Ponosen sem na dejstvo, da v osmih letih, odkar po odmaknjenih krajih občasno vodim tudi skupine sopotnikov, še nikoli nisem dobil pritožbe – do pred kratkim! A to verjetno ni slučajno: pred vsakim odhodom se vsi udeleženci praviloma dvakrat srečamo, se pogovorimo, pogledamo fotografije in filme s prejšnjih odprav – ter podpišemo tudi zelo jasno in obojestransko obvezujočo pogodbo. V njej je po točkah določeno, kaj za svoj denar dobijo potniki – in še bolj jasno podčrtano, kakšne potnike pričakujemo mi. Recimo ... da ta potovanja res niso primerna za vsakogar; nekako za posebne ljudi so – za tiste, ki hočejo več. In so za to pripravljeni tudi več dati – ne le denarja, temveč predvsem sebe.

Ne za turiste – za avanturiste!

A včasih kdo med njimi šele sredi džungle ugotovi, da eksotika v živo le ni enaka dokumentarcu na Discoveryju, s pivom v roki in s klimo do konca. Pa se nikoli ni nihče zares potožil in na koncu je pot prav tistim dala morda celo precej več kot že utrjenim ostalim. Nemogoče je, da jih nekaj tednov popolne drugačnosti ne bi vsaj malo spremenilo.
Vendar se motim, očitno! Je mogoče – nekaterim ne pride v neprebojnem oklepu blažene razvajenosti do živega prav nič! Kar je v redu in prav – dokler ostajajo doma ali za zidovi svojih hotelskih svetov s petimi zvezdicami in s palmami iz najdražje plastike.
A kako je možno, da se nekdo od njih znajde tudi na moji turi?!
In zato objavljam naslednje pismo – ker sam nikakor ne bi bil sposoben z besedami tako do popolnosti zajeti profila ljudi, ki si jih na naših poteh nekako ... no ja – ne želimo! Zanje, za skupino in za domačine ob poteh bo neprimerno bolje, če ostanejo doma!

Indonezija z Irian Džajo, o kateri bo govora, spada med naše najbolj zahtevne poti. Vodil jo je Peter, preizkušen popotnik z mnogih skupnih poti, diplomirani geograf, vodnik z licenco in irianskimi izkušnjami iz prve roke. Pismo je delno skrajšano; spisek grehov se začne sčasoma namreč ponavljati. Vmes pa boste našli vpletena tudi mnenja in spomine ostalih potnikov.

In – da, o istem potovanju govorijo, da ne bo pomote!

Takole bi rekel: razen Sentanija na monsunski obali Irian Džaje (ja ja, tam je kriza, komorkoli se obrneš!) so vsi hotelčki korektni in tipično popotniški; nikoli najcenejši, pogosto pa najboljši, ki so pač na voljo. Od štirih naših skupin na Irianu se doslej še nihče (nihče!) ni pritožil zaradi nastanitv; smo se pa občasno zaradi eksotičnih sob res tudi družno nasmihali in zatem pač dodatno razkužili želodce. Jasno, v kameno dobo ljudje ne hodijo ravno zaradi postelje za nekaj sto dolarjev na noč – in to velja tudi za ostale odmaknjene otoke na naši poti! Še to: razen vaških kolib so bili vsi naši hoteli na Irianu dražji od razkošja na Baliju! A prav razkošje je v teh krajih seveda zelo relativen pojem ...

zvoneseruga@siol.net

Naslednji podatek, ki mi je bil pri odločitvi za to potovanje nadvse pomemben, je bila zahtevnost trekinga na Irianu. V svojem programu ste zapisali, da naj "dnevno računamo na cca. pet ur zmerno naporne in tehnično nezahtevne hoje po hribovskih stezah", v nadaljevanju pa "Bo nevarno? Naporno? Takole bom rekel: vse te poti sem prehodil tudi s svojima otrokoma. Grega je imel pet let, Kaja enajst. Si upate tudi vi? Boste zmogli?". Na navedeno sem se zanesla. Poti, ki smo jih na trekingu prehodili, pa so bile svetlobna leta daleč od "tehnične nezahtevnosti". Ure in ure smo hodili po strmih poteh navzdol, po listju in blatu, ki je drselo, po poličkah, širokih le za eno stopalo, nad prepadi na eni strani in le malo trave za oprijem na drugi strani. Takšna pot menim, da ni "tehnično nezahtevna". Plezanje po skalovju reke navzgor in navzdol se mi tudi ne zdi "tehnično nezahtevno". Plezanje strmo navzgor, spet samo po kozjih stezicah, kjer ne rabiš veliko, da zdrsneš metre globoko, tudi ne sodi pod pojem "tehnično nezahtevne hoje«.

Irian Džaja – fenomenalna in nepozabna izkušnja, ki sem jo dejansko začela ceniti šele po prihodu v Ljubljano. Sicer dokaj naporna, na trenutke umazana in neudobna, ampak neverjetna in enkratna, predvsem pa vredna vsakega tolarja, truda in na trenutke tudi kletvice. In samo upam lahko, da bom imela čast in priložnost udeležiti se še katerega od Zvonetovih potovanj.

Katarina

Zvone, saj veš, da je bilo v Indoneziji super in sedaj že komaj odštevam dneve do odhoda v Etiopijo. Že tretjič s tabo; iz mene si naredil odvisneža, a sem vseeno vesel, da sem te spoznal. Odprl si mi nove poglede na življenje.
in kot pravijo vsi, ki me že dalj časa poznajo: v zadnjih dveh letih sem se zelo spremenil - in to menda na bolje! Pri tem pa imate gotovo veliko zaslug tudi ti in prijatelji, ki sem jih spoznal na tvojih potovanjih.

marko.miljavec@guest.arnes.si