Potovanja k drugačnim ljudem

Tisto je bila precej čudna izkušnja. Terence smo pustili v senci široke akacije in Alro, naš plemenski vodnik, nam je še enkrat zabičal: Nobenih fotoaparatov, razumeli? Pol ure, mogoče uro, to jih bo zmedlo. Potem lahko začnete. Vaščani so nas kot na karnevalu čakali pred kolibami. Moških skorajda ni bilo, gotovo so bili s čredami nekje v savani na svojih nomadskih poteh. Le nekaj fantov, čvrstih visokih teles, je stalo v senci sosednjega drevesa, oblečenih v raztrgane kratke hlače in z avtomatskimi puškami malomarno obešenimi prek ramen....

• preberi več