              |
| |
Kratek pregled
potovanj: |
|
kam, kdaj in zakaj
to vas bo zanimalo
reportaža
vodniki
pisma sopotnikov |
|
|
 |
| |
. ETIOPIJA
in KENIJA . KENIJA
. ETIOPIJA
. INDIJA
. IRIAN
DŽAJA
. NEPAL
. NAMIBIJA
. FILIPINI
Vsebin
ne obnavljamo redno. Pišite za aktualne programe.
|
 |
| |
Uporabne
informacije: |
 |
Napornost : |
|
 Dobra
fizična pripravljenost povprečnega slovenskega hribolazca
je zelo pomembna za uživanje poti – a če zmorete priti
na Triglav, vam tudi 9-dnevni treking do višine 4200
metrov ne bo delal težav. Gotovo pa ne rabite biti
supermani; 5 – 7 ur lagodne dnevne hoje, vašo prtljago
nosijo nosači, nevarnih predelov ni in plezalne izkušnje
niso potrebne. |
| |
Hrana : |
|
 Zelo dobra,
povsod prilagojena zahodnemu okusu. V mestih restavracije
po lastnem izboru, na trekingu okusni obroki v hribovskih
kočah, na raftingu imamo s sabo odličnega kuharja.
Seveda pa poskusimo tudi kaj bolj domačega. |
| |
Spanje : |
|
 V
mestih
prijetni popotniški hoteli (tuš in WC v sobi), na
treku dvo- ali večposteljne špartanske sobe, na raftingu
šotori. Tople puhovke je mogoče zelo poceni najeti
v Katmanduju. |
| |
Podnebje : |
|
 november
je idealen čas za himalajsko sredogorje. Dnevne temperature
v dolini okoli 25 stopinj, na 4000 metrih 10 – 12
stopinj. Ponoči se spusti pod nulo. Načeloma je to
sušna doba, a v hribih je mogoč tudi dež. |
| |
Največje
št. udeleženih : |
18
+ 1 |
 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
| |
|
| |
| |
sredi
novembra, 23 dni, pribl. 2300 € (vse vključeno), vodi
Neja - ZBIRAMO PRIJAVE |
Pišite za aktualen program. |
 Novembra
2008 smo se po šestih letih odsotnosti ponovno vrnili
v Nepal. Negotova politična situacija se je umirila, turisti
se vračajo, dežela brsti od novih energij in kraljevina
pod Himalajo je seveda še vedno lepotica, s katero se
le težko karkoli drugega primerja. Dvanajst nas je bilo
in domov smo se vsi vrnili navdušeni. Ne le čudovita pokrajina,
najvišje gore sveta, srednjeveške vasice na robovih riževih
teras, divje reke, sloni, nosorogi, tigri – Nepal so tudi
ali celo predvsem ljudje. Eni najbolj toplih in prijaznih
ljudi tega sveta. Namaste, dober dan, srečno, kako si
– in vse to z nasmehom in z neko krasno iskrico v očeh.
V Nepal se bomo vedno znova radi vračali. |
|
|
| |
  KRATEK
PROGRAM:
Priletimo
v Katmandu, kjer se nastanimo v starem središču mesta. En dan
za počitek in odkrivanje njegove neustavljive drugačnosti bo
dovolj. Potem pa nas bodo v oskrbo prevzeli fantje iz agencije
Nepal Sanctuary Treks - www.nepalsanctuarytreks.com
– ki so že prvič do popolnosti brezhibno tri tedne dolgo skrbeli
za nas. Sodelovanje s preverjeno lokalno agencijo je seveda
tudi zagotovilo varnosti in kar najboljše izkoriščenosti našega
časa ter denarja.
Tretji dan bomo z avtobusom odpotovali do Pokhare v vznožju
Anapurn, kjer se srečamo s svojimi nosači – potem pa se začne
zares! Do baznega tabora Anapurne bomo hodili pet dni in zatem,
delno po isti poti, še štiri dni nazaj. Devet dni trekinga torej.
Bo naporno? Takole bi rekel: kdor zmore Triglav, tudi tukaj
ne bo imel prav nobene težave – kvečjemu laže bo. Začnemo na
višini okoli 1000 metrov, bazni tabor pa leži 4150 metrov visoko.
Dnevno nas čaka pet do sedem ur lagodne hoje (da, lagodne!),
nosači nosijo našo prtljago, skorajda vsako uro bomo med terasami
naleteli na kakšno vas ali lodge, kot se tukaj reče hribovskim
kočam. Temperature so novembra idealne (25 stopinj v dolini,
okoli 10 stopinj na gori), možnosti dežja majhne. Za privajanje
višini si vzamemo dovolj časa, hrana v kočah je zares odlična.
Nočne temperature se z višino spustijo tudi pod ničlo, a topla
puhovka (možen poceni najem) v kamniti sobi hribovske koče jih
z lahkoto ukroti. Sama pot pa: hej, božanska! Najprej dva dni
med vasmi. Zatem gozdovi in prvi višinski razgledi na višini
okoli treh kilometrov. Zadnji dan pa se hribi odprejo kot kulisa
ogromnega amfiteatra: bazni tabor dejansko je ogromna dolina,
obkrožena z vrhovi sedem in osem tisočakov. In celo tu je naše
prenočišče iz kamna zgrajena stavba z večernim ognjem. Tistega
pogleda na vrhove okoli vas pa mogoče nikoli ne boste pozabili! |
 |
| |
 Se
vam še vedno zdi prenaporno? Jasno, za vsako milo jero, ki jo
najbolj pomirja stokanje, taka tura zagotovo ni! Kar nekaj kondicije
je potrebne, če hočete zares uživati. A naš Janez je imel šestdeset
let (in precej več kil!), njegova Mimi komajda kaj manj. Prvi
dan ju je še srbelo, na vrhu sta pa kar vriskala: kako je to
nekaj lepega! Presenečena, kako zlahka jima je šlo. In kako
krepko sta bila za trud poplačana. |
|
| |
 V
dolino se vrnemo po štirih dneh lagodne hoje. A počitka ne bo:
poslovimo se od naših nosačev, z novo ekipo pa se odpeljemo
do reke Kali Gandaki. Trije dnevi raftinga bodo pred nami. Reka
je precej divja, nekaj brzic je ocenjenih na tretjo in četrto
stopnjo – prijazno razpenjenih, bi rekel. A brez skrbi: domači
fantje so krasno usposobljeni za svoje delo, oprema pa v celoti
ustreza zahodnim varnostnim standardom, z varnostnimi jopiči
in čeladami vred. Vozimo skozi povsem odmaknjene kraje, ceste
ni nikjer in le osamljene vasice bomo kdaj pa kdaj videli više
v hribu. In kuhar ter šotori bodo z nami. Po trdemu delu na
reki se zvečer ustavimo na peščeni rečni plaži. Sami, z vseh
strani obkroženi z gorami in z bučečo reko za zvočno kuliso.
Na dnu najgloblje doline sveta bomo, z Daulagirijem na eni ter
Anapurno na drugi strani reke. Malo nerealno, a čudovito – celo
pogoji za večerni čebriček bi bili le stežka bolj idealni. |
 |
| |
 Popoldan
tretjega dne pa ponovna vrnitev v civilizacijo; avtobus in naslednjega
dne prost dan v Pokhari, prijetnemu mestecu turistične sedanjosti.
Tudi za nakupe številnih (in zelo ugodnih!) spominkov ter daril
je že primeren čas. Ali pa v tandemu poletite z jadralnim padalom
in si privoščite orlovski pogled na Himalajo. Ali pa … skratka,
ne bo vam dolgčas. Dan kasneje pa se odpeljemo proti indijski
meji. Vmes kosilo v Bandipurju, prijetnemu hribovskemu mestecu,
že popoldan pa se vselite v prijazen hotelček na robu slavnega
nacionalnega parka Chitwan. Topleje bo (a novembra ne ravno
vroče), pred vami pa se bo razprostirala džungla.
Mi se je bomo lotili malo drugače od ostalih hotelskih turistov.
Že naslednje jutro se z lokalnim vodnikom odpravimo na dolgo
pešpot proti naslednjemu prenočišču, ki je koliba na visokih
stebrih sredi hoste. Da, sloni, nosorogi, tigri in soroden svet
živijo tam naokoli – a jim turisti ne teknejo … baje. In lokalna
spremljevalna ekipa zelo dobro ve, kaj počne, navsezadnje gre
tudi za njihove riti. Prespite v džungli, naslednje jutro pa
ponovno nekaj časa peš, zatem s čolni med krokodile, popoldan
pa naokoli še na hrbtih slonov. To je sicer zelo turistično
doživetje, a vsekakor vredno celo tega greha. Ko te udomačene
mrcine kot tanki privlečejo nekaj metrov blizu do nosorogov
sredi džungle, se čisto malo zagotovo počutiš kot Tarzan. Ali
vsaj kot njegova Čita … |
|
| |
In to je to. Vrnitev
v Katmandu z avtobusom, zadnji večer nakupov, poštenega šnicla
in parih džintonikov – in čas je za domov. Ne bo se vam šlo,
to je zagotovo – ampak kako smo že govorili? Žal, družba –
za ta denar je to to! Zagotovo pa vredno prav vsakega centa!
|
 |
| |
|
|
|
|
|