Vtisi s potovanj:   kam, kdaj in zakaj to vas bo zanimalo reportaža vodniki pisma sopotnikov    
 
. KENIJA
. INDIJA
. IRIAN DŽAJA
. NEPAL
. VIETNAM
. NAMIBIJA

. ETIOPIJA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
NAMIBIJA, junij/julij 2004
 
     
  Čebrički za doktorje znanosti

Silno čudno vkup nametana skupina in kar trideset nas je v šestih terenskih tojotah. Skozi Namib in Kalahari, od osemletnih frocov pa tja do nekih silnih profesorjev in doktorjev znanosti. Uf, težka bo – bomo sploh zvozili??

Namibija je zakon. Deset skupin je bilo v zadnjih nekaj letih že z nami tam dol in sedemkrat sem bil v tistih krajih tudi osebno – a vendar se je vedno in vsakič znova veselim, kot da bi jo doživljal povsem prvič. Puščavska obzorja brez meja, vožnja vzdolž morja peščenih sipin, Avsenikova Golica z Bušmani sredi Kalaharija ... ter družba ob ognju sredi ničesar in vsakdo ti v tistih nekaj tednih postane nova družina in sorodna duša.

Hej, ni slabo, res ne!
 
     
     
  A tokrat nas je bilo kar trideset in kar malo me je skrbelo: imeli smo tri družine s šopkom šestih otrok, pa zraven šest mlajših parov in še šest deklet, veselih mladic tam med dvajsetim in triintridesetim letom. In niti enega korajžnega in gajstnega dedca ... uf, trda bo, se mi je glas skorajda tresel od strahu. In tudi intelektualno nisem bil nič kaj pretirano samozavesten: tri zdravnike smo imeli vmes, tri doktorje znanosti, en kup magistrov in kdor je imel le diplomo, je bil deležen skorajda že statusa vaškega posebneža. Ampak ... ja, ja, potem pa sem vzel s sabo še Hineta, našega vodnika in starega soborca s številnih poti – tudi on je bil že četrtič v Namibiji – in skupaj nama je šlo, da je bilo veselje. Vam rečem – eno samo in ljubo veselje!

Jasno, niso vse ture enake in še zdaleč niso enake vse skupine; včasih katera pač ne uspe zares zaživeti kot celota. Ta pa je postala familija kar takole, spotoma in brez najmanjšega truda. Hine je prevzel vlogo patra kletarja – navsezadnje je svoje čase prava čudesa mešal tudi tam za ljubljanskimi šanki – in tisti večerni čebrički njegovih mešanic in alkoholnih zvarkov so zelo hitro prešli v silno prijazno navado in kar pogosto z lahkoto trajali globoko proti jutru. Nakupi hrane v redkih mestih pa so postajali projekti, vredni manjšega ali vsaj častnega doktorata. A lakote v Afriki tokrat res ni bilo in dežurni – vsak dan drug avto – so si na večernih ognjih sredi čiste gmajne včasih privoščili prave kulinarične izbruhe. Debeli kosi mesa na žaru, solata kar v plastičnem škafu za pomivanje posode in ogromna hladilna torba, prek roba založena s plodovi južnoafriških vinogradov – hej, a je kdo res verjel, da je v puščavi žeja in da je na taki poti mogoče celo shujšati?
 
     
 

Vmes pa pokrajina, da ti srce zavriska. In puščavski makadami, ki so nekajkrat prešli v kolovoze in brezpotja, da je vriskalo prav tja do zadnjih batov tudi nauničljivim terenskim tojotam. Šest tisoč kilometrov daleč: skozi Namib in tja gor po kamnih in luknjah vzdolž angolske meje, pa med sloni in žirafami parka Etoša in skozi peščene kolovoze najbolj odmaknjenih kalaharskih poti ... hej, pa kaj naj rečem?! O nočeh s Himbami recimo, ob kozi, ki jo prinesemo v vas kot darilo in s plesom vse tja do polnoči in čez?

Zadnji teden so vsi fantazirali le še o tem, kam gredo naslednje leto: Indonezija z Irianom? Nepal? Etiopija? Počasi, družba, sem jih komajda miril – zakaj mi ne bi za začetek raje napisali par stavkov o tej naši poti? Da se ne bom vedno le jaz sam hvalil – a?? A? Dajmo, ajde, banda – da slišimo še vas, kako je bilo v resnici!

 
 

 

 
     
 

Ko prvič stopiš na tla črne celine, se do nje enkrat za vselej čustveno opredeliš. In samo dvoje je mogoče: ali te Afrika že ob prvem stiku popolnoma prevzame, vzljubiš jo in z lahkoto si strpen do njene večkrat res nerazumljive drugačnosti – ali pa te za vedno odbije in vidiš v njej le še umazanijo, zaostalost, revščino in praznoverja. Meni se je zgodilo prvo: v Afriko sem se kratko malo zaljubila in spomini na Namibijo bodo vedno živi. Na poti sem prejela darove, ki se jih takrat sicer še nisem zavedala, a so mi zagotovo spremenili duha, razširili miselne vzorce in ponudili čustveno preobrazbo. Zvone, zdaj razumem stavek, ki sem ga prebrala v tvojem katalogu: »Namibija je čarobna – po njej morda nikoli več ne boste povsem enaki.« Res je. Nisem več ista. In vesela sem tega!

Kristina, 27 let
, kristina.kogej@email.si

 
 

 

 
     
 

Kar težko je v nekaj stavkih napisati, kako je bilo. Vsi superlativi, ki bi jih želela vreči na papir, bi zapolnili kar preveč prostora. A z eno besedo: popotovanje po Namibiji je čarobno doživetje. Ko sem se odpravljala na pot, sem imela sprva res pomisleke. Kup problemov, ki jih je bilo potrebno pustiti doma – a glej čudo: po vrnitvi so nekateri od njih enostavno izpuhteli. Seveda pa to potovanje ne bi bilo enako brez čudovitih ljudi, ki so mi pustili pečat velike srečne družine. Zvone je imel pri tem kar težko in odgovorno nalogo, ki pa jo je opravil res kot pravi oče te familije. Seveda pa so tudi družabni večeri imeli svoj poseben čar ... pa Hinetovi čebrički, ki sem jih prvih nekaj dni po prihodu domov kar pogrešala. Tudi otroci so bili nekaj posebnega. Bili so prvi in najbolj spontani pri navezovanju novih stikov s plemenskimi vrstniki in na trenutke smo tudi mi lahko postali tisti del otroka, ki je še vedno v nas.
Potovanje je bilo vredno res vsakega tolarja. Za vedno bo ostalo del mene in mojih čarobnih spominov.

Suzana, 29 let,
suzana.kosir@siol.net

 
 

 

 
     
  Žal ni vedno prav lahko vse doživeto in občuteno v opredmetit v besede.
Pa vseeno ... Kaj naj ti rečem?
Da je bilo nepozabno? Je slišat verjetno že kar malo preveč oguljeno.
Da bi še enkrat? Brez dvoma in vsak trenutek.
Da ni za vsakogar? Ja hvala bogu! – kaj bi pa bilo če bi se pol Slovenije tam doli nagnetlo.
Dobra psihoterapija? Za kakšnega zavrtega egocentrika vsekakor. Ampak ne v tej skupini in ne v tem življenju!
In ko prijatelji sprašujejo: " Pa kaj za vraga te  vleče tja dol?? ", se v odgovor kar sam ponudi v širok nasmešek zavit obraz... Pa iskrice v očeh..., iskrice,  ki zažarijo tako nenavadno mavrično pisano in sumljivo podobno čarom Namibije....

Alenka, 33 let, alenka.rozman@spedicija-goja.si
 
     
     
 

Že mojim prijateljem težko povem, kaj se je tam doli dejansko dogajalo v moji glavi. Ker ni bilo nič, kar bi posebej izstopalo ali mi bilo najbolj všeč. Enostavno vsak delček celotne slike je bil nekaj posebnega; če bi manjkal le en košček, bi se pot morda zasukala v povsem nasprotno smer. Vendar se ni. Zame so bili tisti trije tedni nekaj
tako lepega, da si tega pred odhodom niti v sanjah nisem upala predstavljati. In da ne bo pomote: ne piham Zvonetu na dušo, temveč govorim zato, ker mi vsak spomin na Namibijo še vedno nariše nasmeh na obrazu. To pa tudi nekaj pove.

Teja, 21 let,
teja.leskovsek@gues.arnes.si

 
     
     
  Družina Marinič – Sussinger (otroka: 12 in 16 let)

Zelo smo zadovoljni s potovanjem. Ne vem sicer, če bi takoj spet šli na isto pot, ampak z Zvonetom vsekakor še kam – smo pač vedoželjni in svet je še velik. Namibija je krasna in kdor se boji, da je tam ves čas ena sama svinjarija, se zelo moti. Več polivinila v puščavi smo videli v turistično razviti Tuniziji, pa tudi tako zanikrnega WC-ja, kot ga imajo v znanem gostišču na Vrhniki, v Namibiji nisem videla.
Mislim, da smo dobili, kar smo pričakovali, razen mene. Še k sreči! Pričakovala sem namreč kače v vsakem grmovju.
Skupina je bila zelo luštna, kar je pri takem številu že kar redkost. Upam, da je nas, starce s froci, mladina dobro prenesla. Žur je bil vedno super. V bistvu se mi zdi naše skupno druženje, lahko rečem skupno življenje, celo najboljši del vsega.
Ja, in šef je bil zelo v redu. Še kruh je znal speči, da ne bi gladovali in tudi težil ni preveč. Pa njegov pomočnik Hine nam je bil všeč; je bilo kar v redu, da sta bila dva vodnika, dovolj dela sta imela ves čas z nami. Edina stvar, ki bi si jo želela, je več prostora v avtu. Vožnje je veliko in če nimaš kam dati nog in nasloniti  težke glave, je včasih malo naporno.
Skratka, mi štirje priporočamo to potovanje vsem, tudi družinam. Je pa seveda fino, če je človek malo družaben in ne preveč razvajen. 

Vesna, vesna_sussinger@hotmail.com
 
     
     
  Družina Marinič – Fišer (otroka 14 in 18 let):

To potovanje seveda ni poceni, sploh ne za štiri ljudi. Vendar nam ni žal - vredno je bilo v vseh pogledih. Doživljaji, ki so se vrstili vsak dan, odkrivanje neznane dežele, pokrajina, predvsem pa ljudje – tako zelo drugačni od vsega nam znanega – odtehtajo občasno umazanijo, utrujenost, pomanjkanje osnovnega razkošja. Priznam, včasih sem se počutila nelagodno, kot obiskovalec v živalskem vrtu, ki bulji v "kletke", a saj je bilo tudi obratno – tako Himbe kot Bušmani so nas z zanimanjem opazovali in imeli navsezadnje tudi oni od nas korist ter malo bolj pester vsakdan. In ti naši skupni plemenski plesi in veselice – predvsem pa začudenje, kako sta moja otroka norela z njimi! Hvala za to – te njune spontanosti pred tem nisem poznala.
Skupina je bila silno prijetna in povezana, tako da nisem imela občutka,da sem vsaj 10 let starejša od ostalih – to pa tudi dobro dene...! Čeprav nas je bilo veliko, je  bil dodatni avto s (pardon, dekleta) "kokošnjakom" in "petelinom" Hinetom dobra popestritev in poživitev. Brez njih bi bili veliko bolj "urejena" klasična skupina. Mulca se o tem absolutno strinjata. 
Zvone pa ... saj je "gobec", to drži, a sem ga doživljala predvsem kot skrbnega gazdo-očeta, ki skrbi za svoj zarod; da le ne bi bili lačni in žejni, vedno je pazil, da je bilo vse pod kontrolo in varno. Kljub svoji popotni slavi, je v bistvu preprost dedec z zdravo kmečko logiko.
Ko ga je zaradi utrujenosti in emša (sorry, Zvone) parkrat predčasno premagal spanec, pa je nadzor prevzel Hine, ki mu tudi številni sundownerji in čebrički ne omeglijo zaznav..... !
Še to: Namibija se mi je zdela kvečjemu bolj varna kot Evropa. A čeprav je to potovanje krasno, vsekakor ni primerno za razvajene otroke ter preveč skrbne in higienične starše. Škoda denarja. Predvsem pa so tisti trije tedni dobrodošli za to, da nehaš komplicirati stvari, ki niso bistvene in končno spoznaš tudi meje svoje lastne prilagodljivosti.

Nataša z družino, rastof@fe.uni-lj.si
 
     
     
  P.S.: Jasno, tudi nekaj prav v redu dedcev smo imeli v skupini. Ampak ne boste verjeli, kako težko jih je pripraviti do kakšne modre misli. Na trenutke skorajda pomislim, da so bolj kot na stavek ali dva prirejeni na litre in čebričke ...

Zvone,
zvoneseruga@siol.net
 
     
 
 
 

©besedila in fotografije zvone šeruga 041.655.580 I agencija stop spa 01.234.48.26 ali 27 I I oblikovanje nervoza?design