Nekam Daleč

Vendar za potovanja v resnici ne potrebuješ poguma, kajti svet, ki ga poznava midva, je lep in prijazen - in prav to je morda največ, kar otrokoma lahko ponudiva kot popotnico v življenje. Naj se spominjata mongolskih nomadov, ki so nam za dobrodošlico postregli s pravkar pečeno ovco. Ali poglavarja Džalija sredi papuanske kamene dobe, ki nas je namazal z bojnimi barvami nekdanjih medplemenskih vojn. In zvezd nizko nad sipinami Namiba ter slonov skoraj na dosegu roke.
A vem, da so strahovi le eden od razlogov za domoljubna čustva nesojenih popotnikov: povsod je nevarno, doma je najlepše. Vsaj tako pomemben je namreč tudi denar! Jaz bi tudi, če bi imel; tudi to slišim celo bolj pogosto kot o strahovih in nevarnostih.
Jaz bi, če bi ...
Razumem, življenje je včasih kruto; cilj je preživeti, vse drugo so le daljne in pobožne sanje.
A vse preveč je tudi tistih drugih, ki so brez obveznosti in z močnimi rokami v vsakem trenutku pripravljeni le na umik: jaz bi tudi, če bi ...
BI pleme jih imenujem. Zadostuje jim, če sanjarijo, vse drugo je preveč naporno. Nevarno. In brez veze. Čemu?!
A v resnici je vse le stvar delovnih navad. In prednostnega seznama. Na potovanjih s sopotniki se vedno najde tudi po nekaj študentov. Sami si zaslužijo, z delom in vmes kakšnim odrekanjem. Tistih, ki dobijo denar povsem zlahka od staršev, praviloma ni poleg. Njihovi cilji so drugje: morda nakupovanje v Londonu ali nov avto za vožnjo med lokali.
Kar je v redu, celo zelo v redu: ljudje smo različni in potovanja v odmaknjena plemenska območja nikoli ne bodo množične selitve narodov. Ker so tudi v resnici primerna le za drugačne ljudi z zelo posebnimi željami in zahtevami.
In kolona turističnih avtobusov bi tam ... no ja, že težko obrnila, če drugega ne.

		JAZ BI TUDI, ČE BI ... - Saj bi šel tudi jaz, ampak ... hm, a ni to preveč nevarno? Vedno znova poslušam to vprašanje. In ga razumem - svet ima žal tudi svojo temno plat. A odgovor je pri roki in do skrajnosti preprost: vse in veliko več, kot v tem katalogu ponujam vam, sem že pokazal tudi svojima otrokoma. Kaja je pri svojih trinajstih letih prepotovala pet celin in Grega, sedemletnik, se je pred letom dni vrnil iz Azije in pred mesecem iz Afrike. Še vedno je ves navdušen: - Oči, a bomo šli še kdaj k Bušmanom in jih bom učil nogomet? Z ženo gotovo nisva karierista, ki bi se v preganjanju svojih ciljev igrala z življenji lastnih otrok. Zelo daleč od tega; prepričan sem celo, da bistveno več od naju tvegajo starši, ki vozijo svoj naraščaj nepripet v avtomobilih, nekateri silno pogumno tudi na prvih sedežih. Tako nespametna z Romano res nisva.
		Vendar za potovanja v resnici ne potrebuješ poguma, kajti svet, ki ga poznava midva, je lep in prijazen - in prav to je morda največ, kar otrokoma lahko ponudiva kot popotnico v življenje. Naj se spominjata mongolskih nomadov, ki so nam za dobrodošlico postregli s pravkar pečeno ovco. Ali poglavarja Džalija sredi papuanske kamene dobe, ki nas je namazal z bojnimi barvami nekdanjih medplemenskih vojn. In zvezd nizko nad sipinami Namiba ter slonov skoraj na dosegu roke. A vem, da so strahovi le eden od razlogov za domoljubna čustva nesojenih popotnikov: povsod je nevarno, doma je najlepše. Vsaj tako pomemben je namreč tudi denar! Jaz bi tudi, če bi imel; tudi to slišim celo bolj pogosto kot o strahovih in nevarnostih. Jaz bi, če bi ... Razumem, življenje je včasih kruto; cilj je preživeti, vse drugo so le daljne in pobožne sanje. A vse preveč je tudi tistih drugih, ki so brez obveznosti in z močnimi rokami v vsakem trenutku pripravljeni le na umik: jaz bi tudi, če bi ... BI pleme jih imenujem. Zadostuje jim, če sanjarijo, vse drugo je preveč naporno. Nevarno. In brez veze. Čemu?! A v resnici je vse le stvar delovnih navad. In prednostnega seznama. Na potovanjih s sopotniki se vedno najde tudi po nekaj študentov. Sami si zaslužijo, z delom in vmes kakšnim odrekanjem. Tistih, ki dobijo denar povsem zlahka od staršev, praviloma ni poleg. Njihovi cilji so drugje: morda nakupovanje v Londonu ali nov avto za vožnjo med lokali. Kar je v redu, celo zelo v redu: ljudje smo različni in potovanja v odmaknjena plemenska območja nikoli ne bodo množične selitve narodov. Ker so tudi v resnici primerna le za drugačne ljudi z zelo posebnimi željami in zahtevami. In kolona turističnih avtobusov bi tam ... no ja, že težko obrnila, če drugega ne.
		Vsemu navkljub pa obstaja na tem svetu tudi pravica. Vsaj v turizmu namreč velja zelo enostavno pravilo: Manj ko plačaš, več dobiš. Zagotovo! Le težko razumem logiko množičnih poletnih selitev. Če bi na tako opevanem zahodu ljudje spali v jamah in si nabirali nekakšne divje jagode, bi pač dojel, čemu si vsi tako silno želijo na drug konec sveta v hotel in čisto pravo restavracijo. Ampak - a nimamo prav tega vsi v polni meri doma? Postelj in polnih hladilnikov? In ne odhajamo v svet prav zaradi njegove drugačnosti? Toda jasno mi je: ni težava le v tveganju in denarju - pravo odkrivanje pristnega sveta zahteva tudi odrekanje in napor. In škoda je ljudi, ki jim iskrivost najboljšega v življenju polzi med prsti prav zato, ker se ne znajo potruditi. Ker ne zmorejo želja spremeniti v resničnost. Ker si ne upajo vzeti časa.
		In me potem, po vrnitvah domov, vedno znova sprašujejo: - Daj povej, kako je bilo? Ampak na kratko, mudi se mi! Živčno pogledujejo na uro in vem, da nimajo petih minut, kaj šele meseca ali vsega leta. Ne vedo, da je bog naredil dovolj časa za vse ljudi. In da bogastvo ni le denar, zavist sosedov in najdražji avto. Da je zanj potrebna tudi svoboda. In pogum, da slediš svojim sanjam. – Daj no, kako je bilo? – Krasno je bilo, jim rečem. A ti povem, kako smo v Mongoliji ... A se jim že mudi naprej, službe imajo, popoldanske obveznosti, zvečer partijo tenisa in čez pet minut morda randi z ljubico in njenim novim kužkom. - Ja, krasno je bilo, ponovim še enkrat. A vse prevečkrat izzveni povsem v prazno.