NEJA: (mlada še, mlada, švoh četrt stoletja) pa je naš čudežen otrok. Čeprav se temu nazivu krčevito upira: nisem vec otlok, buuuu, nisem otlok … Absolventka novinarstva ter francoščine bo letos (mogoče) končno diplomirala, a že brez tovrstnih papirjev je eno tistih čudovitih in vse preredkih bitij, iz katerih kar sije – celo ženske jo imajo rade, moški pa … no ja, pustmo stat! V zadnjih nekaj letih je bila z mano v Vietnamu, Indiji, Namibiji, vmes je skoraj leto dni preživela sama na azijskih poteh, vmes pa se občasno zamotiva tudi s snemanjem TV dokumentarcev – jasno, da potopisnih. Izkušenj ji kljub svežim letom ne manjka, srca in energije najbolj pristne svetovne popotnice še manj. Čeprav je njena velika ljubezen Indija, pa vas z veseljem in konkretnimi izkušnjami popelje tudi v Nepal ter skozi Kenijo in Etiopijo. Jaz pa seveda samo upam, da se bo tole z njeno diplomo še malo zavleklo (pa res, Nejč – pa kam neki se mudi?), ker potem … kdo ve, kam vse bo to našo lepoto še potegnilo življenje. Ki je seveda krasno in ljudje so čudoviti – v tem pa se z Nejo res strinjava. In vam prav tak svet z veseljem podajava naprej.

NEJA O SEBI: žilava pečena koza pri Masajih mi že dolgo pomeni več kot najboljša čokolada iz Belgije in večerja ob ognju je zame ultimativna romantika, mnogo bolj kot tista ob šampanjcu. Rada se učim od ljudi, ki niso iz našega sveta, in najbolj uživam v pogovorih s tistimi, ki ne govorijo mojega jezika. Rada si nadenem make-up, a še raje si ga snamem. In v družbi takih sopotnikov tudi najbolj uživam na naših potovanjih - resničnih, iskrenih, brez mask. Na prah v laseh in na črno za nohti nekje v Afriki ali Aziji sem ponosna, kot sem ponosna na to, da sem pred osmimi leti ogovorila Zvoneta in mu pustila, da je postal moj guru skozi mlada popotniška leta. On me je naučil, kako nalezljiva je sreča, ki si jo na naših poteh dajemo drug drugemu. Na naših poteh zame ni lepših oči od tistih navdušeno začudenih ob vsemu novemu in drugačnemu. In je ni večje sreče, kot videti srečnega človeka.

HINE - (njegovih štiridest let smo krepko zalili … khm, že pred par leti ) je takorekoč siva eminenca naših potovanj. Na vseh možnih turah je bil z mano, najprej kot stranka, potem pa sva oba le prišla k pameti in celo Hine je odkril, da so potovanja bolj zanimiva, če imaš kaj pametnega početi in si za to tudi plačan. In torej občasno odloži svoja domača dela in skrbi ter vskoči za honorarnega šefa, sebi v veselje in nam v pomoč. Njegova specialnost sta Kenija in Namibija, brez težav pa se znajde tudi v Indoneziji. Hine je krasen vodič, je po njegovi prvi turi napisala potnica Petra, nekdo drug ga je pa celo ozmerjal s pravo malo enciklopedijo ... he he he! Aha: punce ga imajo prav rade, Hineta. A se mi vse dozdeva, da je dokaj zvest svoji mali princeski Zali in seveda Tatjani. Ena naših bolj čednih potnic je bila to, a je tudi tega že kar nekaj let.

Je pa res, da tudi Hineta življenje pomalem že odnaša. Posel mu gre, dela doma je prek glave in le enkrat letno si še lahko vzame čas za katero od naših poti. In se mi zdi, da res iz čistega veselja, malo odvisen je že postal od tega. Saj vem, da bi bil pripravljen za ta šiht tudi kaj malega plačati, a res nimam srca, da bi ga tako hudo privil. Ker je navsezadnje tudi vodenje neke vrste delo … no ja!

HINE O SEBI: s temi 40+ in sivo eminenco imate najbrž vtis, da sem tik pred smrtjo. Leta? Le kaj bi z njimi … kako naj se obnašam starosti primerno, če še zmeraj skačem do jutra z Bušmani ali Masaji; celo vsako leto vse raje. Energije je kljub letom pač za izvoz, kondicije pa … kot še nikoli doslej. Letošnji hribi na Irianu sploh niso bili več tako strmi kot nekoč. Res je, iz čistega veselja in užitka se z vami podim po svetu. Odklop od mobitela in računalnika prav paše! Edino rane ure mi niso pretirano po volji, ampak ne skrbite, star Hinetov pregovor na poti pravi: zjutraj lahko spite dokler čte, ampak ...ne dlje, kot do petih. Ker jutra so baje najlepša zjutraj!