 |
| |
. ETIOPIJA in KENIJA
. KENIJA
. ETIOPIJA
. INDIJA
. IRIAN
DŽAJA
. NEPAL
. NAMIBIJA
. FILIPINI
|
|
| |
Uporabne
informacije: |
 |
Napornost: |
|
fizično
sicer nezahtevna tura (hoje skorajda ni), ki pa je
zaradi dolgih terenskih voženj, kulturnih šokov, vročine
ter življenja v divjini ali v plemenskih vaseh primerna
le za trpežne avanturistične duše. |
| |
Hrana: |
|
občasno
v lokalnih restavracijah (povsem užitno), večino časa
pa bo z nami poklicni lokalni kuhar, ki zna na ognju
sredi ničesar pripraviti začudujoče dobre stvari,
prilagojene zahodnemu okusu. |
| |
Spanje: |
|
le
nekajkrat v hotelu (lokalne verzije brez zvezdic,
a čiste), sicer pa v šotorih kjerkoli pač. Tuša ne
bo vsak večer. Blazine in šotori priskrbljeni, lastne
spalne vreče. |
| |
Podnebje: |
|
puščavsko
in načeloma suho, a občasen dež ni izključen. Kljub
januarju vroče, tja do 40 stopinj Celzija. Klima v
avtih so odprta okna. |
| |
Velikost
skupine: |
|
| 19
+ 1 |
|
|
|
|
 |
|
|
| |
|
| |
 |
naslednji odhod januarja 2009, 23 dni,
cena pribl. 2700 evrov VSE VKLJUČENO! |
Etiopija in Kenija skupaj ... po tisti prvi avanturi
januarja 2006 smo se vsi strinjali: tura da gate trga!
Res prava, žmohtna tura, ki jo z lahkoto priporočimo vsem.
A ta »vsem« je tokrat vseeno dokaj ozek pojem: v resnici
je namreč primerna le za trpežne avanturiste, ki jih privlači
popolna drugačnost in so v njenem iskanju pripravljeni
tudi kaj potrpeti: vročino, dolge ure in dneve v džipih,
noči sredi komarjev ... Nagrada za trud pa je eden najbolj
neverjetnih plemenskih predelov afriške celine, kjer se
človek z lahkoto preseli v neko daljno preteklost. In
kjer je atomski vek enaindvajsetega stoletja le neko čudno,
nedojemljivo daleč odmaknjeno ozvezdje. |
|
|
| |
 KRATEK
PROGRAM :
Priletimo v Adis
Abebo, kjer nas prevzame lokalna ekipa, že dodobra preverjena
na naših prejšnjih potovanjih: vodnik Belete, kuhar Salomon
ter vozniki džipov. Naslednjih devet dni bomo jug Etiopije s
trpežnimi terenskimi tojotami odkrivali v njihovi družbi – in
še vedno doslej so bili krasna družba. In mi njim! Sledijo jezero
Chamo s svojimi ogromnimi krokodili ter povodnimi konji, hribovska
vasica Dorze s čudnimi kolibami in večernim plesom ob ognju
ter vse slabše ceste, ki nas vlečejo proti jugu in v slavno
plemensko dolino Omo. Tam bomo vzdolž prašnih kolovozov obiskali
nomadske Mursije ter plemeni Karo ter Hamer. In dvakrat tudi
prespali ob robu njihovih vasi; včasih zna biti zelo veselo.
Vsekakor pa se boste preselili za vsaj nekaj stoletij nazaj
v zgodovino človeške civilizacije.
|
 |
| |
 Moyale
na kenijski meji pa bo prinesel izdatno spremembo: naši etiopski
varuhi nas zapustijo, pričaka pa nas novo prevozno sredstvo:
v puščavski avtobus predelan kamion z voznikom ter kuharjem.
In sever Kenije, ki ga bomo odkrivali, nima res prav ničesar
skupnega s turističnimi znamenitostmi obale in nacionalnih parkov.
Skozi vročo puščavo Chalbi se bomo prebili do vasi Kalacha in
tam prespali noč z našo Gumato, krasno mamco iz plemena Gabbra.
Na jezeru Turkana bomo obiskali ribiško pleme El Molo, srečevali
nomadske pastirje in delili kopalnico s krokodili, na poti proti
jugu bomo dva dni ostali z znanci iz plemena Rendile. S kamelami
se bomo odpravili v savano in tam prespali noč še bolj pod zvezdami
kot že sicer. Potem, po krepkih dveh tednih v gmajni, pa počasno
vračanje v civilizacijo. Nacionalna parka Nakuru in Masai Mara
sta slavna po vsem svetu – in tam boste videli večino tistega,
kar vam živalska kraljestva Afrike sploh lahko ponudijo. Še
zadnjo noč pred Nairobijem pa se bomo ustavili pri prijateljih
v masajski vasi – večeri ob ognju in kozji pečenki so bili še
vedno enkratni. Da, potem pa še dan Nairobija – in domov! Kaj,
vam še ni dovolj?
Kenija? Etiopija? Ali oboje
skupaj?
Da, to je zdaj vprašanje – a kup stvari bo bolj jasnih, če si
pogledate natančnejši program Etiopije (prvi, južni del poti)
ter Kenije (prav tako prvi, severni del poti), ki ju ta kombinacija
združuje – podrobnejši skupni program vam pošljemo po prijavi.
Na kratko pa takole: s kombinacijo obeh poti boste na severu
Etiopije izpustili odkrivanje v kamen izklesanih cerkva Lalibele,
izvir Modrega Nila ter treking v pogorju Simien. V Keniji pa
boste ostali brez morske avanture na Lamuju: odkrivanje obobalnih
otokov in plaž z barkačo, občutenje arabskega pridiha ter poležavanje
na pesku. To potovanje je namenjeno predvsem odkrivanju ljudi
v njihovi najbolj neverjetni drugačnosti. Ponovno: je pa naporno,
primerno ne dopustnikom temveč avanturistom po duši.
In kaj so
o naši prvi poti januarja 2006 zapisali nekateri potniki?
|
|
| |
|
|
| |
 Zvone:
Uf, uf - smo zmagali, na polni črti! Etiopski Kenijci namreč!
To pa je res bila pot, ki gate trga. Ki ne pozna nobene mere
pri kulturnih šokih. In ki te preruka do kosti - dobesedno!
Trije tedni tiste jebe med Addis Abebo in Nairobijem v džipih
in na kamionu človeka res zelo konkretno pretresejo. In kako
je bilo? Bo bolj smiselno, če ta odgovor prepustim kar sopotnikom
- le kdo neki bo verjel meni, duši prodani trgovski?! A vseeno
in na kratko: vsaj tako, kot sem pričakoval in upal jaz. Gladko
in takorekoč brez težav, a istočasno - uf, tako polno in drugačno,
da je še mene na trenutke metalo. Predvsem pa moram pohvaliti
skupino, vseh šestnajst: bili ste krasni in trpežni in res prav
taki, kot ste na taki poti edini smiselni. Ker si ne predstavljam,
kako bi vse skupaj izgledalo s tropom razvajenih mevž iz nekih
obmorskih hotelov. Bognedaj! Je pa res, tudi večerni čebrički
so izdatno pomagali in so še vedno zakon - he he, za trop kanadskih
»avanturistov« v Masai Mari je bil prav tisti večer v naši družbi
menda najmočnejše doživetje Afrike ... ??? ... resno, tako vsaj
so vsi po vrsti trdili! Predvsem in zares pa je kraljevala Afrika.
Tista najbolj pristna, nekdanja, plemenska in nomadska Afrika,
celina popolne drugačnosti in neverjetnih doživetij. Zdaj pa,
družba, zadost je filozofiranja in gretja jajc po radiatorjih.
Ker navsezadnje tudi mene zanima: pa res - kako ste se pa vi
kaj imeli?? |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Tadeja:
Eto, naj še jaz pritrdim, da je bilo FANTASTICNO! In, da nas
je pošteno pretreslo – v kamionu mislim, ko smo se prebijali
ko »partizani po vukojebinama« cez to prašno deželo in mežikali
s priprtimi ocmi, ker nas je pikal pesek v oceh.... ...da si
zdaj iz ljube navade v solatnem baru vsak dan za kosilo avtomatsko
nadevam zelje in korencek, ki so nam ga slastno pripravljali
naši kuharji vsak ljubi dan in vsak dan drugace.... ...da mi
je bilo toplo pri srcu, ko smo se s polno ritjo (hladnega!)
pira peljali proti Hamerjem in na moc rjoveli z Jankotom na
Zdravka Colica, da ga je na koncu še Jonas (nas Etiopski šofer)
vzljubil in smo mu z veseljem podarili kaseto...... ...in kako
brezglavo in ihtavo smo se zadnji vecer v Etiopiji zagnali v
prvo skledo domace paradajzove solate (hvala Helena, hvala Slavko),
ki je postala kasneje stalna praksa, pa ceprav pripravljena
z golimi rokami in z vsem kar je bilo za nohti...in da ni bilo
»sranje« potem prevec »pastozno« (a ne, Cene?), je Slavc znova
in znova vlekel od ne vem kod nove flaške šnopsa. Pa si imel
res v prtljagi samo žganje, pa dvoje štumfe???.... ...in da
sem vesela, da sem se domov vrnila z vsemi modrci, ki sem jih
imela s sabo! Saile, my friend, se je blazno trudila, da bi
ga zamenjala za 1 fotko....pa si predstavljate naslednjo ekipo
turistov, ki pridejo gledat brhke, (baje) gole mladenke, pa
da nabašejo na mojo Saile – v rdecem modrcu in kiklco iz kozje
kože???!!! Yuuuu..... ...da imam posebno lep spomin na vas pri
Masaih............ ;) ...in da je bilo cudovito biti del take
ekipe! no, pa še neki: nikar ne hodte v Afriko s Šerugo! Ker
pol vam bo itak vse brez veze, ko pridete nazaj. Nobena druga
agencija ne bo imela tolk low budgeta v treh tednih, ves prometni
kaos vam bo šel blazno na živce, pa mobitel – kaj ga je bilo
hudica treba!, pa zmatrani boste vsaj še 10 dni po vrnitvi,
pa....zamaknjeni in cudaški boste delovali v službi, pa – Zvone,
ha? Pa taka sapca za dušo...
tadeja@naino.si |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Katja:
Duo Hani se je vrnil iz Londona, in zdaj je skrajni čas da starejša
polovica pojoče dvojice kaj napiše o našem popotovanju; kaj
smo počeli, kako smo se imeli, kaj smo videli, kakšni smo bili
... eto, blo je FANTASTIČNO.....res!!!!!!!!! A da ne bom pisala
kar vsega, naj raje naštejem svojih TOP 5 spominov: 1) Veselica,
ki se je s pomočjo starega dobrega Jankota (radio) (mimogrede,
ostal je pri Masajih, šefe jim ga je podaril) in parih čebričkov
spontano zgodila v Mago nacionalnem parku, kjer smo spali ob
prijetni rečici....polni vtisov dneva, ko smo obiskali zloglasno
agresivne Mursije, smo plesali dolgo v noč. Slavc, ala ti vera....pri
svojih letih znaš zagrabit in obrnat plesalko tako urno in močno,
kot le malo kdo.....bilo je nepozabno, hvala ti. 2) Večer ob
vasi plemena Hamer, kjer smo najprej doživeli že prav kičasto
prekrasen sončni zahod, potem pa so nas ob petju in kasnejšem
poplesavanju z domačini na nebo spremljale milijarde zvezd...tu
pa tam se je kakšna tudi utrnila in želj je skoraj že primanjkovalo...ah
ne, to pa ne... 3) Jutro v isti vasi; najprej čudovit sončni
vzhod, potem pa kratek obisk ene izmed njihovih kolib; šla sem
sama, sprejeli so me prijazno, ponudili kavo, klepetali smo
vsak v svojem jeziku, vedela sem, da je čas, da grem, ko me
je polulal njihov par mesecev star baby....bilo je pristno,
intimno, zato med top 5. 4) Doživetje v nacionalnem parku Nakuru:
pogled na milijone flamingov, ki živijo ob robu jezera in ga
zaradi alkalne vode »obarvajo« roza. Pa prvo doživetje Afrike
kot živalskega sveta. Waw, so pa res živali v Afriki!!! Poprej
smo videli le tu pa tam kako antilopo, pegatke, pa seveda opice
in noje, tu pa so se pasli bizoni, žirafe, zebre, sloni, nosorogi,
pa prašički, pelikani, marakuji ... 5) Ekipa! Trikrat hura za
tako skupino.Takoj podpišem za še enkrat. Sej sploh ne vem,
kje naj začnem. Bili smo tako enkratna zmes energije, izkušenj,
skuliranosti, dobre volje, smeha, zagnanosti, potrpežljivosti,
navihanosti......k receptu dodaš še ščepec vicev, ki so jih
stresali Frano, Grega in Janez, pa Cenetovo interpretacijo pesmi
»Pegasto dekle«, Janezove fantastične masaže (hvala ti), Slavkovo
definicijo cest (če je asfalt je »božja milost«, če je makadam
pa »čao Pero«), Helenine limonine zvarke, s katerimi smo si
razkuževali občutljive želodčke, Igorjev smeh, Davidovo umirjenost,
Zdenetov: »Zvône, kje je moj bôdy....«, Gregovo pastirico, ki
žgance kuha, pa Gregorjevo dobro voljo, čeprav je driskal skoraj
polovico časa, Špelčino potrpežljivost in ljubezen do otrok
ter čokolade, Tatjanino nepresahljivo pozitivno naravnanost
(je pa le gosta Pitt :0), Tadejin arhitetski občutek z najdaljšim
fotografskim objektivom, pa Vanjin Fuzbal smo špilal...in seveda
Zvonetove čebričke ter Jankota in dobiš ekipo, kjer ima popolnost
skoraj konkurenco! Eto, pa sem se razpisala. Mislim, da bo dovolj....za
enkrat...haha. Komaj čakam, da se vidimo pri Micki.
Katja.pogorevc@medvesekpusnik.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Špela:
»Zasedla je prostor v mojem srcu. Ja Afrika, seveda! Tista prava,
pristna, prav takšna kot jo je obljubljal Zvone ... in to obljubo
preklemansko dobro držal. Po tednu dni vrnitve še vedno preklinjam
vse povprek, češ kaj za vraga me je iztrgalo lepoti njene plemenske
narave in me privleklo nazaj v hladno civilizacijo. Hočem še!
Spet! Vsaj za nekaj časa. Kajti doma pogrešam Afriko… ko sem
tam, ne pogrešam ničesar. Hmm, grozljivo, ampak resnično. Moj
smisel je ostal nekje daleč, v gmajni, domov sta prišla le odsev
in lupina. Le kaj naj zdaj počnem s tem? Tu me nihče ne razume.
Največ jim pomeni to, da sem spet doma. A ko bi le vedeli… Ob
prvi priliki se zopet podam na njeno prašno pot, ki vodi do
srečnih ljudi in pristnih nasmehov. Obljubim!«
Spela_dc@yahoo.com |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
Janez:
Zadeva se še useda, čustva in občutki se vračajo ob vsakem pripovedovanju
svojim bližnjim in pa prijateljem. Z vsakim opisom privre kaj
novega, novo spoznanje. Predvsem spomini na ljudi, v naših očeh
pogosto tako ubogi, nagi in revni – v renici pa jim zavidam
njihovo duhovno bogastvo, njihovo samozavest in nepokvarjenost.
Postal sem bogatejši za vsaj bežno občutenje, kako je, če si
Masaj, ali Turkana, ali Hamer, ali Mursi, ali... in kako oni
razmišljajo o nešem življenju. In pot? Lahko je naporna, dolgočasna,
lahko pa je tudi pot k novim spoznanjem, novim dogodivščinam,
pot k novemu znanju in izkušnjam. Kakor jo vzameš. Lahko vidiš
zanikrne in umazane zamorce v neki vukojebini, vse napol nage
in zarukane, lahko pa so to duhovno bogati učitelji nam, ki
smo se izgubili v svetu materializma in pozabili nase in na
svojo osebno duševno svobodo. Kdor hodi po svetu, da bi se kaj
naučil in prišel do novih spoznanj in vedenj, je vreden takšnega
potovanja in mu ga z veseljem priporočam. Kdor pa želi samo
malo drugačno potovanje in je zadovoljen sam s sabo in s svojim
življenjem, ta pa naj raje gre na Kompas, so zelo prijazni in
ustrežljivi.
Janez.zepic@eurocom-si.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Helena:
Kako naj vam povem, kaj sem čutila ob srečanju z življenjem,
ki ga poznamo le iz televizije. Ali res še živijo na našem planetu
taka plemena? Je mogoče? A ko jih vidiš na lastne oči, verjameš.
Vendar priti do njih ni tako lahko kot si predstavljate. Prva
je selekcija šefa Zvoneta. Ima neko čudno sposobnost, da večinoma
že pri prvem srečanju ve, ali si pravi za potepanje z njim.
Ti pa tako ne veš, kaj te čaka in greš. Šele ko je za teboj
dolga pot z letalom in še precej kilometrov zrukane ceste, se
zaveš, da gre zares. Da povratka ni. In niti ne veš, kdaj prestopiš
v drugi svet - v zgodovino. In doživiš kulturni šok. In ti gre
na jok in na smeh. In pozabiš, da spiš na tleh, da nimaš tekoče
vode, da se nisi tuširal že štiri dni, da je angleški WC zamenjal
grm ... A te prevzame in posrka vase. Spoznaš neko povsem novo
življenje. Seveda pa tako potovanje ni za ljudi, ki so sužnji
civilizacije in ne znajo preklopiti. Jaz sem imela to srečo,
da sem doživela Afriko v vsej njeni lepoti, nedotaknjenosti
in grobosti skupaj s prijatelji, ki so vsak posebej in vsi skupaj
dodali tisto pikico na i. Pa še nekaj o šefu. Se marsikaj govori,
jasno – a ne verjemite, kar o njem slišite. Tudi on je kot Afrika.
Zanimiv, zabaven, grob, odločen, skratka - kot Afriko je treba
tudi njega doživeti. Šele ko z njim prevandraš tisoče kilometrov
brezpotij in nepričakovanih trenutkov, si o njem ustvariš svoje
mnenje. Ki je v marsičem popolnoma drugačno od igovorjenja ljudi,
ki ga še nikoli niso niti srečali. In si želite še kakega potepanja
z njim.Zvone, iz srca hvala, da si mi približal ta neznani svet.
helena.umek@cinkarna.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
Frano:
Dejansko je potrebno nekaj dni, da človek pride k sebi. Občutki
se še pospravljajo po predalih a vendarle ostaja dejstvo, da
smo se približali ljudem in časom, ki v našem svetu ne obstajajo.
Potovanje je naporno, a vredno vseh težav in naporov. Afrika
v svojem bistvu, ki ga je nemogoče odkriti iz klimatiziranega
hotela (tudi to sem že dodobra preizkusil), z vsem, kar gre
zraven: nemogočimi cestami, čudovitimi ljudmi, prahom, ki se
znajde povsod, barvami, ki jih je moč videti le tam, sekreti,
ki presegajo domišljijo, konglomerat življenja v najboljšem
pomenu besede. Po 23 dneh se zaveš, da smo pacienti pravzaprav
mi in ne oni. Nekateri domorodci to celo vedo. In seveda Zvone,
vedno na spidu, poln pozitivne energije, ki je celo čebriček
ne upeha (razen enkrat..). Vsekakor toplo priporočam, oziroma,
lahko bi rekli » s kruhom pomazano«. Glede ekipe pa seveda vse
najboljše. Neverjetno je, da se tako raznovrstni primerki, kot
smo bili, sestavijo v takšno ekipo. Hvala vsem, bilo je nepozabno.
Tos.frano@interdom.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
Gregor:
DRUŽBA,....TJARARARA....JST SEM NEHU SRAT!!!!!! Glede na to,
da ste mi skoz govorili '' NE SERI'' nisem hotel posrat foruma,
ampak po mestu se govori, da kdor ne piše, ne pije - ce že jedu
nisem, bom pa vsaj pil !!! Zvonko, se še spomneš, kaj si mi
obljubil, ko neham srat: pristna domaca hrana, kolikor bom zmogel
... pa ne iz skupne blagajne!!!!! ha ha ha! Cene je itak ugotovil,
da je prazna....domnevno zaradi luknje na dnu! Se vidimo v petek
Pri Micki! Bom lačen!!
Grega.zorc@gmail.com
|
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
|
kam, kdaj in zakaj 
