Vmes pa pokrajina, da ti srce zavriska. In puščavski makadami, ki so nekajkrat prešli v kolovoze in brezpotja, da je vriskalo prav tja do zadnjih batov tudi nauničljivim terenskim tojotam. Šest tisoč kilometrov daleč: skozi Namib in tja gor po kamnih in luknjah vzdolž angolske meje, pa med sloni in žirafami parka Etoša in skozi peščene kolovoze najbolj odmaknjenih kalaharskih poti ... hej, pa kaj naj rečem?! O nočeh s Himbami recimo, ob kozi, ki jo prinesemo v vas kot darilo in s plesom vse tja do polnoči in čez?

Zadnji teden so vsi fantazirali le še o tem, kam gredo naslednje leto: Indonezija z Irianom? Nepal? Etiopija? Počasi, družba, sem jih komajda miril – zakaj mi ne bi za začetek raje napisali par stavkov o tej naši poti? Da se ne bom vedno le jaz sam hvalil – a?? A? Dajmo, ajde, banda – da slišimo še vas, kako je bilo v resnici!

Ko prvič stopiš na tla črne celine, se do nje enkrat za vselej čustveno opredeliš. In samo dvoje je mogoče: ali te Afrika že ob prvem stiku popolnoma prevzame, vzljubiš jo in z lahkoto si strpen do njene večkrat res nerazumljive drugačnosti – ali pa te za vedno odbije in vidiš v njej le še umazanijo, zaostalost, revščino in praznoverja. Meni se je zgodilo prvo: v Afriko sem se kratko malo zaljubila in spomini na Namibijo bodo vedno živi. Na poti sem prejela darove, ki se jih takrat sicer še nisem zavedala, a so mi zagotovo spremenili duha, razširili miselne vzorce in ponudili čustveno preobrazbo. Zvone, zdaj razumem stavek, ki sem ga prebrala v tvojem katalogu: »Namibija je čarobna – po njej morda nikoli več ne boste povsem enaki.« Res je. Nisem več ista. In vesela sem tega!

Kristina, 27 let, kristina.kogej@email.si

Kar težko je v nekaj stavkih napisati, kako je bilo. Vsi superlativi, ki bi jih želela vreči na papir, bi zapolnili kar preveč prostora. A z eno besedo: popotovanje po Namibiji je čarobno doživetje. Ko sem se odpravljala na pot, sem imela sprva res pomisleke. Kup problemov, ki jih je bilo potrebno pustiti doma – a glej čudo: po vrnitvi so nekateri od njih enostavno izpuhteli. Seveda pa to potovanje ne bi bilo enako brez čudovitih ljudi, ki so mi pustili pečat velike srečne družine. Zvone je imel pri tem kar težko in odgovorno nalogo, ki pa jo je opravil res kot pravi oče te familije. Seveda pa so tudi družabni večeri imeli svoj poseben čar ... pa Hinetovi čebrički, ki sem jih prvih nekaj dni po prihodu domov kar pogrešala. Tudi otroci so bili nekaj posebnega. Bili so prvi in najbolj spontani pri navezovanju novih stikov s plemenskimi vrstniki in na trenutke smo tudi mi lahko postali tisti del otroka, ki je še vedno v nas.
Potovanje je bilo vredno res vsakega tolarja. Za vedno bo ostalo del mene in mojih čarobnih spominov.

Suzana, 29 let, suzana.kosir@siol.net

Že mojim prijateljem težko povem, kaj se je tam doli dejansko dogajalo v moji glavi. Ker ni bilo nič, kar bi posebej izstopalo ali mi bilo najbolj všeč. Enostavno vsak delček celotne slike je bil nekaj posebnega; če bi manjkal le en košček, bi se pot morda zasukala v povsem nasprotno smer. Vendar se ni. Zame so bili tisti trije tedni nekaj
tako lepega, da si tega pred odhodom niti v sanjah nisem upala predstavljati. In da ne bo pomote: ne piham Zvonetu na dušo, temveč govorim zato, ker mi vsak spomin na Namibijo še vedno nariše nasmeh na obrazu. To pa tudi nekaj pove.

Teja, 21 let, teja.leskovsek@gues.arnes.si