Potovanja k drugačnim ljudem

Tisto je bila precej čudna izkušnja. Terence smo pustili v senci široke akacije in Alro, naš plemenski vodnik, nam je še enkrat zabičal: Nobenih fotoaparatov, razumeli? Pol ure, mogoče uro, to jih bo zmedlo. Potem lahko začnete. Vaščani so nas kot na karnevalu čakali pred kolibami.

Moških skorajda ni bilo, gotovo so bili s čredami nekje v savani na svojih nomadskih poteh. Le nekaj fantov, čvrstih visokih teles, je stalo v senci sosednjega drevesa, oblečenih v raztrgane kratke hlače in z avtomatskimi puškami malomarno obešenimi prek ramen.

Ženske pa so vse naenkrat planile proti nam: Foto, foto … foto tu brr … foto, foto! Postavljale so se pred nas in gledale začudeno. Nihče ni imel fotoaparata. Kakšni turisti so to?? S časom so se nekoliko unesle: foto? Foto tu brr, dva birra za fotografijo? Yes? Bile so neverjetne. Oblečene v kozja krila, golih prsi in, razen najmlajših, ki jim drobne prsi še niso oznanjale začetka pubertete, vse z zajetnimi diski v spodnjih ustnicah. Pobarvanih obrazov, s težkimi kovinskimi okraski v razvlečenih ušesnih mečicah, nekatere s storži koruze na glavi, druge z navešenimi rogovi prek temen.

Dve dekleti sta imeli prek dojk kalašnikova; ženske v plemenu praviloma niso oborožene, obramba čred in boj proti sovražnim Bumam je pač moško opravilo. A turisti raje slikajo, če imajo poleg vse ropotije na sebi tudi puško. Gledali sta me izzivalno in se nastavljali: foto, foto … foto tu brrr!

Med Mursiji v Etiopiji: foto- foto-tu brrr-foto!Ne bi ju rad srečal kje na samem in ponoči. E čez deset, petnajst minut so se umirile. Turisti, ki ne slikajo – in kaj naj jim zaračunajo? Postajalo je prijetno, skupaj smo se smejali, iz ustnic so jemale težke glinene plošče ter nam jih skušale prodati. Otroci so se z nejevero in vse bolj brez strahu dotikali čudne bele kože in svetlih las ljudi z drugega konca sveta. Po pol ure so bili zreli. Okay, now photo, no problem, je rekel Alro. One photo two birr!

Ženske so se skorajda organizirano postavljale pred fotoaparate, počakale za posnetek ali dva in potem stegnile roke: tu brr! Precej drugače kot med prvim obiskom pred nekaj leti, ko je prišlo skorajda do stampeda in bitke za vsak posnetek in vsak komajda kaj vreden bankovec. Po pol ure divje izkušnje smo takrat skorajda bežali iz vasi.
Nekateri turisti vzdržijo le pet minut, mi je povedal Alro. Nekaj posnetkov, potem pa se ustrašijo, Mursiji so preveč za vse, ki še nimajo plemenskih izkušenj.
Nazaj v kamp, nazaj, nazaj, vpijejo. Ti so nori, to so živali … hitro, v avte in nazaj v kamp.

Plemenska tržna niša

Od velikosti diska je pri Mursijih odvisna vrednost neveste. Tja do šestdeset krav seže.

Na jugu Etiopije smo, v slavni dolini Omo, ki ji mnogi pravijo valilnica nomadskih plemen. Redki turisti so tja začeli prihajati pred petnajstimi leti, povsem prvi pred dvajsetimi.
- Ko sem po nekaj dneh vožnje in brezpotij prišel med njih s prvo skupino tujcev, so zbežali v gmajno in se poskrili, mi je pred leti govoril Belete, moj takratni vodnik. Privabili smo jih šele z darili: s hrano, tobakom in ogledali. A v nekaj letih so se navadili, da turisti pač vedno nekaj prinesejo. In začeli potem to vse bolj odločno zahtevati. Vedo, da so zaradi diskov v ustnicah drugačni od sosednjih plemen in hitro so dojeli, da hočejo tujci od njih predvsem fotografije. In so iz tega pač naredili posel.
In zakaj navsezadnje ne?! Turisti sicer silno radi rečemo: pokvarili so se, skomercializirali – denar hočejo za fotografije, duše pokvarjene!
A navsezadnje gre res samo za – posel! Njihova telesa in drugačnost so edino, kar nam lahko prodajo. In celo v najbolj odmaknjenih predelih sveta, do katerih sem hodil dneve in tedne dolgo, nisem odkril ljudstev, ki vsaj do neke mere ne bi poznali vrednost denarja.
In vrednost turizma. Zanimivo: takoj za misijonarji – in včasih celo pred njimi – pridejo do komaj odkritih plemen turisti.
Ali avanturisti, kot se pač radi imenujemo; lepše zveni.
In marsikje se preživetje vasi preseli neposredno s kamnite sekire na digitalne fotoaparate in kamere:
Foto tu brrr. Foto, foto!!

In posel veselo raste. A ne le za turiste in 'divjake' – tovrstni, avanturistično-plemenski turizem postaja nova tržna niša tudi za vse več agencij, ki kot gobe po dežju rastejo po državah razvitega zahoda. A skorajda praviloma to niso stranske veje nekih velikih in uveljavljenih tovarn množičnega turizma. Pred več kot desetletjem sem se udinjal pri naši največji agenciji in jih skušal prepričati, da je celo Slovencem vredno ponuditi tudi kaj drugega, ne le hotel, bazen, nekaj muzejev in tri obroke dnevno. Ni mi uspelo.
- Naših strank to ne zanima, je bilo povsem jasno odgovornemu gospodu. Naše stranke hočejo predvsem udobje in dobro hrano.

Slovenci med popotniki

Na zahodu pa so takrat v svetu turizma že na polno cvetela neka povsem nova imena: Encounters Overland, Gametrackers, Dragoman, Avventure nel Mondo … Potovanja nenadoma niso več pomenila dva tedna v letalih, zračno hlajenih avtobusih ter hotelih z zvezdicami – več zvezdic, več užitka! Nov sloj turistov – ki so raje slišali ime popotnik, traveller – se je v natrpanih kamionih prebijal prek Sahare, lazil tedne dolgo po Himalaji, spal v šotorih okoli ognja na robovih plemenskih vasi in vriskal na kamelah sredi peščenih sipin.

V hribih zahodne Papue: veselje v drugačnostiNe dolgo zatem se je začelo spreminjati tudi v Sloveniji. Gotovo sem kaj spregledal ali pozabil, a zdi se mi, da je bil pri nas pionir tovrstne drugačnosti možakar po priimku Zagmajster. Ki pa je danes očitno odplul v neke druge vode. In spomnim se Robina Turka, ki je občasno popeljal manjše skupine na neke zelo stranske poti. Zatem pa je začela vzhajati agencija Oskar iz Kranja, ki se je v zadnjem desetletju razrasla v mali popotniški imperij; ta se v svojih širjavah vse bolj spogleduje tudi s klasičnim turizmom. Nekako sočasno z Oskarjem, se mi vse dozdeva, pa je začel v te vode iz svojih svetovnih popotovanj zahajati tudi avtor tega zapisa s svojim Popotniškim klubom Šeruga. Ki ostaja prepričan, da je lepota v butični majhnosti in ga širitev posla ne zanima.
Potem pa – ja, potem se je pa vsulo. Rok Kafol je s prijatelji svoje popotne strasti prelil v društvo Shappa. Luka Poznič, ki je že s šestnajstimi leti prvič sam krenil proti Nepalu, je gazda v agenciji TrekTrek. Zatem pa se je sled razlezla na vse strani. Vse več mladih popotnikov preliva svoje strasti in izkušnje v vodenje manjših skupin po odmaknjenih poteh, ki velikih agencij še vedno ne zanimajo. Kar je verjetno napaka – v vse hitrejšem tempu sodobnega življenja je z vsakim letom več ljudi, ki jih le teden ali dva poležavanja na plaži ali ob bazenu ne zadovolji več.
Potrebujejo več. Šok, ki bo predramil še vse kaj drugega, ne samo željo po lenarjenju in treh obrokih dnevno. To si navsezadnje lahko privoščijo tudi doma.

Sam ali v skupini?

Ekspedicijski (avan)turizem popelje potnike iz atomskega veka v kameno dobo. Pleme Koravaj Batu, Kameni Korovaji na Novi Gvineji.In tako so se mnogi turisti prelevijo v popotnike. Pred petintridesetimi leti, ko sem se na avtostop prek Srednjega vzhoda prvič prebijal do Indije, se je točno vedelo, kdo so turisti – tisti bogati v hotelih, ki pridejo z letali – in kdo smo mi, popotniki: kerlci in nasploh frajerji, ki se do najbolj neverjetnih doživetij prebijamo po tleh in s komajda kaj denarja. Drug na drugega pa smo seveda gledali zviška.
In takrat je še veljalo, da smo popotniki stari dvajset, največ trideset let. Z dopustno izjemo zapoznelih frikov in otrok cvetja, ki pa so – praviloma dokaj zakajeni in dokaj utrujeni od vsega lepega – uživali sloves veteranov in občasnih vzornikov.
Danes je drugače. Vsi in povsod letijo, turisti s kovčki in oni drugi z nahrbtniki. A nahrbtnik že lep čas ni več zanesljiv znak pripadnosti. Vse več »popotnikov« odhaja za nekaj tednov na Bali, Kubo ali na tajske otoke, dneve preživljajo na vedno isti plaži, večere na internetu, noči ob pivu, travcah in veselicah do jutra. Če beseda popotnik res izhaja iz glagola popotovati, to pač ni to!
Drugi pa vzamejo odkrivanje sveta precej bolj zares. Čim više v hribe, čim globlje v džunglo ali puščavo, čim bliže ljudem in odmaknjenim plemenom.
Že doma pa se pojavi tisto osnovno vprašanje: sam – oziroma s prijateljem/partnerjem/znancem – ali z agencijo?
Dolga leta sem se davno tega po svetu potepal sam. Zatem kar nekaj let s prijateljico oziroma ženo oziroma družino. Zadnje desetletje pa nekajkrat letno odhajam na pot s skupinami, kot njihov vodnik.


Prava družba je na poti pogosto bolj pomembna od same destinacijeZa silo torej že vem, kdaj je kaj smiselno. In prvi kriterij pri tej odločitvi skorajda ne bi smel biti denar. Bolj čas. Takoj zatem izkušnje. Vzporedno z njimi pogum. Potem šele denar.
Da ne bo pomote: vsako solo potovanje prinese doživetja in spomine, ki jih ne more ponuditi nobena agencija. Ker je skorajda pravilo: najbolj neprijetne zgodbe na poti ustvarjajo najbolj zanimive zgodbe za doma.
In sem torej jaz prvi, ki bi moral vedno znova vriskati: jasno, sam. Ali v dvoje. Samo korajžno naprej!
Ampak … da, vedno pa se najde tisti ampak.
Imate tri tedne dopusta. Dlje kot do Londona in Tunizije, all inclusive, še niste potovali. Zanima pa vas Afrika. Plemena. Tisti najbolj divji kraji iz dokumentarcev.
In bom torej rekel: pamet v roke! Afrika je trda celina za potovanje, plemena pa praviloma bogu za ritjo. Do zadnjega mišjega repa natrpani avtobusi vozijo le med večjimi mesti. Najem terenskih vozil je hudo drag. In nespameten, če ne veš, kako in kam se z njimi zapeljati.
Za tisto pravo in res črno Afriko je primerna agencija zelo pametna odločitev. Ceneje bo. In več boste dobili. A pazite, s kom greste: če je vaš prvi kriterij potovanja udobje hotela in količina hrane, boste za svoj denar dobili le ceneno kopijo. Masaji, ki vam bodo zvečer plesali v kotu restavracije, bodo čez dan vaši varnostniki in vratarji. Niste zato prišli tako daleč.
Za samostojno odkrivanje Afrike potrebujete nekaj mesecev in potrpljenje matere Tereze. Potem šele postane vsak dan znova smiselno prebijanje skozi popolno drugačnost, ki pa vedno znova rojeva enkratne spomine in gradi duha.
Za dva, tri tedne in za dva, tri tisoč evrov pa – agencija!

Poceni, ne pa zastonj

Predsodki so pogosto razlog za strah – čemu že?Azija pa v mnogih deželah in krajih ponuja mehko eksotiko, ki je v kombinaciji z ugodnimi cenami in na široko razpredenim lokalnim transportom raj za popotništvo. Podobno bi lahko rekel za Latinsko Ameriko – o severni Ameriki, Evropi in Avstraliji tokrat niti ne bom govoril, na nek način je vse to še vedno naš svet.
Velja pa tudi za Azijo: če nimate izkušenj, imate pa le dva ali tri tedne časa – razmislite raje o agenciji. Ne boste prvi, ki boste po kulturnemu šoku prvega dne že naslednje jutro bežali iz Indije. Ali ves na široko načrtovan dopust obležali na belem pesku filipinskega Boracaja.
Če je pa tako lepo! In poceni! Pa še internet imajo …
Res je, agencije zaslužijo. Z vašim denarjem. A včasih je tisoč evrov, za katere ne dobiš (skoraj) nič, bistveno več od dveh tisočakov, ki ti natresejo za vse življenje spominov in novih prijateljev.
Pred letom je na moji internetni strani potekala silno živahna razprava: zaslužimo, jaz in vse ostale popotniške agencije – kako moremo?! Zaračunamo njim, popotnikom, tako rekoč sorodnim dušam! Letalska karta kamorkoli stane manj kot tisoč evrov, tam je pa vse zastonj. Itak!
Tistih globokih misli sem se ponovno spomnil pred nekaj meseci na otoku Borneo. Tudi Indonezija je poceni, letalska karta do Balikpapana stane 950 evrov, še dodatnih tisoč evrov bo torej več kot dovolj za ostale stroške. Tako sem računal doma, z vsemi svojimi izkušnjami s številnih azijskih potovanj.
A sem v tistemu mesecu zapravil več kot dvakrat toliko. Skupaj torej tri tisoč – brez vsakega nepotrebnega razkošja ali hotelov z zvezdicami! Zakaj?


Nekje v Afriki: večerja za turiste in poglavarjevo družino. Zadaj pa se peče koza za vaščaneVčasih, v prvih letih študentskega avanturizma, je bilo pomembno potovati čim dlje s čim manj denarja. Nekajkrat sem ostajal na poti po leto, leto in pol in danes mi ni jasno, kako in od česa sem takrat preživel. Veliko tistega časa je sicer šlo v nič, a izkušnje so bile vredne vsakega centa in dne.
Danes je za mnoge drugače – čas je omejen, denar nekako in na silo raztegujemo. A cilj je jasen: doživeti čim več v čim krajše času. Kadar je potrebno, najamem za par dni avto z vodnikom. Drugič čoln in nekaj nosačev. Se nekajkrat potopim med koralne grebene, kupim prašiča za vaško veselico (in postanem s tem prijatelj pol plemena), zamenjam dva ali tri letala, s katerimi si na en dan skrajšam nekajdnevno prebijanje skozi džunglo.
Borneo je bil enkraten. Vse to pa seveda stane, tudi na račun napak in zgrešenih poti.
Prva skupina, ki jo konec maja peljem po taistih poteh, bo le v treh tednih in za 2700 evrov videla vse in še več, z mojim honorarjem vred. Ker sem vse njihove napake naredil že jaz. In zanje tudi plačal.
In še nekaj pred odhodi vedno znova poudarjam sopotnikom: Etiopija, Namibija, Filipini, Borneo … vse to bo le polovica doživetja naše poti. Druga polovica pa ste vi sami. Svet s skupino krasnih novih znancev in novih prijateljev bo vedno znova čudovit, čeprav morda umazan in naporen. In doma ne boste govorili, kaj vse lepega ste videli. Ne, rekli boste: kako smo se imeli luštno!
V otožni družbi večnih nergačev pa žal vse lepote zbledijo.

Turisti, dobri ljudje

Fotografiranje se marsikje plača. Drugačnost je edino, kar mnoga ljudstva lahko ponudijo. In zaračunajo. Ostaja pa še en zadržek in pogosto ga slišim: iztrebljamo živali, sekamo gozdove, širimo puščave, pregrevamo planet – res moramo uničevati tudi pristnost in drugačnost še tistih redkih naravnih ljudi na zemlji?
Priznam, včasih se počutim krivega. V primeru Mursijev na začetku reportaže, recimo. Tujci smo v njih sprožili le tisto najnižjo stopnjo »civiliziranega« načina obnašanja. Daj, daj, daj … brr, foto tu brrr! A že Alro me je potolažil:
- Mursiji so pač taki, tudi do sosednjih plemen, je rekel. Nočna mora vsakega lokalnega vodnika, a zaradi njihove drugačnosti jih hočejo vsi turisti videti. A misijonarji, šole in oblast s policijskimi postajami prihajajo tudi v te kraje. V mnogih kolibah imajo tranzistorske sprejemnike, v dveh vaseh že generator in televizijski sprejemnik, v eni vasi šolo. Še nekaj let in turisti bodo zadnji razlog za njihova spreminjanja.
Povsem drugače je bilo v Namibiji, pri Bušmanih. In še mnogokje drugje, a mali, od vseh izkoriščani lovci in nabiralci iz Kalaharija mi vedno znova prvi pridejo na misel. Že stoletja dolgo so sužnji in hlapci močnejših od sebe in tudi danes jih izkoriščajo na farmah črnih prišlekov, ki jim kradejo zemljo.
Pred nekaj desetletji, prignani od idiličnih zgodb v filmih in dokumentarcih, pa so med njih začeli prihajati povsem drugačni ljudje, beli; turisti so se imenovali. Ki so jim prvi govorili, kako enkratni in lepi da so. Jih prosili, da so zvečer ob ognju plesali in peli svoje že skoraj pozabljene napeve. In jim za vse to plačali.
Mali hlapci, ki so jih močnejši že kdaj zrinili iz njihovih lovišč, so nenadoma odkrili nov smisel svojega bivanja. Nov vir preživetja. In razlog, da njihove pesmi in tradicije niso dokončno zamrle.

V Čokveju, kjer še vedno živijo ljudje iz Bogov, ki so padli na glavo, s svojimi skupinami vsako leto prespim pod mogočnim baobabom na robu vasi. Pripeljemo hrano in darila, skuhamo večerjo za vso vas in skupaj plešemo dolgo v noč. Vztrajam na njihovih plesih in jih skušam odvaditi Avsenikove Golice, ki je že nekaj let glavni hit v teh vaseh. Priznam, kriv sem!
Zjutraj pokupimo vse spominke, ki so jih ženske tedne dolgo delale na roko; barantajte navzgor, zabičam mojim. Ker so žal še vedno prepoceni, ne poznajo vrednosti svojega dela. Plačamo za spanje, zberemo nekaj denarja za šolarje in pustimo topla oblačila, ki bodo še kako prav prišla v mrzlih puščavskih nočeh. Pred odhodom se objemamo in plešemo, ker se imamo iskreno radi in ker smo oboji, oni in mi, tako enkratni in čudoviti ljudje.

In ko nič več ne bo dovolj dobro, sedite na motor in se odpeljite okoli sveta …Ko odhajamo, smo bogatejši za neverjetno izkušnjo. Tudi oni; nikoli ne bodo potovali, a dobri ljudje so prišli k njim in to je isto.
Morda še bolj pomembno pa je, kar mi pove stari Toma, poglavar vasi, ki mu pomagam preštevati denar. Bo, ki je edini končal osnovno šolo v Tsumkveju, mi prevaja:
- Dve kravi si bomo lahko kupili s tem. Ni več divjih živali, da bi lovili, a otroci bodo lahko pili mleko. Thank you, Tony, thank you, thank you.

Kličejo me Toni, nihče ne more izgovoriti Zvone. In v takih trenutkih se počutim kot en res dober človek.
Turist? Da, tudi to. A le od nas samih je odvisno – ne, kaj smo, temveč kakšni smo.

Prav turisti pa imamo možnost in vse razloge pomagati ljudem. In istočasno približati naš tako drugačen svet ljudem, ki pač nikoli ne bodo imeli možnosti … postati turisti.
 

MI IN ONI; dva svetova naših potovanj

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

Potovanja k drugačnim ljudem
23. 03. 2010

Tisto je bila precej čudna izkušnja. Terence smo pustili v senci široke akacije in Alro, naš plemenski vodnik, nam je še enkrat zabičal: Nobenih fotoaparatov, razumeli?