|
|
|
|
|
| |
|
|
| |
  Stara
mrha postane sveža ljubica
Hej, pa kolikokrat mora človek v neko deželo, da jo
resnično doživi?! Ali vsaj, da jo doživi povsem drugače
in na novo? Da se povsem resno zagleda v staro mrho, ki
mu nikoli ni bila čisto zares pri srcu?
V Indiji sem bil
že ... kaj jaz vem: šestič? Osmič? Prvič kot še povsem
zelen frik pred tremi desetletji, kot mornar deset let
zatem, kot avanturist na motorju še malo kasneje, potem
nekajkrat kot vodnik s skupinami ... In vendar je bila
tokrat in vsemu navkljub nekako drugačna. Mogoče bolj
mehka. Bolj človeška. Z več smeha in manj iztegnjenih
rok, ki spominjajo na umiranje. Celo z manj komarji. Boljša,
bolj polna, manj naporna in bolj radodarna ... lepša! |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Gotovo,
pomembna je tudi skupina – a saj zares slabe skupine doslej
sploh še nikoli nisem imel. Le da je bila ta morda še
malo boljša od večine ostalih. Pred odhodom sem jih strašil
in pripravljal, govoril o kulturnem šoku in umazaniji
in revščini ter o temu, kako bodo imeli na koncu prek
glave dovolj vsega in še najbolj Indije. V resnici pa
so začeli že nekje na pol poti jokati: ne gremo domov,
ne iz Indije, ne, striček, ne ... buuuuuu! Sveto umiranje
Varanasija, lepote Tadž Mahala, noči pod zvezdami radžastanske
puščave, eksotika Puškarja in veter med lasmi pod palmami
in v pesku goanskih plaž ... da, in potem so na Brniku
tekle solze, da bi lahko zajemal v čebričke. Res je, v
tistih devetnajstih dneh smo postali družinica, v kateri
je bilo smeha in isker, kot jih doma morda ni v celem
letu ... ali v nekaj letih skupaj ... in sedaj se ločujemo.
A svoj pečat je pustila tudi Indija. Že res, tudi ubožna
in umazana, tudi Indija prosečih oči in iztegnjenih rok
in gotovo tudi Indija zares vrhunskih drisk – ne ne, brez
tega še vedno ne gre! A istočasno dežela, ki kar vre od
neverjetnih bogastev in razkošja v raznolikosti. A da
ne bo pomote: bogasto je tu le prispodoba, ki nima zveze
z zlatom in denarji. Govorim o bogastvu nasmehov in topline.
In govorim o učnih urah iz drugačnosti.
Nekako narejena, dokončno zrela in ravno prav zaokrožena
mi je postala, Indija. Gotovo, v desetletjih mojih obiskov
se je spremenila tudi ona. A še bolj zagotovo sem se spremenil
jaz. In končno se zares dobro počutiva drug z drugim.
Zvone, zvoneseruga@siol.net |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 In
kaj pravijo nekateri ostali?
Vtisi o Indiji? Veliko jih je, a če jih združim v enega,
je ta enkraten.
Z ženo sva potovala že z velikimi agencijami, tudi manjšimi,
a ta pot je bila drugačna, posebna in prijetna. Polna
neposrednega stika z raznolikostjo dežele ob prijetnem
druženju z naključnimi sopotniki in doživeti trenutki
in vtisi bodo še nekaj časa sopotniki vsakdana, v katerega
smo se vrnili. Sodelavci so me po vrnitvi vprašali,
zakaj tudi jaz nimam rdeče pike na čelu? Dejal sem jim,
da ti Indija pusti »piko«, ki ostane globoko v tebi.
Tako kot je dejal Exuperyjev Mali princ, ko je zasanjano
sedel v pušavi :« če hočeš videti, moraš gledati s srcem,
bistvo je očem nevidno«. In taka je Indija, ki jo prehodiš
z Zvonetom.
Še bomo skupaj potovali ...
Vladimir, maglica@siol.net
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Zdaj,
ko so se vtisi malo polegli, lahko strnem vse skupaj
v dve besedi ... noro in nepozabno.
Res je tako, kot nam je Zvone zatrdil že na prvem sestanku:
ne bo lazenja po turističnih točkah in voženj v lepih,
klimatiziranih avtobusih in tudi ne bo spanja po hotelih
s petimi zvezdicami. A vsakdo, ki se je podal z nami
na pot, tega tudi ni želel – šli smo zato, da bi našli
stik s pravo Indijo in z ljudmi, ki živijo iz dneva
v dan, a so kljub vsemu bolj zadovoljni od večine nas,
zahodnjakov, ki se stalno pehamo za nedosegljivimi cilji.
Prav zato je bilo to potovanje nekaj posebnega. Indija,
ki je ne vidimo na televiziji ali v turističnih prospektih,
pa kljub temu obstaja in to zelo. Nedoumljivi prizori
bede in revščine, ki te pustijo brez besed ter na drugi
stani nebeški mir puščavskih sipin ob sončnem vzhodu,
daleč od vsega urbanega kaosa. Trenutki, ki se za vedno
zapišejo v dušo.
Odlično zastavljeno potovanje, kjer vidiš – ne ... kjer
DOŽIVIŠ tri različne svetove: svetost in bedo Varanasija
ter Agre s Taj Mahalom, enkratno puščavsko avanturo
v Jaisalmerju ter ležerno poležavanje na obalah Goe.
Skratka – unikatna izkušnja tudi za izkušene popotniške
mačke, odlično počutje v skupini, pa jasno, že naš zaščitni
znak – klobase in skrbna notranja dezinfekcija.
Uroš, uros.valant@ixtlan.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
Teče četrti dan, odkar smo prileteli
iz Indije in še vedno se nisem sestavila skupaj. Ždim
v stanovanju, polnem spominkov in dišav, poslušam indijsko
glasbo in preletavam stotine slik………..rolete imam po
cele dneve spuščene dol, da slučajno Ljubljana ne bi
prišla k meni (če že jaz nočem k njej)……… Nekako se
ne morem sprijazniti z dejstvom, da sem ponovno nazaj,
v tem pustem svetu, kjer denar in služba ljudem pomenita
skoraj vse……..da ne rečem VSE.
INDIJA. Moje prvo potovanje. Skoraj vsak, ki sem mu
omenila, da odhajam tja z Zvonetom, se je skorajda prijel
za glavo in rekel: «Kaj, v Indijo, na prvo potovanje???
In s Šerugo??? Daj, premisli še enkrat, kaj pa kulturni
šok in vse te stvari ...?« In to sem poslušala iz dneva
v dan, do dneva našega odhoda.
Joj, lahko bi napisala cele romane naših dogodivščin,
ampak pomembno je, da se je Indija zapisala v srca nas
vseh, da smo se na kupu zbrali sami čudoviti ljudje
ter sorodne duše in da bomo te vezi tudi ohranili!
In ni res, da kulturni šok doživiš, ko prideš v Indijo.
Ni res! Kulturni šok je, ko prideš nazaj!!!
Erika, efelicijan@deloitteCE.com |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Indija
- takšna in drugačna. Vsak si jo zamišlja nekoliko drugače
in vsak, ki jo je obiskal, jo je doživel nekoliko drugače.
Moja pričakovanja so bila prava mešanica strahov in spoštovanja
stare kulture ter občudovanj drugačne religije. Nihanja
med bedo in bliščem, med poduhovljenostjo in sodobnim
materialističnim tempom življenja. In naletela sem navse
to. Izkazalo se je še enkrat, da svet vidiš, kakršnega
želiš videti. Lep, grd, zamazan, krut, sanjav, božanski.
In vse to je tudi Indija.
Pred odhodom so me begali strahovi beračev in skoraj umirajočih
na ulici - in treščila sem vanje. Bala sem se smradu in
smeti ter nehigiene - ter čofnila sem vanjo. Niso me mikala
stranišča nedomačih vonjav - in še kako sem jih rada obiskovala!
A ubogi in revni na ulici so imeli žareče in tople oči,
nasmejane obraze in znajo reči hvala tudi za polovico
jabolka. In med kupi smeti brska deklica - v lepem svilenem
sariju, z bleščečim nakitom in naličenimi očmi. A zadovoljna
je ko najde kos kartona, na katerega zloži vso svojo kramo
– in že ima prodajalno. In gurujev na vsakem koraku s
poslikanimi obrazi .... saj jih sploh ne potrebuješ, če
le odpreš srce in daš prosto pot prijatelju (skritemu
ali ne), da ti polepša trenutek. In že je tu pesem na
ustnicah velikega šefa – pa čeprav nima pojma o kakem
besedilu. In zvezde na nebu sredi puščave dajo moč in
nove energije sopotnici, ki sedaj ve , da zmore narediti
spremembo v svojem življenu. Že res, da marsikateri prizor
vidiš nekoliko lepši s pomočjo Debele Berte (ja ja, Hinetova
čutara brez dna je to ...), a bi tudi brez nje ob vrnitvi
domov z iskrenostjo rekla - splačalo se je! Vsaka minuta
te poti ti da nekaj novega ali pa te spomni na nekaj starega,
kar si nekoliko zanemaril. Svet smo ljudje - in ljudje
s srcem obarvajo svet s svetlimi pisanimi barvami. Takšna
je tudi Indija - pisana , razigrana, sončna. Ne, prav
nič ne smrdi - le vonj je nekoliko drugačen od tega doma.
In zdaj , ko smo že vsi spraskali zadnje črne sledi prašnih
vlakov izza nohtov, mi v misliš še vedno ostaja stavek
nove prijateljice:
"nisi bogat, kolikor zemlje imaš, ampak koliko zemlje
vidiš".
In obljubim si, da bom še
videla kak košček sveta, tudi v družbi Zvonetovih popotnikov.
Monika, monika.amic@zlatarnacelje.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Od
našega prihoda pa do danes sem že neštetokrat pregledala
vse fotke in v njih so ujeti nekateri najlepši spomini
in trenutki, ki nam jih je Indija z vso svojo odprtostjo
in drugačnostjo podarila. Vedno znova se ustavljam na
sipinah in ne morem pozabiti našega prvega večera v
puščavi. Po celem dnevu na kameljem hrbtu, ko ugotoviš,
da imaš tudi na zadnji plati neverjetno veliko mišic,
smo končno zarili bose noge v topel pesek in še zdaj
ne morem verjeti, kako smo ves večer noreli po tistih
sipinah ... in kako lepo je videti ljudi, ki skrivajo
v sebi na tone veselja in je vse, kar potrebujejo, samo
nekaj kilometrov peščenega prostranstva ... In Indijci
– še nikoli v življenju nisem videla tako pozitivnih
in srečnih ljudi, pa čeprav razen parih kamel in širne
puščave nimajo ničesar. In vendar so srečni... tako
srečni in pozitivni, da se mi s svojimi dolarji v žepih
lahko samo skrijemo za prvo sipino.
Zvone, hvala za te čudovite ljudi in kraje, ki si jih
delil z nami. Hvala tudi vsem ostalim po spisku:
Uroš, brez tvojega kamagela po kamelah še dolgo ne bi
sedla na tazadnjo. Mojca hvala, ker si bila najbolj
razmetana cimra ... Gordi in Erika, lepo je bilo z vama
tako nasmejano doživeti povsem običajne morske valove
... Edi, brez tebe bi bili naši pikniki na vlaku izredno
moteni s strani mimoidočih ... Marija, hvala za vso
energijo in tebi Tine za navezo najstarejši-najmlajša
... Mimi, ti si res faca ... Nataša in Goran, hvala
za vsestransko uporabno besedo "fletn" ...
Monika, vedno znova se je izkazalo, da Štajerci znate
žurat ... Gorazd, lepo te je bilo videti zaspat kjerkoli
... Hine, hvala za pozitivne vzpodbude na temo: "Ni
nam lahko." In hvala tudi vama Silvana in Vladi,
da sta vse to preživela z nami.
Ja, da boste vedli: prav hudo se je bilo zbudit v četrtek
brez vas vseh!!!
tamala, 2gmdoo@siol.net
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
Po dvajsetih letih službovanja ter predanosti družini
in vsemu, kar paše zraven, skoraj že opustiš misel, da
bi uresničil nekatere mladostniške sanje o pustolovskem
potovanju po svetu - enostavno se ti zdi, da kaj takega
ni več mogoče. Februarja letos pa brskam po internetu
in me prestreli Zvonetova stran: petnajst minut andrenalina
- in vem, da grem s Šerugo v Indijo.
Ampak, čaki, saj ne moreš, kaj pa otroc? Šestnajstletnik,
ki ga meče na vse strani, pa triletnik, saj je še premajhen?!
Bo že, saj bo očka poskrbel, pa babi servis. Konec koncev
se moram nagradit za tolk let odrekanja. Ampak, tolk daleč,
kar naenkrat, vseeno rabim malo občutka varnosti. "Punca"
si rečem: "komu drugemu boš pa verjela, če ne človeku,
ki se že nekje 30 let potepa po svetu, med drugim tudi
s svojo družino?!" Ja, s Šerugo grem v Indijo. Kakšen
božanski občutek, ko ugotoviš, da postaja zadeva, ki je
bila toliko let nekaj povsem nemogočega, takorekoč na
dosegu roke.
O Indiji ne bom nič govorila, ker je res odštekana dežela,
ki jo je treba enostavno doživet. Ampak potovanje z Zvonetom
izgleda pa nekako takole;
Čeprav se vedno zafrkava in poudarja klobase pa šnopc,
je kot vodja trezen, vse ima pod kontrolo, daje ti občutek
varnosti, dopušča svobodo, poskrbi, da si nekaj časa v
peklu (noč na vlaku), naslednji trenutek v nebesih (sončni
vzhod na terasi hotela v trdnjavi Jaisalmerja). Crklja
in preseneča nas na veliko (torta v puščavi za mojo cimro
Eriko, ki je prazovala svoj 25. rojstni dan, naslednji
večer ob sončnem zahodu na sipinah pa polno kišto ledenega
pira), in še in še .... Če vam Zvone pravi, zgubte se
po mestu, se zgubte, to so posebna doživetja.
Gotovo pa ima svoj čar tudi potovanje v skupini. Najstarejši
pustolovec je bil mlad 64, najmlajša pa 20 let. Od mladih
ugotoviš, da je kljub letom mladič tudi še v tebi, bolj
izkušeni pa so ti vzor in upanje, da boš v njihovih letih
tudi ti obdarjen s toliko elana in energije.
Nekdo je rekel, da je potovanje z Zvonetom kot injekcija
življena direktno v žilo. Kaaaakkkkoooo ma praaaavvvvvv!!
Gordi, gordana.zalar@nlb.si |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Veliko
govorjenja ali pisanja ni ravno moj konjiček, a vseeno
nekaj besed: potovanje samo ali način potovanja je bil
enkraten, druženje ob čebričkih in klobasah ter drobni
dogodki so poti dali svoj pečat. Ob prilikah, ko nam je
Zvone rezal kruh in salamo in smo mu praktično vse sproti
pojedli (a da ne bo pomote: to so bili le priboljški iz
domačih zalog!), mi je spomin nehote poromal nazaj v socialistična
leta, ko sem bil še otok na mali kmetiji, v času obvezne
oddaje. Vse je bilo prešteto, kruh je bil takrat bogastvo.
Tako je oče razdelil hleb kruha med nas sedem otrok ...
lepi oživljeni spomini. Saj smo se tudi zdaj v Indiji
bali, da ne bo za šefa nič ostalo, a se je na koncu tudi
njemu vedno lepo "kupček podrl". Vtisi
s poti? Indija - velika dežela, čudovita, grda umazana,
prijazna, neverjetna … težko jo je razumeti. Včasih se
mi zdi, kot da nam je Zvone ponudil veliko knjigo, obrnil
pa samo nekaj strani ali pokazal kazalo -vse ostalo pa
je stvar naše domišljije in radovednosti. Tako naj si
vsak sam sestavi mozaik ali ustvari podobo te velike dežele!
Dejstvo je, da sva bila z
ženo najstarejša popotnika v skupini. Starost pa ni bolezen,
ampak stanje. Stanje, ko ti misel in korak postaneta okorna,
stanje, ko duh in telo ne harmonirata več.
A vseeno nisem imel težav, tudi utrujenosti nisem čutil.
Vse je uravnaval čebriček ter veseli obrazi mladih in
prijaznih sopotnikov.
Ob koncu vsem iskrena hvala za prijetno druženje. Vsem,
ki ste mladi in malo manj mladi, pa priporočam: podajte
se na pot z Zvonetom, doživite nove kraje in prijatelje
… in mogoče se vam na koncu zgodi celo to, da boste v
skupini najstarejši popotnik.
Pa srečno!
Tine, marija.strgar@gov.si |
|
| |
|
|
| |
|
|
|
