Filipini

Krasni otoki in krasno vse.

Predviden odhod 16. marca 2012, 20 dni , 2300 € (vse vključeno), vodi Zvone. Pišite za svež program, predstavitev pri Micki 17. januarja - do takrat bodo znane vse podrobnosti.

V ceno je vključeno VSE, razen nekaj obrokov za občasen občutek kulinarične svobode. A hrana je poceni, za dodatnih 50 € ne boste ne lačni ne žejni, za 100 € tudi trezni ne vsak večer, bi rekel. Je pa res, da Filipini ponujajo mnoge skušnjave. In torej tudi zapraviti ni problem.

Na Filipine hodimo že štiri leta in v tem času smo jih malo obrusili in skrajšali - na še boljše, zagotovo. S prvotnih osemindvajsetih smo prešli na sedanjih dvajset – ali le petnajst za tiste s premalo časa – zares skoncentriranih dni vrhunskih tropskih doživetij. In kaj nas je tam vedno znova tako zelo pritegnilo? Riževe terase in plemenske vasi na severu so OK – a vse to smo že videli. Ljudje so nasmejani, prijazni in nevsiljivi, a tudi to premorejo marsikje drugje! Manila je velemesto kot še mnogo drugih: ogromna, natrpana in hrupna. Ampak: tiste bele plaže in turkizno morje, kjer razen nas otoke daleč ni nikogar drugega ... pa plavanje s kitovci, ki drsijo manj kot meter daleč kot ogromne lokomotive … in najboljše polmetrske ribe na robu toplega morja, pod palmo in le z belim peskom pod ritjo … plezanje na vulkan, ki velja za najlepšega na svetu … Filipini ponujajo ogromno! Pešačenje med plemenskimi vasmi, morsko eksotiko v vsej svoji popolnosti, razvrat za gurmane in ljubitelje nočnega veselja. To je potovanje, kjer ne morete zgrešiti. Do zdaj sem vsakomur, ki se ni mogel odločiti za destinacijo, predlagal Namibijo. Od zdaj naprej bo teže: Namibija ali Filipini. Ali pa morda niti ne bo tako težko ... vam je ljubša puščava ali morje?

KRATEK PROGRAM – za podrobnejšo verzijo pišite na: zvoneseruga@siol.net

Polet do Manile, let nadaljujemo na Palavan, ki bo za naslednjih devet dni naš tropski paradiž. Otočje na skrajnemu zahodu Filipinov sestavlja prek 700 otokov in velja za zadnjo filipinsko divjino, ki pa je množični turizem še ni odkril. A prav tukaj najdemo najlepšo morsko pokrajino, razbrazdane kraške čeri, nedostopne stene in podzemne jame, predvsem pa neštete samotne plaže s turkiznim morjem, ki bodo za nekaj noči samo naše. Iz Puerto Princese se z minibusom odpravimo proti severu. Mestece El Nido je izhodišče za tridnevno odkrivanje lepot okoliških
otokov. Med njimi potujemo z lastno motorno barko, lokalni fantje pa bodo naša posadka, kuharji in ob večerih (običajno) tudi pevci in kitaristi. Brez skrbi, na ledu bo dovolj pijače in rib.

Dvakrat prespimo na samotnih plažah, večeri pod zvezdami znajo biti že nevarno kičasti. Pot, še vedno z barko, zatem nadaljujemo proti Coronu, mestu na severu palavanskega otočja, vmes prespimo na plaži ali morda na robu osamljene ribiške vasice. Iz Corona letimo nazaj proti Manili.

Še isti dan nadaljujemo let proti jugu največjega otoka Luzon, do mesta Legazpi. Nedaleč stran leži Donsol, ki je še pred desetletjem veljal za zaspano ribiško vasico. Potem pa so turisti odkrili, kar je bilo domačinom že od nekdaj povsem običajno: s planktonom bogate vode v zalivu vsako leto za nekaj mesecev obiščejo kitovci, največje ribe na svetu (kiti so namreč sesalci!). 10 – 15 metrov dosežejo v dolžino, a so, čeprav po rodu blizu morskim psom, povsem nenevarni; z ogromnimi gobci precejajo le plankton. Ribiči nas vzamejo mednje in mnogi velikani očitno celo uživajo v družbi pritlikavih človečkov; povsem na površini ali le nekaj metrov globoko lahko plavamo z njimi, dokler se počasi spet ne umaknejo v svoj svet globoko spodaj. Le dotikanje ni dovoljeno. Občutek je neverjeten, kot bi mimo nas počasi drsele elegantno narejene lokomotive.

Štirinajsti dan potovanja se z letalom vrnemo v Manilo, a že zvečer nadaljujemo pot z nočnim avtobusom v Kordiljere, gorato področje na severu otoka Luzon. Potniki na 15-dnevni turi isti večer poletijo proti domu, kamor prispejo pozno naslednjega dne. Za ostale pa bo mestece Banaue v vznožju visokega pobočja riževih teras izhodišče za naslednjih nekaj dni povsem drugačnega doživljanja Filipinov. Z lokalnima vodnikoma se bomo za tri dni peš odpravili med plemenske vasice v osrčju okoliških hribov. A življenje nekdanjih bojevitih vojščakov se je (žal? na srečo?), v zadnjemu stoletju dodobra spremenilo – ne, lova na glave ni več in tujci smo le dobrodošli gostje, ki jim popestrimo dan in prinašamo zaslužek. A mala naselja še vedno ždijo na robovih čudovitih riževih teras, starih dve tisočletji in več. In zvečer nam bodo otroci gotovo peli in plesali, naslednje jutro pa jih bomo z darili obiskali v njihovi šoli.

Le malo turistov pride sem, v teh hribih ni letališč in pot iz Manile, s pešačenjem prek džungle in strmih riževih teras, je dolga in naporna. Prvi dan bomo hodili osem ur, drugi dan pet in tretji slabe tri urice. Če koga skrbi naporna hoja, pa lahko z dodatnim vodnikom ubere tudi lažjo bližnjico in se nam priključi šele zvečer prvega dne.

In le še (ponovno nočni, a dokaj udoben) avtobus do glavnega mesta nas čaka. Naslednji dan bomo v Manili prosti za oglede, nakupe in kakšen mrzel pir. Zvečer pa na letališče in proti domu. Še tako luštne stvari je enkrat dovolj in konec – kaj, a da se vam res še ne gre??!

Več fotografij: 

Oglej si celotno galerijo »

Zemljevid poti:

View Filipini in a larger map

OSNOVNE INFORMACIJE

Za koga: 

Takorekoč za vsakogar. Nenaporna tura za vse utrujene, ki bi sicer šli na dopust, ne bi pa ravno ves čas poležavali po plažah. Med trekingom v hribih se gremo sicer zares, a je možna tudi lagodna bližnjica za težke noge. Idealno, Filipini so kot ustvarjeni za vse!

Podnebje:

Tropsko, marec je za potovanje najboljši mesec, suh in s temperaturami do 30 stopinj, voda okoli 27 stopinj. A tudi v tistih krajih se vremenu že meša in navadil sem se prav ničesar več zaprmej obljubjati. 

Transport:

_____________________________________

Na Palavanu se bomo štiri dni med otoki vozili z  lastno motorno barko  (lokalna ekipa + kuhar). Štirikrat se bomo poslužili lokalnih letalskih povezav. Plus minibusi, taksiji in džipniji, dve noči pa bomo preživeli na avtobusih, ki pa so dokaj udobni; spanje je povsem mogoče.

Spanje:

Dragi hoteli z zvezdicami nas ne zanimajo. In na Filipinih to res ni potrebno: mali penzioni in popotniški placi solidni, čisti, s tušen in vecejem, pogosto s klimo in pogosto prav idilični. Trikrat  spimo v spalkah pod zvezdami tropskih plaž, dvakrat pa v preprostih kolibah hribovskih vasi. 

Hrana:

Odlična, občasno pa popoln razvrat! Malo spominja na svojo veliko kitajsko sosedo – predvsem pa se bomo na obalah posvetili razkošju morske ponudbe. Za zelo zmerno ceno! Da ne omenjam, kako je to verjetno najcenejša dežela na svetu za alkoholne dobrine.

Zdravje:

Obveznih cepljen ni, možnost malarije je minimalna (jemanje preventivnih tablet po lastni presoji), prebavnih motenj na tej poti skorajda ne poznamo. Na kratko: domače in zdravo. 

Največje št. udeleženih:

18 + 1