Čemu ne?
Ker je prav jug Etiopije z njegovimi številnimi nomadskimi ljudstvi tako enkraten, da se bomo naslednjič posvetili predvsem temu delu dežele. Istočasno pa ga bomo združili s severnim delom Kenije in dobili na ta način gotovo enega najmočnejših plemenskih doživetij, kar jih današnji svet sploh še lahko ponudi. Predvidoma šestnajst dni bo dolgo potovanje iz Addis Abebe do Nairobija; na etiopski strani bomo potovali z džipi, na kenijski s safari kamionom, v obeh primerih pa bosta za brezhibnost ter varnost potovanja skrbeli preverjeni lokalni agenciji.

In kaj nas čaka?
Vsaj osem različnih plemen in kadar bo le mogoče, bomo spali v njihovih vaseh. Skozi savano kenijskega plemena Rendile se bomo za dva dni zapodili s kamelami. Tri dni bomo preživeli v živalskem svetu nacionalnih parkov Nakuru in Masai Mara. In preživeli povsem drugačen dopust na muslimanski obali Indijskega oceana, kjer bomo z dhowom, starodavno barkačo, odkrivali otoke v okolici Lamuja.
Enkrat spotoma mi je ušlo: tura, da gate trga! In kakorkoli se trudim, bi jo težko bolje in lepše zadel s kako lepšo besedo. Poglejte si priložene fotografije z etiopskega juga, takoj zatem pa si odprite na prvi strani še Kenijo in poglejte slikce tudi tam.
In to je to! – se strinjate, da je več od tega že kar malo nepošteno pričakovati?

Kdaj pa bomo šli prvič na to pot?
Takole bo: pred časom najavljena avgustovska Etiopija odpade – prevroče je in (relativna) turistična gneča zaradi evropskih dopustov pokvari pristnost plemenskih doživetij. Kar se vremena tiče, je ponovno najboljši čas začetek leta. Torej: odhod januarja 2006. Približno 24 dni bo vse skupaj trajalo (ali kak teden manj, če se na koncu odpoveste obali), povsem poceni pa žal ne bo: manj kot šeststo jurjev zagotovo ne in kljub temu, da prijave že sprejemamo, bo kup stvari, vključno z natančnejšim programom in ceno, jasnih šele enkrat v začetku jeseni. Do takrat pa: si upate z nami na to pot? Zvone


In kaj pravijo o januarski Etiopiji naši sopotniki?

Etiopija: čudovita, edinstvena, umirjena, polna lepih nasmehov in prijaznih ljudi. Zvone, in čemu sem bil tokrat že tretjič s tabo? - ker vem, da bom v dobri družbi -ker vem, da bom v tistem kratkem času s tabo videl bistveno več kot bi v lastni režiji - ker mi ta potovanja ponudijo bistveno več, kot jaz lahko plačam -ker me zanimajo ljudje, ne pa bazeni ob hotelih -ker  s tabo, pa čeprav samo za trenutek, lahko zaživimo tudi mi njihovo življenje - ker je vsako potovanje ena velika izkušnja, ki te za vedno spremeni. In ko so mi sodelavci po vrnitvi domov rekli, naj prinesem pokazat slike, sem jim lahko le odgovoril: to ni isto, tako pot morate doživeti. Pa čeprav se boste po njej počutili zbegano in z glavo polno vprašanj brez odgovorov. A to je pač cena iskanja.

Marko, markomiljavec@guest.arnes.si

Vtisi so se končno malo polegli ... a bilo je noro, nepozabno, skoraj preveč popolno (kar je povedala tudi solzica ob slovesu). Dobra družba in lepa narava – a kar je najbolj pomembno: prečudoviti ljudje. Vsa ta slikovita plemena, nežni in topli dotiki rok, iskrice v očeh in iskreni nasmehi ... a istočasno potovanje v neznano z vsem, kar spada zraven, polno dogodivščin in izkušenj »direkt v žilo«. V življenju imamo malokdaj priložnost, da pozabimo vsakdanje nepomembnosti, zato mi tovrstna doživetja vedno znova pomagajo, da tudi doma z drugačnim pogledom opazujem svet in ljudi okoli sebe. Bi šla še enkrat? Absolutno! Kot je rekel Zvone: tura da gate trga! In vesela sem, da sem bila lahko del ekipe.

Kristina, kristinakogej@email.si

Plemenski jug Etiopije je prava stvar za še tako zadrgnjeno in razvajeno popotniško dušo. Pesek, vročina in obrazi, ki mi kar ne gredo izpred oči. Ko se sedaj prebijam skozi gore posnetkov, se še vedno od srca nasmejim nad Mursiji. Tako zelo drugačni so – spomnim se ženske, ki ni ravno sijala od lepote, obraz si je premazala s pepelom, na vrh glave pa nabila navzdol obrnjeno kravje rogovje. Pa toplega materinskega prizora doječe matere, idilo je malce kvarila le ogromna glinena plošča, ki jo je ženska nosila v spodnji ustnici in kalašnikov z dvojnim okvirjem za vratom. In tudi sever dežele, čeprav bolj umirjen in lagoden, je bil krasen. V živo skalo vklesane cerkve Lalibele so kot izgubljene v času in prostoru. Čista desetka pa se mi je zdel treking po nacionalnem parku Simien. Svež višinski zrak, kampiranje tri kilometre in pol visoko, prijazne vasice in pregrešno lepi razgledi na razbrazdano dolino daleč nekje spodaj v prepadih. Vse skupaj začinjeno s tropi pavijanov, večeri ob ognju, dobri družbi in veselem čebričku ... pa naj še kdo reče, da je januar mrzel in turoben mesec!

Peter, peter_erzen@yahoo.com