|
|
|
|
|
| |
|
|
| |
  Kamena
doba za začetnike
Do roba
kamene dobe in nazaj – in vmes vaška veselica s prascem
in poglavar Džali, ki se ga je nakresal z našim šnopcem;
sami nismo vedeli, kako in kdaj. Zatem pa barka – kaj
barka, bolj korit, ampak kako enkratne so tiste noči pod
zvezdami nekih daljnih morij ...
Resno – ampak zelo resno:
krasna tura je bila! Petič sem šel po tistih odmaknjenih
poteh na sam rob kamene dobe in vedno znova se sprašujem:
hej, pa kako je to sploh mogoče?! Še vedno isti planet
in ista – baje – velika vas, a vendar tako do popolnosti
drugačno življenje ...? |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Šestnajst
nas je bilo, skupina se je napolnila že mesece pred odhodom
in kar nekaj jih žal nismo mogli vzeti s sabo. Najprej
Bali, le toliko, da pridemo k sebi in počakamo letalo
za naprej. Mater je prima! je postal bojni klic že na
hotelskemu bazenu. Ja ja, kar uživajte sem rekel – v tisti
veselici sredi irianskih hribov ne bo več bazenov! |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 A
sem se skoraj zmotil. Bili so potočki, na vsakem koraku
jih je dovolj, s tolmunčki vred, v katere se ves pregret
zavališ kot vodni bivol, ves pregret in poln malih užitkov.
Dobro dene – in potem spet v hrib in gor in dol in vmes:
wa-wa-wa, ata, kako si kaj? Povsem goli možakarji imajo
tam med nogami le nekak tulček za lulček in ženske še
vedno kažejo svoja gola oprsja nad raztrganimi misijonarskimi
kiklcami. Saj ne, da bi bilo seksi, bognedaj in žal
res ne – a prav ta golota nam da vedeti, da smo prišli
daleč, zelo daleč. Da smo sredi ene zadnjih in najbolj
pristnih divjin našega sveta in da je prav neverjetna
drugačnost teh ljudi popoln in zadosten razlog, da se,
tujci in prišleki iz neke atomske dobe, ko prasci umazani
in prešvicani jagamo med njimi in nam usta kar sama
lezejo tja nekam proti ušesom: wa-wa-wa – hej mamca,
kako si luštna ... lahko eno slikco, ata?
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Wa-wa-wa
je seveda lokalni pozdrav in pomeni vse tisto najlepše:
dobrodošlico, veselje in zadovoljstvo, da smo se sploh
srečali. Mater je prima! se pa še kar naprej dere Jelen
in zvečer zadnjega dne zna to povedati že tudi moj stari
prijatelj Džali. Krasni Džali, poglavar Anemaugija,
ki se skoraj zjoka od sreče, ko me ves raznežen po dveh
letih ponovno ugleda sredi svoje vasi. Mater je prima!
se deremo na suhi travi, ki je edino pohištvo njegove
lesene kolibe, nekaj domače žganice kroži naokoli, Džali
vse bolj zadovoljno tuli in celo Keti, naša luštna HP
(ja ja, hotelska pička to pomeni in ni ravno pohvala
...) je čedalje bolj navdušena nad blatom do kolen in
obljub, da bo nocoj končno in zagotovo dobila vsaj uši,
če že kače v spalni vreči ne ...
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Jasno,
po Irianu so bile še eksotične obale, pa štirje dnevi
precej divje barke, milina Trawangana in kombi prek balijskih
teras, vulkanov in obal. Vse tisto je fino in lepo in
eksotično – zaresni in edini zakon je pa Irian! Tista
jeba med vasmi in širokimi nasmehi škrbastih zob, ki bi
jih kar objel in se jim zahvaljeval: hej, dragi moji,
a se sploh zavedate, kako neverjetni in enkratni ste!?
Da, zaradi vas smo prišli. In zato, da v vaši popolni
preproščini vsaj malo dojamemo zapletenost naših lastnih
življenj in se nad njo zamislimo: je res potrebna? Ne
bi znali živeti tudi drugače in vsaj malo bolj pristno?
Mater je prima! |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Ponosen
sem na dejstvo, da v osmih letih, odkar po odmaknjenih
krajih občasno vodim tudi skupine sopotnikov, še nikoli
nisem dobil pritožbe – do pred kratkim! A to verjetno
ni slučajno: pred vsakim odhodom se vsi udeleženci praviloma
dvakrat srečamo, se pogovorimo, pogledamo fotografije
in filme s prejšnjih odprav – ter podpišemo tudi zelo
jasno in obojestransko obvezujočo pogodbo. V njej je po
točkah določeno, kaj za svoj denar dobijo potniki – in
še bolj jasno podčrtano, kakšne potnike pričakujemo mi.
Recimo ... da ta potovanja res niso primerna za vsakogar;
nekako za posebne ljudi so – za tiste, ki hočejo več.
In so za to pripravljeni tudi več dati – ne le denarja,
temveč predvsem sebe.
Ne za turiste – za avanturiste!
|
|
| |
|
|
|
