 |
| |
. ETIOPIJA
in KENIJA
. KENIJA
. ETIOPIJA
. INDIJA
. IRIAN
DŽAJA
. NEPAL
. NAMIBIJA
. FILIPINI
|
|
| |
Uporabne
informacije: |
 |
Napornost: |
|
fizično
fizično
zmerno zahtevna tura; kdor pride na Triglav, tudi
ne bo imel težav s hojo po Simienu. Zaradi dolgih
in napornih voženj, vročine ter kulturnih šokov pa
je potovanje hujša psihična preizkušnja. Ni za nežne
ali razvajene duše. |
| |
Hrana: |
|
kuhar
prvih
deset dni na jugu jemo občasno v lokalnih restavracijah
(povsem v redu), v gmajni pa imamo s sabo lokalnega
kuharja, ki pozna zahodnjaški okus. Na severu ponovno
restavracije, na Simienu kuhamo sami. Tura sicer ni
gurmanska, zagotovo pa povsem užitna. |
| |
Spanje: |
|
lokalni
hoteli so OK, brez zvezdic, a (relativno) čisti ter
običajno s tušem v sobi. Za spanje po vaseh ali v
gmajni imamo šotore z blazinami, prav tako na Simienu.
Potrebujete pa lastno spalno vrečo. |
| |
Podnebje: |
|
zaradi
bližine ekvatorja dokaj nezanesljivo, a načeloma sta
tako oktober kot januar sušna. Možne krajše padavine.
Temperature na planoti okoli 25 stopinj, nekaj dni
na jugu vročina do 40 stopinj, hladne noči na severu.
|
| |
Transport: |
|
| na
jugu imamo devet dni na voljo terenske tojote LandCruiser
z lokalnimi šoferji. Na severu (boljše ceste) nam bo
na voljo minibus (24 sedežev), privoščili pa si bomo
tudi en lokalni let ter mule v Simienu. |
| |
Velikost
skupine: |
|
| 18
+ 1 |
|
|
|
|
 |
|
|
| |
|
| |
 |
odhod
konec septembra, 20 dni,
pribl. 2500 evrov, VSE VKLJUČENO! |
Ljudje iz neke druge galaksije - Etiopija se je
v zadnjih nekaj letih razvila v tisto res pravo in polno
afriško turo, ki jo z lahkoto priporočimo vsem. A ta »vsem«
je tokrat vseeno dokaj ozek pojem: v resnici je namreč
primerna le za trpežne avanturiste, ki jih privlači popolna
drugačnost in so v njenem iskanju pripravljeni tudi kaj
potrpeti: vročino juga, dolge ure v prašnih džipih, spanje
v družbi komarjev, nočni hlad v severnih hribih ... Nagrada
za trud pa je eden najbolj neverjetnih plemenskih predelov
afriške celine, kjer je atomski vek enaindvajsetega stoletja
le še neko čudno, nedojemljivo daleč odmaknjeno ozvezdje.
Neprimerno več kot nekaj stavkov vam bodo o poti povedale
fotografije. Na januarskem odhodu pa lahko Etiopijo doživite
tudi v kombinaciji s Kenijo. In v čem je razlika? V tem
primeru odpade doživetje severa dežele (in s tem Lalibela,
izvir Nila ter Simienske gore), potovanje pa se v pravem
plemenskem zagonu nadaljuje (safari kamion namesto etiopskih
džipov) skozi nomadska področja severne Kenije, kjer doživite
pravo puščavo, spoznate nova plemena, se odpravite s kamelami
v gmajno, pot pa zaključite z živalskim kraljestvom nacionalnega
parka Masai Mara. Vem, ne bo lahka – a odločitev je seveda
vaša! |
|
|
| |
 OKVIRNI
PROGRAM:
V Adis Abebi
nas bodo čakali trpežni tojotini LandCruiserji ter lokalna ekipa
voznikov s kuharjem in našim preverjenim vodnikom Beletejem
na čelu. Najrej se bomo za devet dni zapodili proti jugu. Pot
bo vodila po planoti mimo jezer Velikega tektonskega jarka do
jezera Chamo z njegovo impresivno zalogo krokodilov ter povodnih
konjev. Noč v hribovski vasi plemena Dorze bo prvi stik s pristno
Afriko in večernim plesom ob ognju. A tisto pravo nas čaka povsem
na jugu dežele, ob meji s Kenijo. Dolina Omo velja za valilnico
nekaterih najbolj neverjetnih in tradicionalnih afriških plemen.
To so kraji (in to celo v Afriki ni več tako običajno), kjer
ženske z ogromni diski v spodnji ustnici še kažejo gole prsi,
moški pa so pogosto (in dobesedno) oblečeni le v avtomatske
pušče z verigo nabojnikov okoli vratu. Medplemenski spopadik
so še vedno začin življenja – a zelo redki turisti na srečo
nikoli niso plen. Nekaj noči bomo preživeli med njimi: Mursi,
Karo, Hamer ... in se zatem ponovno vrnili v glavno mesto.
|
 |
| |
 Drugi
del potovanja pa bo povsem drugačen: polet do Lalibele z njenimi
legendarnimi, v kamen vklesanimi cerkvami. In potem minibus
(ceste so na severu boljše) proti jezeru Tana (izvir Modrega
Nila) in od tam v Simienske gore na severozahodu dežele. Do
višine 4000 metrov bomo prišli peš, mule in lokalni vodniki
pa nam bodo nosili prtljago in hrano. Simien je čudovit: na
eni strani mehke, položne vzpetine, oblečene v polja in drobne
vasice hribovcev. Na drugi strani pa razbit svet skozi milijone
let od elementov bičane pokrajine. Poznate ameriški Grand Canyon?
Zelo podobno – le na trenutke še lepše in brez turistov. In
noči v šotoru bodo sveže. A krasno bo – čebriček ob večernem
ognju dela čudeže!
|
|
| |
|
|
| |
In
kaj pravijo o Etiopiji naši sopotniki?
Etiopija: čudovita, edinstvena, umirjena, polna lepih nasmehov
in prijaznih ljudi. Zvone, in čemu sem bil tokrat že tretjič
s tabo? - ker vem, da bom v dobri družbi -ker vem, da bom
v tistem kratkem času s tabo videl bistveno več kot bi v lastni
režiji - ker mi ta potovanja ponudijo bistveno več, kot jaz
lahko plačam -ker me zanimajo ljudje, ne pa bazeni ob hotelih
-ker s tabo, pa čeprav samo za trenutek, lahko zaživimo tudi
mi njihovo življenje - ker je vsako potovanje ena velika izkušnja,
ki te za vedno spremeni. In ko so mi sodelavci po vrnitvi
domov rekli, naj prinesem pokazat slike, sem jim lahko le
odgovoril: to ni isto, tako pot morate doživeti. Pa čeprav
se boste po njej počutili zbegano in z glavo polno vprašanj
brez odgovorov. A to je pač cena iskanja.
Marko, markomiljavec@guest.arnes.si
|
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Vtisi
so se končno malo polegli ... a bilo je noro, nepozabno, skoraj
preveč popolno (kar je povedala tudi solzica ob slovesu). Dobra
družba in lepa narava – a kar je najbolj pomembno: prečudoviti
ljudje. Vsa ta slikovita plemena, nežni in topli dotiki rok,
iskrice v očeh in iskreni nasmehi ... a istočasno potovanje
v neznano z vsem, kar spada zraven, polno dogodivščin in izkušenj
»direkt v žilo«. V življenju imamo malokdaj priložnost, da pozabimo
vsakdanje nepomembnosti, zato mi tovrstna doživetja vedno znova
pomagajo, da tudi doma z drugačnim pogledom opazujem svet in
ljudi okoli sebe. Bi šla še enkrat? Absolutno! Kot je rekel
Zvone: tura da gate trga! In vesela sem, da sem bila lahko del
ekipe.
Kristina, kristinakogej@email.si |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Utrinek
iz dnevnika:
Letim proti domu; sama sebi se zdim grozna, ker ga niti za trenutek
nisem pogrešala in ker mi je tako vseeno za tisto drugo življenje,
h kateremu se vračam.... Ce sem poštena do sebe - potovanje
me je odneslo krepko iz začrtane smeri. Toliko časa sem imela
samo zase ... in na začetku niti vedela nisem, kaj naj z njim.
Čisto izgubljena sem bila, otopela, že dolgo nisem več znala
najti stika sama s seboj. Preutrujena sem se odpravila na pot
in prav ničesar nisem pričakovala. Če bi mi kdo v Londonu rekel,
da gremo domov, bi šla z lahkoto ... a ko sem končno odklopila
vso nepotrebno kramo, ki sem jo nehote vzela sabo na pot, sem
šele opazila, kakšni sončki me obdajajo. Ena sama pozitiva!
Zdaj vem, da je bila pot zadetek v črno! Afrika ima svoj čar,
če priznam ali ne. Rada jo imam, najbrž zato, ker v tistem brezkončnem
času vedno znova najdem sebe ... Ko jaz postanem zares jaz,
ko se zablešči moja duša, ko je vsak pogled iskren in objem
topel ... joj, kako je mene zadelo!!!
Urška, urska.stimec@lju.rep.admin.ch |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Plemenski
jug Etiopije je prava stvar za še tako zadrgnjeno in razvajeno
popotniško dušo. Pesek, vročina in obrazi, ki mi kar ne gredo
izpred oči. Ko se sedaj prebijam skozi gore posnetkov, se še
vedno od srca nasmejim nad Mursiji. Tako zelo drugačni so –
spomnim se ženske, ki ni ravno sijala od lepote, obraz si je
premazala s pepelom, na vrh glave pa nabila navzdol obrnjeno
kravje rogovje. Pa toplega materinskega prizora doječe matere,
idilo je malce kvarila le ogromna glinena plošča, ki jo je ženska
nosila v spodnji ustnici in kalašnikov z dvojnim okvirjem za
vratom. In tudi sever dežele, čeprav bolj umirjen in lagoden,
je bil krasen. V živo skalo vklesane cerkve Lalibele so kot
izgubljene v času in prostoru. Čista desetka pa se mi je zdel
treking po nacionalnem parku Simien. Svež višinski zrak, kampiranje
tri kilometre in pol visoko, prijazne vasice in pregrešno lepi
razgledi na razbrazdano dolino daleč nekje spodaj v prepadih.
Vse skupaj začinjeno s tropi pavijanov, večeri ob ognju, dobri
družbi in veselem čebričku ... pa naj še kdo reče, da je januar
mrzel in turoben mesec!
Peter, peter_erzen@yahoo.com |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Ko
sem se vrnila iz Etiopije, mi je mami zastavila vprašanje: "
Ali imaš sedaj končno dovolj?" Kakšno vprašanje?! Ker moji možgani
že delajo kalkulacije z dodatnimi možnostmi dopusta, idej za
popotovanja pa nam ne bo zmanjkalo, kajne da ne?! In zakaj me
vedno znova vleče stran, nekam daleč v neznano in to prav z
Zvonetom, že tretjič?! Zato, ker so to popotovanja v kraje,
kjer se življenje odvija drugače, kjer ni pomemben čas, ampak
doživetja. In kjer se ljudje nasmejejo, ker tako čutijo, kjer
ni tekmecev, ampak smo vsi samo preprosto ljudje. Želja po spoznavanju
neznanega ti zleze pod kožo. In zato, draga mami, je moj odgovor:
"Ne, nimam še zadosti!" Pa na snidenje na naslednji rajži.
Jana, jana.knific@gzs-dd.si |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Trenutno
stanje po enem tednu doma: še vedno sem tam nekje med vsemi
tistimi ljudmi, katerih iskrice v očeh in nasmeh večno dobre
volje me je za vedno zaznamoval. Hihitanje, otroški smeh, sramežljivost
ob prvem srečanju – vse to se kaj hitro spremeni v eno samo
veliko rajanje. Doma pa trešči vame ves gnev mimoidočih, ki
jim zamrli pogledi premnogokrat ne sežejo dalje kot do konice
njihovih nosov. In si rečem: "Čimprej kar se da daleč, spet
nazaj tja dol!!" Kjer je vsak dan prekratek, kjer ura teče neprimerno
hitreje kot doma in kjer te tok energije kar izstreli med ljudi
in naravo. Že res, da sem spet doma, prisiljena početi stvari,
ki so mi bile včasih v veselje, danes pa mi na obraz prikličejo
le še reven, kisel nasmešek. Ampak se uščipnem ... in se spomnim,
zakaj vse to sploh počnem. Da me bo kar čimprej spet lahko zajel
val topline in iskrenosti tistih "drugačnih", pa meni vendarle
tako bližnjih ljudi. Zvonko & Co. - hvala vam! Krasni ste! Pa
še kdaj. . .!!!
Alenka, alenka.rozman@spedicija-goja.si |
|
| |
|
|
| |
|
|
| |
 Ob
Etipiji ostajam nekako brez besed.V meni se je zasidrala in
noče ven. Nekako sebično jo hranim v sebi - vsaj zaenkrat. A
vseeno: jug je bil kot pregrešno pestra in dobra pojedina -
s prigrizki, sladkimi in grenkimi aperitivi, kruhom, juhicami,
toplimi in hladimi glavnimi jedmi ... Sever? Lalibela - še ena
jed na prepoln trebušček; če nisi pozoren, ti lahko postane
slabo. Simien?! Eee,ta je bil pa omamen. Čaroben posladek, ki
sem ga zaužila z vso sladkosnedostjo, ki jo premorem. Hvala
za še eno nepozabno, doživeto potovanje. In, Zvone, upam, da
boš še kdaj iskal neke nove poti, skrite in še nedotaknjene
(ali vsaj ne preveč) kotičke in ljudi ... z veseljem ti se bom
pridružila.
Mira,
mira.grobovsek@btc.si |
|
| |
|
|
|
| |
|
|
|
|
kam, kdaj in zakaj 
