jugu parka.

Dan 16: s sončnim vzhodom bomo z avtomobili že med živalmi. Te so najbolj aktivne zjutraj in zvečer, ko je najboljša tudi svetloba za fotografiranje. Vrnemo se okoli desetih, pozajtrkujemo, pospravimo tabor in imamo prosto do dveh (morda bo dovolj toplo celo za bazen). Popoldan se odpeljemo proti kampu Namutoni na vzhodu parka. Vmes so številna napajališča in planjave s čredami živali. Prespimo v Namutoniju.

Dan 17: jutranja vožnja med živali, zatem zajtrk in pakiranje ter odhod proti Grootfonteinu, kjer obnovimo zaloge – (petnajstdnevna tura obrne proti Windhoeku in naslednji dan domov). Sledi nekajurna vožnja proti vzhodu, kjer poljedelska pokrajina počasi prehaja v (sicer začuda poraščeno) puščavo Kalahari. Spanje za cesto na robu bušmanske (ali grmičarske, kot se ni povsem prijelo v slovenščini) vasi, naslednji dan prihod v Tsumkve, silno kavbojsko naselje na koncu vsega in »glavno mesto« Bušmanlanda.

Dan 18: Žal se ne bomo mogli srečati s prijateljem Gauom, glavnim igralcem Bogov, ki so padli na glavo. Vedno se nam je z velikim veseljem pridružil, sredi lanskega poletja pa smo prišli na njegov pogreb. Z drugim lokalnim vodičem se bomo tako odpravili v nomadsko vasico globlje v Kalahariju. Tam bomo prespali, zvečer pa zna biti ob ognju silno živahno – glavni hit v vasi je Avsenikova Golica! Že popoldan pa odidemo z ženskami na nabiranje puščavskih plodov ali z moškimi na lov. Ne sicer povsem zares in za preživetje, a kljub temu je zanimivo videti nekdanjost, ki vse bolj razpada.

Dan 19: dopoldan vrnitev v Tsumkwe, kjer imajo z nekaj sreče hladno pivo. Zatem pot prek Gama proti jugozahodu, nazaj v civilizacijo, vendar v slogu pravega afriškega rallyja. Cesta na zemljevidu je le nekaj pikic, ki so v resnici peščeni kolovoz skozi Kalahari. 4WD bo ponovno zakon, sto kilometrov poti pa dovolj za ves popoldan! Prespimo kjerkoli nas bo pač ujela noč. A brez skrbi, hrane in goriva imamo dovolj in tudi sundowner, čebriček krepkih zvarkov ob sončnemu zahodu nam ne bo ušel. Do tu se ga boste že pošteno navadili – bolj je vprašanje, kako se ga boste odvadili doma...!

Dan 20: Še nekaj ur makadama do Otjinena, kjer se ponovno začne normalno življenje in ceste. Od tam pa proti jugu in domov; a vsekakor se bomo na poti proti Windhoeku ustavili v Okahandji, mestu kiparjev in rezbarjev, ki slovi po veliki tržnici s spominki in darili. Založite se z vsem potrebnim za domov in zvečer se ponovno utaborimo na robu glavnega mesta. Dela s pospravljanjem, čiščenjem in pakiranjem bo krepko dovolj. A ni vrag, da nam ne bo ostalo moči še za zadnjo afriško veselico!

Dan 21: Ob desetih se odpeljemo na letališče, kjer oddamo avtomobile. Ob 12.50 poletimo proti Johanesburgu, ob 19.15 proti Frankfurtu.

Dan 22: V Nemčiji pristanemo ob 5.25 zjutraj, ob 10.15 pa nadaljujemo proti Ljubljani. Prihod na Brnik ob 11.30 – in to je vse, dragi moji
KAJ, VAM RES ŠE NI DOVOLJ??!