              |
| |
Kratek
pregled potovanj: |
|
kam, kdaj in zakaj
to
vas bo zanimalo
reportaža
vodniki
pisma
sopotnikov |
natisni |
 |
|
|
|

IN KDO VAS BO PELJAL NA POT?
Gotovo, vodniki
ne morejo delati čudežev; slab program in povsem neusklajena
skupina so še vedno garancija za slabo potovanje. A kljub
temu je prav od šefa ture – mi mu rečemo kar gazda! –
odvisno veliko in marsikdaj največ. In tudi zato se nikoli
ne bomo zares razširili v veliko in zaresno agencijo –
ker dobrih vodnikov za tovrstna potovanja enostavno ni!
Tečaji in šole jih ne proizvajajo, naredijo se lahko le
na naših poteh – ker smo in hočemo biti drugačni od vseh
ostalih! In naj vas torej ne moti, če uglajenost – da
gospod, seveda imate povsem prav in ljubim roko, gospa
– ni ravno naša močna plat. Celo vikanje zelo slabo obvladamo
... če ga boste pa slišali, gazdo, kako se dere: Francelj,
dej porin, krščenduš, vidiš, da smo do riti v dreku ...
ja ja, to je pa gotovo eden naših! Svetovni popotnik po
duši in moj sopotnik s številnih skupnih poti po izkušnjah.
Predvsem pa dodobra domač z vsako turo, na katero vas
popelje. In prav vsi z največjim veseljem in prav vsak
dan delamo tudi nadure – ter pri vsem tem prav nemarno
uživamo. Le da je svet včasih prav nemarno krivičen ...
ja ja, eni smo za vse to celo plačani!
In kdo smo to, MI? No ja, v bistvu sva bolj dva … trije
… če je sila štirje. Kar pa je ravno prav za eno butično
majhnost, ki bo še naprej ostajala naša prednost in osnova
tega bolj za silo biznisa. Iz majhnega posla se dela velika
in luštna familija! |
|
| |
|
|
| |
 ZVONE:
tam okrog petdeset
let … dobro, štiriinpetdeset (leta 2010) – in recimo,
da ste že slišali zame. Nisem sicer ravno letošnji model,
a nekako praviloma se ne ustrašim pol mlajših od sebe
– brez skrbi, energije za malo drugačno življenje in kup
neumnosti mi še lep čas ne bo zmanjkalo. Čeprav priznam,
da pa grem ob večerih že kar pogosto med prvimi v šotor
ali kjerkoli že se lahko uležem – baje počasi le prihajam
k pameti. Letno se z velikim veseljem (in to mislim resno!)
kot vodnik spravim na tri ali štiri ture, kaj več od tega
pa nekako ne gre skupaj; ne želim si, da bi me otroka
gledala vsa začudena, kadar se slučajno prikažem za nekaj
dni doma: lej ga, mami, spet tisti hecni striček, ki pride
včasih na obisk ... mami, a bo spet pri tebi spal? In
zakaj naj bi šli ravno z mano na drugo stran sveta? Gotovo,
potovalnih izkušenj mi ne manjka – vem, kam gremo in vem,
kaj tam početi; vse ponujene poti so navsezadnje zrasle
na podlagi mojih izkušenj in z lahkoto vas popeljem na
vsako od njih. Kup naših potnikov, ki me dobro poznajo,
hočejo na potovanja le z mano – kot hočejo spet drugi
pač le z Nejo ali s Hinetom. Tisti »moji« so mi pa že
nekajkrat namignili, da med drugim zato, ker znam koga
poslati tudi k vragu, če res ne gre drugače. A se to zelo
poredko zgodi – čeprav je res, da se v neko prefinjeno
uglajenost v vseh teh letih raznoraznih gmajn pač nisem
razrasel. Je pa zato moje kmečko otroštvo pustilo zelo
zdrave posledice: pošten človek sem, kolikor me je skupaj
– toliko si pa že upam povedati! Že res, da vam, duša
pokvarjena, za potovanje zaračunam – a ko ste enkrat moji,
za vas skrbim, ko ata pa mama skupaj. Prmejduš da res! |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 NEJA:
(mlada še, mlada, švoh četrt stoletja) pa je naš čudežen
otrok. Čeprav se temu nazivu krčevito upira: nisem vec
otlok, buuuu, nisem otlok … Absolventka novinarstva
ter francoščine bo letos (mogoče) končno diplomirala,
a že brez tovrstnih papirjev je eno tistih čudovitih
in vse preredkih bitij, iz katerih kar sije – celo ženske
jo imajo rade, moški pa … no ja, pustmo stat! V zadnjih
nekaj letih je bila z mano v Vietnamu, Indiji, Namibiji,
vmes je skoraj leto dni preživela sama na azijskih poteh,
vmes pa se občasno zamotiva tudi s snemanjem TV dokumentarcev
– jasno, da potopisnih. Izkušenj ji kljub svežim letom
ne manjka, srca in energije najbolj pristne svetovne
popotnice še manj. Čeprav je njena velika ljubezen Indija,
pa vas z veseljem in konkretnimi izkušnjami popelje
tudi v Nepal ter skozi Kenijo in Etiopijo. Jaz pa seveda
samo upam, da se bo tole z njeno diplomo še malo zavleklo
(pa res, Nejč – pa kam neki se mudi?), ker potem … kdo
ve, kam vse bo to našo lepoto še potegnilo življenje.
Ki je seveda krasno in ljudje so čudoviti – v tem pa
se z Nejo res strinjava. In vam prav tak svet z veseljem
podajava naprej.
NEJA O SEBI: žilava pečena
koza pri Masajih mi že dolgo pomeni več kot najboljša
čokolada iz Belgije in večerja ob ognju je zame ultimativna
romantika, mnogo bolj kot tista ob šampanjcu. Rada se
učim od ljudi, ki niso iz našega sveta, in najbolj uživam
v pogovorih s tistimi, ki ne govorijo mojega jezika.
Rada si nadenem make-up, a še raje si ga snamem. In
v družbi takih sopotnikov tudi najbolj uživam na naših
potovanjih - resničnih, iskrenih, brez mask. Na prah
v laseh in na črno za nohti nekje v Afriki ali Aziji
sem ponosna, kot sem ponosna na to, da sem pred osmimi
leti ogovorila Zvoneta in mu pustila, da je postal moj
guru skozi mlada popotniška leta. On me je naučil, kako
nalezljiva je sreča, ki si jo na naših poteh dajemo
drug drugemu. Na naših poteh zame ni lepših oči od tistih
navdušeno začudenih ob vsemu novemu in drugačnemu. In
je ni večje sreče, kot videti srečnega človeka.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 HINE
- (njegovih štiridest let smo krepko zalili
… khm, že pred par leti ) je takorekoč siva eminenca
naših potovanj. Na vseh možnih turah je bil z mano,
najprej kot stranka, potem pa sva oba le prišla k pameti
in celo Hine je odkril, da so potovanja bolj zanimiva,
če imaš kaj pametnega početi in si za to tudi plačan.
In torej občasno odloži svoja domača dela in skrbi ter
vskoči za honorarnega šefa, sebi v veselje in nam v
pomoč. Njegova specialnost sta Kenija in Namibija, brez
težav pa se znajde tudi v Indoneziji. Hine je krasen
vodič, je po njegovi prvi turi napisala potnica Petra,
nekdo drug ga je pa celo ozmerjal s pravo malo enciklopedijo
... he he he! Aha: punce ga imajo prav rade, Hineta.
A se mi vse dozdeva, da je dokaj zvest svoji mali princeski
Zali in seveda Tatjani. Ena naših bolj čednih potnic
je bila to, a je tudi tega že kar nekaj let.
Je pa res, da tudi Hineta življenje pomalem že odnaša.
Posel mu gre, dela doma je prek glave in le enkrat letno
si še lahko vzame čas za katero od naših poti. In se
mi zdi, da res iz čistega veselja, malo odvisen je že
postal od tega. Saj vem, da bi bil pripravljen za ta
šiht tudi kaj malega plačati, a res nimam srca, da bi
ga tako hudo privil. Ker je navsezadnje tudi vodenje
neke vrste delo … no ja!
HINE O SEBI: s temi 40+
in sivo eminenco imate najbrž vtis, da sem tik pred
smrtjo. Leta? Le kaj bi z njimi … kako naj se obnašam
starosti primerno, če še zmeraj skačem do jutra z Bušmani
ali Masaji; celo vsako leto vse raje. Energije je kljub
letom pač za izvoz, kondicije pa … kot še nikoli doslej.
Letošnji hribi na Irianu sploh niso bili več tako strmi
kot nekoč. Res je, iz čistega veselja in užitka se z
vami podim po svetu. Odklop od mobitela in računalnika
prav paše! Edino rane ure mi niso pretirano po volji,
ampak ne skrbite, star Hinetov pregovor na poti pravi:
zjutraj lahko spite dokler čte, ampak ...ne dlje, kot
do petih. Ker jutra so baje najlepša zjutraj!
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 GREGOR
alias DŽORDŽI: s tem fantom je pa tako – je in
ni! Stari sopotnik (a le po izkušnjah), ki je preromal
že vse naše poti, potem pa je lani z velikim veseljem
kot pravi gazda odpeljal eno od naših filipinskih tur
in požel vsesplošne pohvale. Z veseljem ga bomo še kdaj
porabili. Ima pa fant smolo, da najbolje obvlada prav
Filipine – to je pa destinacija, kamor grem vsaj enkrat
na leto silno rad tudi jaz (Zvone). Torej bo občasno naš
le, če bo gužva in dve polni skupini. In Džordži ima doma
seveda pošteno službo, če gre večina njegovega dopusta
za naš šiht, je poleti na Jadranu kriza, njegova Andreja
potem pa mene grdo gleda – a ji na srečo vsaj to ne gre
kaj dobro od rok. Grdo gledati namreč. |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 DOBRI
STRICI NA DRUGI STRANI SVETA
Na potovanjih nikakor
ne bi mogli doživeti toliko in v tako kratkem času, če
ne bi pri organizaciji že vnaprej sodelovale tudi lokalne
agencije za avanturistični turizem. In tu smo izbirali
res le najboljše, praviloma z vrha seznama Lonely Planeta,
popotniške biblije. Brez izjeme vse pa so z odliko prestale
tudi preizkus(e) naših skupin.
V Nepalu bo za brezhiben potek celotnega
potovanja poskrbel Tony Jones. Njegova Himalayan Encounters
je pred desetletji orala ledino v organizaciji himalajskih
ekspedicij. Prvi je iz rodne Anglije na divje nepalske
reke pripeljal tudi gumijaste čolne. |
|
| |
|
|
| |
 V
Keniji bo naše zagotovilo varnosti in uspeha
John Bisley, ki je pred četrt stoletja ustanovil Gametracker's.
Tudi on je po rodu Anglež, a se je nekaj mesecev star
preselil v Kenijo in tam z očetom zdravnikom lep del otroštva
preživel v mobilni kliniki med nomadskimi plemeni. Sebastijanu
iz indijskega Džajsalmerja je v resnici ime Ganeš in tako
se imenuje tudi njegova agencija: Ganesh Travels.
Kot brahmin, pripadnik najvišje hindujske kaste, je sicer
strog vegetarijanec, a brez skrbi: fantje, ki bodo z nami
v puščavi, bodo spotoma z velikim navdušenjem odrli tudi
kakšno kozo ali oskubili petelina. |
|
| |
|
|
| |
  V
Namibiji bomo sicer povsem samostojni, za odlično
pripravljene avtomobile pa bodo poskrbeli na African Tracks.
V Etiopiji imam prijatelja Beleteja,
ki je bil z nami kot vodnik že trikrat – krasen poba,
ki si ga lahko le želiš v svoji ekipi. In v najbolj odmaknjenih
plemenskih vaseh ga sprejemajo kot le občasno izgubljenega
brata.In Irian Džaja ... ejejej - ne,
tu pa ničesar ne obljubim! Tisti hribi so namreč vsakič
znova avantura in pot v neznano. A vsaj na prijatelja
Džalija in njegovo plemensko vojno se lahko zanesemo.
In še vedno doslej smo zvozili, kot je obljubljal program
- včasih pa dobili tudi dobro mero nepričakovanega. Temu
pa se menda že reče avantura.
|
|
| |
|
|
|
|