David:

Prvo doživetje so bili čudoviti beli oblaki - buhteljni na modrem nebu. Lahko bi jih dosegel z roko, tako nizko nad nami so viseli. In potem je prišla puščava, vsa v cvetju. Vozili smo po prašni dolini in v daljavi zagledali - kaj vem, naj rečem vijolično, kot fuksija ali kajvemkakšno rdečkasto barvo? Privid? Ne, drobne cvetlice poganjajo po dežju iz peska, in ko dvigneš pogled proti sipinam in hribom v daljavi, prehajajo barve puščavske preproge od sive-sivorjave-rjave-oker-zelene v vijoličnordečo; tako lepo, da tega ni mogoče opisati!
Ustavili smo se, da bi si pretegnili ude, pojedli malico. Stopil sem nekaj korakov vstran in gledal v daljavo. Popolna tišina, samo lahen vetrič; tako sem stal in počasi začutil, kot da nekaj »teče vame«. Nisem še doživel takega občutka, bilo je ko šus! Verjetno se tako počuti akumulator, ko ga priklopiš na polnilec. Potem sem se zavedel, da stoji nekaj korakov za mano sotrpinka, in ko sem jo vprašal, kako je, mi je odvrnila: »Za popizdit!« »Je kaj narobe?« sem se začudil. »Ma ne,« mi je odgovorila, »kje pa, samo tako super je.«
In zvečer ležiš ob ognju v dišeči temi, nad tabo migotajo zvezde in počasi odplavaš … čista romantika! Potem začne nekdo smrčati, nakar ga prekolne prvi, drugi, vsi po vrsti … Trenutek zatem pa se vsi režijo kot otroci ... ah, Namibija!

S'kombi
(Namibijci bodo že vedli, od katerega Primorca je to.

Tole je od Katje:

Zvoneta sem spoznala iz čiste radovednosti. »Greš z mano v Indijo?« je spraševal preprost oglas na študentskem servisu, ki me je spravil v evforijo, čeprav sem tudi sama ena tistih, ki jih že od malega srbijo pete. Tajska, Vietnam, Burma, Kambodža, Avstralija, Nova Zelandija, Fidži, Bocvana, Zimbabve ... to je le nekaj mojih eksotičnih poti.
Da sva z Zvonetom popotnika istega kova, ki se veseliva drugačnosti in uživava v nepredvidljivem toku dogajanja, sem ugotovila že na prvem skupnem potovanju po Indiji. Naslednje leto smo, družba v dveh džipih, prekrižarili južnoafriške države, nato pa sem si prislužila častno mesto njegove »pomočnice« na prvi večji odpravi v Namibijo. Takrat sem spoznala, da je avanturizem zame veliko bolj primerna služba kot turizem! Zdaj me s Simbo (v svahiliju je to lev) druži kar nekaj preplesanih noči ob ognju, sklenjenih plemenskih prijateljstev in pravih življenjskih preizkušenj.
In za konec? Potovanja z Zvonetom so neprecenljiva izkušnja, prijetna pa samo v primeru, da si odprt, željan drugačnosti in življenja brez nepotrebne poškrobljenosti ... skratka, samo če si željan avanture v pravem pomenu besede! A si?

Katja Kerin, 25
pridna punca

To pa od Marte Dolinarjeve:

UTRINEK IZ KENIJE

Že v trdem mraku se pripeljemo po ozki makadamski cesti v naš prvi park, Samburu. Ob cesti se v grmovju rišejo silhuete slonov. Ob zahajajočem soncu je moj prvi pogled na afriške živali v živo presunljiv. Tabor postavimo na jasi pod velikim drevesom, kuhar poskrbi za naše prazne in od vožnje pretresene želodce. Zakurimo ogenj in se pogovarjamo z mladim moranom, plemenskim vojščakom. Ponoči nas bo varoval pred leopardom, z leseno palico, ki ima na koncu pritrjeno veliko kovinsko matico. In seveda s sulico. Večer zaključimo s petjem in Zvone deklamira Prešernove pesmi. Osmi februar, doma je kulturni praznik. Dani se. Šele zdaj vidimo, da stoji tabor ob reki. Paleta barv porajajočega se jutra. Drevo polno razposajenih opic. Podoba Afrike, ki jo bom nosila v duši še takrat, ko bom sedela na oblaku.

Marta
Marta, a ne bi tisto s Prešernom raje izpustila? Bom na koncu izpadel še intelektualec ...

Bernarda:

Potovanje z Zvonetom?
Oooo! Ni vse to, kar je videti! Lepota pa šarm in nasmeh ... Zabavljal bo tudi čezte, in če si bolj mehkega srca, ti solzica ne uide.
A je v redu:
Ker pove, da je avanturist, a preseneča z mejami, ki dajejo varnost.
Ker pije šnops in je klobase, a je kot vodja poti trezen.
Ker sije odprtost, pa ti v resnici neoseben dopušča ves tvoj prostor.
Ker je zanj za fasado družabnosti na potovanju v resnici najbolj pomembno njegovo delo.
Dobro je, da Zvone nima več samo trideset let. Temu ustrezna sta njegova odgovornost in obilje izkušenj, zaradi katerih sopotnikom igraje se ponuja darove. Mnogih se jih ne zavemo takoj, a kljub temu spremenijo duha, razširijo miselne vzorce, zagotovijo čustveno preobrazbo in zdravijo fizično telo.

Bernarda Pavko Prava za Mentorstvo SVAHA (Svetloba višjega hrama)
Hej, Bernarda, kakšen hram je to? In kaj točijo?

In tole od Vedrana:

Začetek maja 2003, puščava Namib, vsaj dvesto metrov visoka peščena sipina. Tema je še; po polurnem vzpenjaju po slemenu, s sandali v rokah in z mrzlim peskom med prsti končno prispemo na vrh. Fotografiram prvič. Drugič. Tretjič. Tedaj začutim »nekaj« na svoji levi. Ozrem se in zagledam prve sončne žarke, kako uhajajo izza hribov v daljavi. In po pobočju zapiha kratek, hladen sunek vetra. Kot da bi se bil izgubil med sipinami in iskal zavetje kjerkoli že. Nepozabno. Večno. Afriško.

Vedran Pregelj

Hine:

Štejem se za sivo eminenco Belega plemena, saj sem bil v zadnjih štirih letih z Zvonetom na poti že petkrat. Precej pa sem potoval tudi sam. In je razlika, gotovo! S Simbo (tako ga v Afriki kličem jaz) ni natega, ni stran vrženega časa, ni navsezadnje finančnih skrbi: plačaš, z vsem drugim naj se pač ukvarja on. In do zdaj smo za svoj denar še vedno - res vedno! - dobili, kar nam je obljubil pred odhodom. Pogosto pa tudi kaj več. In ni lepšega kot skupina sorodnih duš ob ognju nekje na samotnem otoku ali sredi plemenske vasi, med ljudmi, ki morda enkrat na leto vidijo belega človeka. Kot posamični popotnik lahko nastopaš le kot opazovalec, kot skupina postaneš akter. Vsakič posebej sem po vrnitvi ugotovil, da sam v tako kratkem času nikakor ne bi mogel doživeti tega, kar mi je ponudilo potovanje v skupini. Ajde, potovanje z Zvonetom ... mogoče pa res niso prav vse agencije enake njegovemu klubu.

Hine Vrtačnik, 37
(pa res, Hine, kaj pa ti počenjaš?)

Kako veš, da potuješ z Zvonetom?

Ker nikoli ne veš, kaj ješ.
Ker nikoli ne veš, ali bo zamudil vlak ali bo avtobusu počila guma.
Ker nikoli nisi povsem prepričan, da so vse tiste letnice in zgodovinska dejstva, ki jih Zvone stresa iz rokava, resničnost ali le plod njegove domišljije.
Ker med potovanjem povsem pozabiš, da imaš v svojem nahrbtniku zapakiranih tudi pet križank, dve knjigi in tri različne vrste igralnih kart.
Ker je uporaba kovčkov strogo prepovedana.
Ker se vrneš domov, tam pa te pričakajo jezni prijatelji in domači, ker se mesec dni nisi oglasil ... če pa ni bilo časa!

Katja Kek, 23, študentka
In kako veš, da potuješ s Katjo? Ker se v Indiji nazoblje piškotov, potem pa jima s Helenco cela puščava postane nekako preozka. Ja ja, »piškotov« ...

Da bo dobro, sem bil prepričan že pred odhodom. Sicer ne bi šel. Ampak da bo TAKOOOOOOO dobro, si pa niti želeti nisem upal.
Marsikje sem že bil, marsikam bom še šel, ampak najbolje bo, da se bom držal tistega nasveta iz Katmanduja: »Pa nikar ne poskušajte primerjati ...« Primerjavo s tem potovanjem bi namreč težko kaj preneslo. Pa čeprav sem vedno optimist.
Zdaj razumem, kaj si hotel povedati, ko si rekel, da bo to pot za tvojo dušo. Tudi za mojo je bila.

Andrej Pečavar, 50, gozdni inženir
Andrej, tega pa še sam ne bi upal lepše povedati. A kaj češ, že od nekdaj si take, bolj prijazne sorte.

Potovanje z Zvonetom je kot injekcija življenja direktno v žilo. Po enem mesecu pridem domov obnovljena, pomlajena, energetsko polna do zadnjega lasu na glavi, glava pa zeva od ušesa do ušesa ... life is good:))
Še kdaj.

Alja, precej mlada, dela pač
Alja, bo treba kmalu na pot ... sem te slišal zadnjič po telefonu in je skrajni čas, da te spet »priklopimo«.