|

|
|
 |
|
| |
|
| |
Ponosen sem na dejstvo,
da v osmih letih, odkar po odmaknjenih krajih občasno
vodim tudi skupine sopotnikov, še nikoli nisem dobil
pritožbe – do pred kratkim! A to verjetno ni slučajno:
pred vsakim odhodom se vsi udeleženci praviloma dvakrat
srečamo, se pogovorimo, pogledamo fotografije in filme
s prejšnjih odprav – ter podpišemo tudi zelo jasno in
obojestransko obvezujočo pogodbo. V njej je po točkah
določeno, kaj za svoj denar dobijo potniki – in še bolj
jasno podčrtano, kakšne potnike pričakujemo mi. Recimo
... da ta potovanja res niso primerna za vsakogar; nekako
za posebne ljudi so – za tiste, ki hočejo več. In so
za to pripravljeni tudi več dati – ne le denarja, temveč
predvsem sebe.
Ne za turiste – za avanturiste!
A včasih kdo med njimi šele sredi džungle ugotovi, da
eksotika v živo le ni enaka dokumentarcu na Discoveryju,
s pivom v roki in s klimo do konca. Pa se nikoli ni
nihče zares potožil in na koncu je pot prav tistim dala
morda celo precej več kot že utrjenim ostalim. Nemogoče
je, da jih nekaj tednov popolne drugačnosti ne bi vsaj
malo spremenilo.
Vendar se motim, očitno! Je mogoče – nekaterim ne pride
v neprebojnem oklepu blažene razvajenosti do živega
prav nič! Kar je v redu in prav – dokler ostajajo doma
ali za zidovi svojih hotelskih svetov s petimi zvezdicami
in s palmami iz najdražje plastike.
A kako je možno, da se nekdo od njih znajde tudi na
moji turi?!
In zato objavljam naslednje pismo – ker sam nikakor
ne bi bil sposoben z besedami tako do popolnosti zajeti
profila ljudi, ki si jih na naših poteh nekako ... no
ja – ne želimo! Zanje, za skupino in za domačine ob
poteh bo neprimerno bolje, če ostanejo doma!
Indonezija z Irian Džajo, o kateri bo govora, spada
med naše najbolj zahtevne poti. Vodil jo je Peter, preizkušen
popotnik z mnogih skupnih poti, diplomirani geograf,
vodnik z licenco in irianskimi izkušnjami iz prve roke.
Pismo je delno skrajšano; spisek grehov se začne sčasoma
namreč ponavljati. Vmes pa boste našli vpletena tudi
mnenja in spomine ostalih potnikov.
In – da, o istem potovanju govorijo, da ne bo pomote!
|
|
 |
|
| |
Spoštovani gospod Šeruga,
eden od podatkov, ki mi je bil za to potovanje pomemben,
je bila tudi kvaliteta nastanitve. V programu ste zapisali,
da bomo "v mestih spali v prijetnih in čistih popotniških
hotelih, dvoposteljne sobe bodo imele stranišča s tušem,
ponekod tudi bazen. Seveda pa to ne bodo dragi hoteli
z zvezdicami." Bungalovčki v Lovini so bili sicer
na videz in od daleč res idilični. Vendar so bili zanikrno
umazani, posebej svinjske in zato komaj uporabne so bile
sanitarije. Enako velja tudi za bungalovčke ob vznožju
vulkana Batur, s tem, da so imeli slednji še izdatno umazano
posteljnino, poleg tega pa sem spala v troposteljni sobi.
Največja katastrofa od vseh je bil brez dvoma hotel v
Sentaniju. V sobah je smrdelo kot da jih najmanj dvajset
let niso prezračili. Bilo je zatohlo in vlažno, WC in
tuš nista delovala. Še ena beznica je bil hotel v Labuanbaju
na Floresu. Spet umazana posteljnina, majhen in zanikrn
WC, ki ni deloval, namesto tuša pa gumijasta cev, s katero
ne vem, kaj naj bi počela.
(Sledi podroben seznam ostalih hotelov: z eno samo izjemo
na Baliju – kopalnica z banjo, klima, dva bazena ... –
so vsi ostali smrdljivi, umazani, grozljivi!)
|
|
 |
|
|
Takole bi rekel: razen Sentanija na monsunski
obali Irian Džaje (ja ja, tam je kriza, komorkoli se
obrneš!) so vsi hotelčki korektni in tipično popotniški;
nikoli najcenejši, pogosto pa najboljši, ki so pač na
voljo. Od štirih naših skupin na Irianu se doslej še
nihče (nihče!) ni pritožil zaradi nastanitv; smo se
pa občasno zaradi eksotičnih sob res tudi družno nasmihali
in zatem pač dodatno razkužili želodce. Jasno, v kameno
dobo ljudje ne hodijo ravno zaradi postelje za nekaj
sto dolarjev na noč – in to velja tudi za ostale odmaknjene
otoke na naši poti! Še to: razen vaških kolib so bili
vsi naši hoteli na Irianu dražji od razkošja na Baliju!
A prav razkošje je v teh krajih seveda zelo relativen
pojem ...
zvoneseruga@siol.net
|
|
 |
|
| |
Naslednji podatek, ki mi je bil pri odločitvi za to
potovanje nadvse pomemben, je bila zahtevnost trekinga
na Irianu. V svojem programu ste zapisali, da naj "dnevno
računamo na cca. pet ur zmerno naporne in tehnično nezahtevne
hoje po hribovskih stezah", v nadaljevanju pa "Bo
nevarno? Naporno? Takole bom rekel: vse te poti sem
prehodil tudi s svojima otrokoma. Grega je imel pet
let, Kaja enajst. Si upate tudi vi? Boste zmogli?".
Na navedeno sem se zanesla. Poti, ki smo jih na trekingu
prehodili, pa so bile svetlobna leta daleč od "tehnične
nezahtevnosti". Ure in ure smo hodili po strmih
poteh navzdol, po listju in blatu, ki je drselo, po
poličkah, širokih le za eno stopalo, nad prepadi na
eni strani in le malo trave za oprijem na drugi strani.
Takšna pot menim, da ni "tehnično nezahtevna".
Plezanje po skalovju reke navzgor in navzdol se mi tudi
ne zdi "tehnično nezahtevno". Plezanje strmo
navzgor, spet samo po kozjih stezicah, kjer ne rabiš
veliko, da zdrsneš metre globoko, tudi ne sodi pod pojem
"tehnično nezahtevne hoje«.
|
|
 |
|
| |
Kar se trekinga po Irianu tiče,
je bila to neizpodbitno ena bolj vznemirljivih stvari.
Kdo si lahko predstavlja večjo srečo, kot zavetje v hladni
senci in namakanje nog v mrzlem gorskem potočku, po parih
urah grizenja kolen? Seveda, ponekod so stezice sumljivo
ozke in včasih bi raje gledal drugam, kot v strmo dolino,
ampak za take lepote bi si do konca in še enkrat pogrizla
obe koleni. Da sreče v srcu, ko ob poti srečaš domačine
in si izmenjaš bolj ali manj škrbast nasmeh, sploh ne
omenjam. Urice druženja z lrianskimi vaščani so zame najdragocenejši
zaklad, ki mi še danes izvabi nasmeh na usta.
veronikafurst@hotmail.com
|
|
 |
|
| |
Za hrano na trekingu in ladjici ste zapisali, da
"bo služila bolj preživetju kot gurmanskim užitkom"
vendar pa tudi, "da je bo dovolj". Pa je ni
bilo. Na trekingu smo si zjutraj nabirali moči s sendviči,
opoldne, ko bi po logiki stvari bil čas za pošten obrok
(glede na to, da smo cel dan hodili) smo se znova okrepčali
s sendviči tako, da smo imeli edini topel obrok v celem
dnevu šele zvečer. In to pozno zvečer, saj je bila Petru
glavna skrb, ko smo prispeli v katerokoli vas, da je zabaval
vaške otroke in se z njimi igral. V tem mesecu smo tako
imeli več kot dovolj priložnosti spoznati tudi velikega
otroka, ki še vedno skače v našem vodniku.
|
|
 |
|
| |
ln vedno bom hvaležna Petru, da
mi je znal tako srčno odkriti pot do njihovih src. Ne
bi si mogla želeti boljšega vzornika. Kjer gre komunikacija
nad besede, lahko le z nasmehom in pristno toplino premostiš
kulturne razlike in se zbližaš z ljudmi, česar pa ni zmožen
vsak. In kakšna škoda za takšne ljudi, še sami ne vedo,
kaj vse si s tem prikrajšajo.
Veronika |
|
 |
|
| |
Tudi hrana na ladjici je bila nadvse skromna.
Še jaz, ki imam 50 kilogramov in jem kot ptiček, sem bila
lačna. Ni čudno, da se me bodo v skupini spomnili po tem,
da sem ves čas jedla čokoladice. Ja, lakoto je bilo pač
treba nekako potešiti. |
|
 |
|
| |
... Glede hrane je pa tako: če si razvajen in ješ le kar
ti paše - in si nepripravljen sprejemati okolje in razmere,
v katerih se nahajaš - potem si lahko tudi lačen. So pač
ljudje, ki morajo jesti petkrat na dan, od tega dvakrat
toplo. Jaz nisem bil lačen, celo nasprotno: pričakoval
sem, da bom shujšal kot na vseh svojih potovanjih do sedaj.
Pa nisem, kvečjemu zredil sem se.
janez.zepic@eurocom-si.si |
|
 |
|
| |
Nadvse nedomišljena je bila tudi večerja na plaži
nekje med otoki Nusa Tenggare. Najprej plavaš do plaže,
potem te zebe, ker si moker, sonce pa je že zašlo, užitek
ob ognju nekako ubija tudi množica komarjev, ki te z veseljem
napadajo, potem pečenje tune na ognju, ki sploh ni riba
primerna za pečenje (in je bila tudi temu primerno neokusna),
pa nori kuhar, ki je hotel kar tam pred nami zaklati in
odreti ubogo kokoš. No, in za konec plavaš nazaj na ladjico,
si ves premočen, ker se ob polnoči pač nimaš več kje posušiti
... Skratka, prava tropska idila. |
|
 |
|
| |
Da se dotaknem še čisto praktičnih
stvari na potovanju - hrane je bilo vedno dovolj, niti
enkrat nisem bila lačna in piknik večerja na robinzonskem
otočku sredi Nusa Tenggare je doživetje, ki bi ga privoščila
prav vsakemu. Kaj bi lahko bilo lepšega, kot med potjo
ujeta tuna, sveže pečena nad ognjem, ob katerem sedi druščina
s pivom v roki in med prepevanjem opazuje filmsko lep
sončni zahod? In komarji, hja, od veselja ga hočeš potrepljat
po rami, pa uboga žvalca tega ne zna prevec cenit...
Veronika |
|
 |
|
| |
V prvem delu potovanja so bili tudi nadvse naporni
večeri. Če nisem hotela biti nedružabna, sem se pač morala
igrati številne duhamorne igre, katerih neizčrpen vir
je bil naš vodnik Peter. Cenena animacija je bila še dodaten
razlog, da nisem imela občutka, da sem na potovanju s
popotniškim klubom Zvoneta Šeruge, pač pa na maturantskem/absolventskem
izletu s Collegiumom. Tovrstno zabavo sem namreč dala
iz svojega sistema, ko sem bila stara kakšnih 18 let.
|
|
 |
|
| |
Res smo se imeli luštno in veselo,
pri čemer moram vsekakor pohvaliti Petra, ki se je vedno
potrudil, da se je druščina dobro zabavala ali pa vživela
in doživela življenje lokalnih ljudi. Res je tudi vedno
uspešno reševal nepredvidene situacije in težave, ki smo
jih imeli na poti (hm, recimo tista s tovornim avionom
iz Wamene v Santani - verjetno nikoli več ne bom med pristankom
stal v pilotski kabini :-))
peter.simenko@ius-software.si
|
|
 |
|
| |
Nadalje me zanima, ali nam boste povrnili razliko
v ceni med letom s potniškim in letom s tovornim letalom
na relaciji Wamena - Sentani? Gotovo je bil let s tovornim
letalom cenejši od leta s potniškim letalom, ki je bil
vračunan v ceni potovanja. Poleg tega pa - let s tovornim
letalom - lepo prosim! Peter je brez dvoma izjemno iznajdljiv.
Vendar bi ga v tisti situaciji lahko pohvalila le, če
bi nam uredil drug prevoz s potniškim, ne pa s tovornim
letalom. Letalo je bilo že na prvi pogled tako, da mi
ni bilo jasno, kako se bo sploh obdržalo v zraku. Smrdelo
je po bencinu, bilo je polno špranj, vanj pa so nam za
silo namestili nekaj zmajanih in polomljenih sedežev.
Premetavalo nas je kot da smo tovor. Ko smo v enem trenutku
ob nekaj udarili, sem samo upala, da smo pristali in ne
kaj drugega. Kaj se dogaja namreč nisem mogla vedeti,
saj letalo ni imelo oken. Samo molila sem, da srečno priletimo.
Ni bilo prijetno! To potovanje še zdaleč ni bilo vredno
denarja, ki sem ga zanj plačala. Dobila sem le občutek,
da ste mi prodali fantastično zapakirano meglo.
|
|
 |
|
| |
Po internetnih straneh sem preverila
ponudbe njegove konkurence. Če bi upoštevali dolžino potovanja,
bi hitro ugotovili, da je Zvone s svojimi cenami ugoden
ponudnik. Ne glede na to, da je bilo potovanje kot finančni
zalogaj verjetno za večino od nas drago, pa sem prepričana,
da je bilo vredno vsakega tolarja. Z toliko večjo gotovostjo
to lahko trdim, ker sem tudi sama delala kot turistična
vodnica.
cetinskik@hotmail.com |
|
 |
|
| |
Po vsem povedanem ocenjujem, da je bilo potovanje
vredno kvečjemu
polovico njegove cene. Zato zahtevam, da mi drugo polovico
denarja vrnete.
S spoštovanjem,
Ime, priimek, številka bančnega računa |
|
 |
|
| |
Irian Džaja – fenomenalna in nepozabna
izkušnja, ki sem jo dejansko začela ceniti šele po prihodu
v Ljubljano. Sicer dokaj naporna, na trenutke umazana
in neudobna, ampak neverjetna in enkratna, predvsem
pa vredna vsakega tolarja, truda in na trenutke tudi
kletvice. In samo upam lahko, da bom imela čast in priložnost
udeležiti se še katerega od Zvonetovih potovanj.
Katarina
Zvone, saj veš, da je bilo v Indoneziji super in sedaj
že komaj odštevam dneve do odhoda v Etiopijo. Že tretjič
s tabo; iz mene si naredil odvisneža, a sem vseeno vesel,
da sem te spoznal. Odprl si mi nove poglede na življenje.
in kot pravijo vsi, ki me že dalj časa poznajo: v zadnjih
dveh letih sem se zelo spremenil - in to menda na bolje!
Pri tem pa imate gotovo veliko zaslug tudi ti in prijatelji,
ki sem jih spoznal na tvojih potovanjih.
marko.miljavec@guest.arnes.si
|
|
 |
|
|
|