Pet birrov za krožnik v ustih (pleme Mursi)

Na obisk tiste vasi smo se pripravljali kot na zelo resno diverzantsko akcijo; Mursijev navsezadnje ne obiščemo vsak dan. Iz Džinke više na planoti smo se po blatnemu kolovozu, razritemu od zadnjega deževja, spuščali proti široki dolini pod nami in vlažna vročina je z vsakim ovinkom bolj pritiskala skozi spuščena okna starih tojot. Mamo, naš vodnik, je celoten konvoj šestih vozil ustavil ob vznožju in nas postavil v krog okoli sebe. Komajda kaj več kot dvajset let je bil star, iz plemena Ari više na severu, a končal je šolo in njegova angleščina je bila povsem razumljiva. In poznal je tukajšnja plemena, njegov oče je bil protestantski pastor in družina se je pogosto selila med vasmi, kjer je pobiral besede lokalnih jezikov. Ljudje ga poznajo in mu zaupajo. Veseli nas bodo, ko bomo naslednji dan prišli v vas.

Pred spustom v dolino Omo (v ozadju) so nas pričakali pastirčki   A vseeeno morate vedeti, da so Mursiji nekaj posebnega, nam je razlagal kot gruči pridnih šolarjev. Če rečem, da nas bodo veseli, to še ne pomeni, da nas tudi v resnici marajo. Veseli nas bodo le zaradi denarja, ki ga bomo pustili v vasi. Za ta denar pa so pripravljeni storiti marsikaj. Boste videli …
   V dolini Omo smo, povsem na jugu Etiopije; ravnina pred nami se nekaj deset kilometrov niže prelije v puščavski dolgčas kenijskega severa. Široka planjava, ki se vleče kakih dvesto kilometrov proti vzhodu, je dom ducatu nomadskih pastirskih plemen. Južno od Mursijev živijo Dasaneči, ki jim včasih kradejo živino. Daleč na zahodu vzdolž meje s Sudanom je področje plemena Buma, njihovih tradicionalnih sovražnikov. Vmes so Surme, skorajda bratranci in prijatelji plemena Mursi, na severu miroljubni Ariji. In tudi z ljudstvoma Karo in Hamerji na vzhodu nimajo težav. A vseeno je vsak pastir v teh krajih oborožen s puško, najbolje z avtomatsko kalašnikovko; daleč so časi, ko so nesporazume urejali s sulicami in loki. Male vojne so v dolini Omo del njihovih življenj, od nekdaj je tako.
   A Mamo nas pomiri.
   - Vam niso nevarni. Vedo, da jim belci nočete nič slabega, le koristi imajo od vas. Ni se še zgodilo, a če bi tukaj umrl en sam turist, bi bila dolina nenadoma polna vojske in policije iz Adis Abebe, ljudje bi šli v zapor in iz helikopterjev bi postrelili njihove črede. Tako so jim povedali. Turizem in zunanja podoba sta za Etiopijo vse bolj pomembna in tudi v divji dolino Omo je jasno: če se karkoli zgodi belemu človeku, bo hudo. Zelo hudo!

Šestdeset krav za največje plošče

Večji disk, več lepote. In več krav.   Mursiji – skupaj s sorodnimi Suriji na drugi strani reke – so v dolini že na prvi pogled drugačni od ostalih plemen. Natančneje: ženske so drugačne! Na začetku pubertete zarežejo mladim dekletom v spodnjo ustnico in v odprtino potisnejo majhno okroglo ploščico. Ki jo v naslednjih mesecih in letih nadomeščajo z vse večjimi in večjimi. Dokler disk, narejen iz lesa ali gline, ne doseže do petnajst centimetrov premera. Takrat je mlada dama godna za ženitev. Najlepše so seveda tiste z največjimi diski, za tako hčerko bo družina iztržila tudi do šestdeset krav. Čeprav je 30 – 35 glav bolj običajna cena.
   Nihče ne ve, kdaj in čemu se je začela ta težko dojemljiva navada, ki je sčasoma prerasla v lepotni ideal. Morda so v času lova na sužnje na ta način pogršali in zavarovali svoje ženske. Ali pa so jih preprosto označili – če so sovražni Bume poleg krav ugrabili tudi njihove mladenke, so jih ob naslednjem povračilnem napadu, morda leta pozneje, z lahkoto prepoznali in odpeljali domov.
Vsekakor pa tradicija v dolini še vedno živi. Mursijev je vsega skupaj devet tisoč, razmetanih po prazni savani med sedmimi vasmi. Le v eni od njih je misijonska postaja, ambulanta in šola za nekaj sto otrok. Velika večina je nikoli ne vidi od znotraj, čudne ideje belega človeka in Amarcev s severnih planot se med njimi ne primejo. Dekleta vedo, da brez diska v spodnji ustnici nikoli ne bodo našla moža. In starši nikoli ne bodo dobili krav za svoje hčerke. Prostora in razloga za upiranje ali spremembe ni.

Še pred desetletjem so Mursiji živeli goli. Danes so raztrgane hlače vse bolj modni dodatek.   Prvi belci, turisti, so prišli v dolino pred manj kot dvajsetimi leti, ko se je Etiopija po številnih vojnah in stoletjih popolne zaprtosti končno odprla svetu. Belete, moj takratni vodnik, mi je razlagal, kako so Mursiji bežali pred avtomobili in kako so jih vabili k sebi s hrano in živopisanimi darili. Danes je drugače. Zvok potuje daleč in ko v vaseh zaslišijo globok glas landcruiserja, se začnejo nemudoma barvati in krasiti, ženske pa si v ustnice potiskajo najširše diske. Vedo, da jih imajo turisti radi prav take, čimbolj čudne in okrašene; prav tiste najbolj navešene tudi najraje fotografirajo. Fotografija pa je v teh krajih edini vir zaslužka. Zanjo lahko zaračunajo. One photo five birr.
   Pet birov, okoli štirideset centov za posnetek ali dva. Še pred dvema letoma je bila cena le dva birra. A Mamo nam razloži, čemu podražitev.

Taktika mirnega napada

Večina zahodnega dela doline, v katerem so včasih pasli in lovili Mursiji, je danes spremenjenega v nacionalni park Mago. Lov je najstrože prepovedan, še pred nekaj leti pa so okoliška plemena iz državne blagajne dobivala skromno odškodnino za nekoč njihovo zemljo. A blagajna je prazna in denarja ni več. Mursiji so torej dvignili ceno fotografiranju: foto fajf brr, pet birrov! Turisti so pač blagoslov z mešanimi občutki: nič kaj posebej jih ne marajo, a brez njih bi bilo življenje še težje. In posla se lotijo z vso strastjo svojih poslovnih žilic:

Janez, slikal si - zdaj pa še plačaj!   Foto fajf brr, foto fajf brr! Prerivanje, cukanje, večno nastavljanje in stegovanje rok lahko dokaj hitro ustvarita vtis nasilnosti. Foto fajf brrr! Turistov je v teh krajih z vsakim letom več, s težkimi terenci se po deset, štirinajst dni prebijajo po jugu dežele in človek bi pričakoval, da so to trpežne in vsega hudega vajene avanturistične duše. A v teh krajih se pogosto vse konča: mnogi se po desetih minutah v vasi obrnejo in zbežijo v varnost šotorov na drugi strani parka. Kar je po svoje škoda, Mursiji znajo biti tudi zanimivi in prijetni.
   Mamo nam razloži taktiko:
   Pospravili boste fotoaparate in prvo uro v vasi se bomo le gledali. To jih zmede; če ne fotografirate, nimajo kaj zaračunati. In počasi pozabijo na posel. Po eni uri se bodo pomirili in takrat lahko začnete.
In je delovalo – razen za mene, ki sem vso to akcijo snemal z video kamero. In sem imel torej pol vasi okoli sebe:
   Foto fajf brr! Foto fajf brr!

Kravji rogovi za popolnost

   Avtomobile smo pustili na cesti nekaj sto metrov daleč od vasi in se prek polja sveže požetega prosa in koruze odpravili proti okroglim kolibam iz vej in trav. Nekaj moških je postavalo po vasi, vsak s puško v roki in ogledovali so nas z naveličanostjo vsega hudega vajenih vojščakov. Ostali so bili na paši, včasih tudi nekaj dni hoda daleč. Krave so glavno bogastvo Mursijev, z njimi si kupujejo žene ali jih ubijejo ob redkih ceremonijah v vasi: ob rojstvu, smrti ali poroki. Ne, krav ne prodajajo, le slab gospodar prodaja svoje črede. Krave so zato, da jih imajo. In da so pomembni. Kot donge, boji s palico med mladimi fanti. Zmagovalec slavi in izbira najboljše lepotice. Poraženec v boju včasih tudi umre.

O okusih tukaj pač ne bomo razglabljali!   Ženske so nas pričakale pred vasjo: foto, foto, foto! Prizori so bili neverjetni: široke diske v ustnicah so včasih dopolnjevali kravji rogovi okrog vratu in težko kovinsko okrasje, navešeno na razvlečene ušesne mečice, se je mešalo z barvami obrazov in teles. Kozja koža so bila edina oblačila in nekatere ženske so na golih prsih nosile puške. Praviloma nimajo pravice do tega, orožje je moška zadeva – a menda je to bolje za posel, turisti jih raje fotografirajo.
In sem torej fotografiral in snemal; težko namreč karkoli odrečem ženski z avtomatsko puško na rami in z rogovi okoli
In kako naj jima človek karkoli odreče?vratu. Čeprav je ne bi želel srečati na samem.
   Vnaprej dogovorjena taktika pa je očitno delovala; vsaj za ostale, ki so šele čez dobro uro začeli počasi fotografirati. Bolj v stilu: saj nam ni do tega, ampak če res vztrajate … dobro, pet birrov ena fotka, zdaj pa mir – v redu?
   Ko smo čez dobri dve uri odšli, je bil Mamo čisto zares ponosen na nas.
   - Dve uri … druge skupine zdržijo največ pol ure. Vsa čast!

Imamo pravico do nadlegovanja?

  - In kaj naredijo z denarjem? sem ga vprašal. Navsezadnje ga še pred dvema desetletjema niso poznali, narava jih je nudila prav vse: mleko, meso in koruzo za hrano, kožo za oblačila, ravne, dolge palice za sulice. Napredek je žal prišel predvsem v obliki avtomatskih pušk.
   - V Džinko gredo, mi je povedal Mamo. Dober dan hoda, to ni nič za njih. Kupijo koruzo, britvice, milo, včasih tranzistorski sprejemnik ali vsaj baterijske vložke. In alkohol. V mestu ga je sicer prepovedano prodajati, a navadili so se ga in ga seveda najdejo. Tudi zato nikoli ne gremo v vas popoldne. Ker takrat znajo biti pijani. In pijani Mursiji niso prijazni ljudje.
   A izkušnja v vasi kljub temu ni bila neprijetna. Lahko bi sicer razglabljal o tem, kaj tujci sploh počnemo med njimi in s kakšno pravico se vmešavamo v tako drugačna življenja. O tem zmernem občutku krivde in vsiljevanja smo se tisti večer ob ognju precej pogovarjali. A smo se strinjali: časi se spreminjajo, nova pravila prihajajo s šolami, misijoni in cestami in sprememb ni več mogoče ustaviti. Današnji Mursiji dobro vedo za belce in na nek način smo jim kot edini vir zaslužka celo koristni. V razvitemu svetu delajo ljudje za denar celo precej hujše stvari, kot da se le pustijo fotografirati.

   Osman, naš glavni vodnik iz Addisa, ki je bil z nami vse tri tedne etiopskega potovanja, mi je kasneje razlagal:

    Mursiji so tudi za nas, vodnike, najhujši zalogaj te poti. Tudi sosednja plemena imajo z njimi pogosto težave; v nobena pravila obnašanja jih ni mogoče strpati in nobenega dogovora se ne držijo. A čez dve leti bo narejen prek reke Omo prvi most in nova cesta na severu bo večino turistov vodila daleč od njih, nova plemenska področja se bodo odprla vzdolž sudanske meje. Mursiji bodo ostali brez svojega zaslužka. Skorajda privoščim jim, a v resnici mi jih je tudi žal: navadili smo jih na nekaj, česar bo nenadoma konec. Težko jim bo ponovno vse dneve sedeti ob kravah in jesti le koruzni močnik z mlekom.
 

VEČ FOTOGRAFIJ NEKATERIH PLEMEN DOLINE OMO, KI JIH OBIŠČEMO NA NAŠIH POTOVANJIH: 

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

Pet birrov za krožnik v ustih (pleme Mursi)
Jug Etiopije, pleme Mursi
05. 04. 2011

Mursiji iz doline Omo na jugu Etiopije so eno najbolj nenavadnih plemen. Ne zaradi svojega nomadsko-pastirskega načina življenja, temveč predvsem zaradi pojmovanja ženske lepote - meri se z velikostjo diska v spodnji ustnici. Vsako leto se skupinami sopotnikov vračam med njih. A povsem enostavno le ni.

Preskakovanje bikov in pretepanje vaških lepotic (pleme Hamer)
Plemenski jug dežele
23. 03. 2010

Dolina Omo je verjetno najbolj nenavadna valilnica afriških nomadskih plemen. Z enkratnimi ljudstvi in neverjetnimi običaji. Hamerji slovijo po lepoti svojih žensk. In po ceremoniji preskakovanja bikov. A zakaj morajo pri tem z bikovkami pretepati vaške lepotice? Preberite!