POMEMBNO: spodaj zapisan program potovanja je le okviren in se z vsakim letom prilagaja razmeram. Cene se pa sploh spreminjajo - žal! Pišite na zvoneseruga@siol.net in poslali vam bomo trenutno aktualne novice.



NEKAJ UPORABNIH INFORMACIJ:

O Indoneziji: morska dežela na jugovzhodu Azije je velika za skoraj sto Slovenij, sestavlja pa jo 13.000 otokov, ki jih naseljuje 216 milijonov prebivalcev (265 etničnih skupin). Letno jo obišče do štiri milijone turistov, a to je podatek, ki je star že nekaj let. V zadnjih nekaj letih jih je žal precej manj. Zaradi islamskega fundamentalizma in nekaj tragičnih bombnih dogodkov se ji turistične množice vse bolj izogibajo. Kar pa je praviloma blagoslov za tiste, ki pridejo: ni gneče, ljudje so bolj prijazni, cene bolj umirjene. In bomba le redkokdaj pade dvakrat na isto mesto. Stoodstotne varnosti pa seveda tudi doma nikomur ne moremo zagotoviti. Vsekakor pa na naši poti ne bomo hodili po predelih, ki bi bili že po pravilu nevarni.

Čas potovanja: zaradi bližine ekvatorja Indonezija ne pozna izrazitih podnebnih razdelitev. Praviloma je vse leto vroče (med 30 in 40 stopinj Celzija), razen v hribih Irian Džaje, kjer so temperature zaradi višine (1500 – 2500 m) zelo prijetne.

Hrana in spanje: Na trekingu na Irian Džaji bomo imeli lastnega kuharja. Običajno zna pripraviti vsaj eno jed, če ga tepeš, dve! Hrane bo sicer dovolj (tudi zato imamo toliko nosačev), a sprijaznimo se z dejstvom, da bo služila bolj preživetju kot gurmanskim užitkom. Po želji in potrebi si bomo kuhali tudi sami, pripraviti znamo kruh, pošten kos suhe salame v nahrbtniku pa lahko polepša dan. In ne ga srat, vsaj dve flaši šnopca naj bosta tudi vmes! V muslimanski Indoneziji te dobrine silno primanjkuje in na zadnji turi so imeli sredi irianskih hribov celo popolni nealkoholiki abstinenčno krizo! Hrana na trekingu in na barki je vključena v ceno potovanja, v mestih pa jo bomo plačevali iz lastnega žepa ali iz skupne blagajne, ki jo bomo polnili sproti. A brez skrbi: za pol dolarja se je mogoče najesti, za dva si privoščite razkošje. Skupinsko krmljenje, ki bi ga vplačali že doma, bi bilo povsem nesmiselno. Odkrivajte svobodo lastnih kulinaričnih užitkov!
Pitno vodo je povsod mogoče dobiti v steklenicah, na trekkingu pa bomo za pitje razkuževali sicer zelo čiste gorske potoke.

Spanje: na trekingu v spalnih vrečah na tleh v vaških kolibah, šolah ali cerkvah. V mestih pa bomo spali v prijetnih in čistih popotniških hotelih, dvoposteljne sobe bodo imele stranišča s tušem, ponekod tudi bazen. Seveda pa to ne bodo dragi hoteli z zvezdicami.

Fizična zahtevnost: recimo, da nihče, ki je sposoben priti na Triglav, ne bo imel težav. Program trekinga se v dogovoru z lokalnimi vodniki lahko tudi spreminja (vedno je luštno obiskati vasi, v katerim naše skupine še niso bile), dnevno pa računajte na ca. pet ur zmerno naporne in tehnično nezahtevne hoje po hribovskih stezah. En dan pa je boste deležni deset ur, pol od tega bo vzpon. Dobri treking čevlji so obvezni.

Zdravje: Cepljenje ni obvezno, zelo priporočene so tablete proti malariji, ni pa odveč tudi cepljenje proti hepatitisu A ter proti tifusu.


ZELO POMEMBNO:

treking na Irianu ter barkača med otoki sta avanturi, ki nimata ničesar skupnega s poležavanjem ob hotelskemu bazenu in z večerjami ob kristalnih kozarcih. Sestava skupine je za uspeh poti ključnega pomena. Gost ni kralj in vodnik je le prvi med enakimi! Z vsako skupino se pred odhodom dobimo vsaj dvakrat, pokažem vam film in diapozitive in določena pravila (kot tudi vodnikove obveznosti) ter specifičnosti poti jasno razložim in jih dam v obliki pogodbe v podpis. Vendar pa se občasno vseeno najde kdo, ki šele na poti dojame, da je eksotika v živo nekaj povsem drugega kot pivo pred TV zaslonom. Ki se ne zmore vklopiti v krog popolnih neznancev, ki ga tišči spanje na pesku ali v plemenskih kolibah, ki ni sposoben jesti iz skupne sklede in ki ne zna zapeti niti Na planincah. Kvalitetne ture ne moreta narediti le vodnik in brezhiben program – s svojimi kvalitetami jo naredijo potniki! Na teh poteh se praviloma naredijo zelo močne prijateljske povezave, iz popolnih tujcev nastane nova in velika družina. Vsaj v večini primerov je tako, številna srečanja in ohranjene zveze po vrnitvi pa to jasno potrjujejo. A ne uspe vedno. Krasni ste in zaboga nič ni narobe z vami – a kdor se najbolje počuti sam s sabo ali kvečjemu še s svojim partnerjem, bo na tej poti za veliko prikrajšan. In zelo malo bo lahko dajal v skupno blagajno bogatih izkušenj in razpoloženja. Petnajst tovrstnih potnikov ne bo ustvarilo skupine, temveč trop razhajkanih posameznikov. Tudi morebitne selekcije (da, veliko zamer je že bilo zaradi tega ...) se nikakor ne dogajajo zaradi muh organizatorja, temveč so vedno le v interesu vseh potujočih.

Vem, s poslovne plati je neumno in nezrelo govoriti o kvalitetah potnikov; konec koncev vsakdo med vami plača pošteno ceno in s tem prinaša zaslužek. Vendar – se strinjamo, da je življenje zagotovo preveč pomembno, da bi ga cenili le skozi denar?!

PROGRAM POTOVANJA:

Omenjene poti smo prepotovali že petkrat, kljub temu pa možnost, da bi šlo kaj narobe (ali pa tudi na bolje) gotovo obstaja. Razumimo torej zapisani program le kot zelo realno in preizkušeno osnovo poti, ne pa kot v kamen vklesano besedo samega boga! Največje število potnikov: 17 + vodnik

Takole nekako bo pa izgledalo:

Dan 1: Polet z Brnika prek enega od evropskih letališč v Indonezijo.

Dan 2: Pristanek na Baliju, transfer v hotel na Kuti. Stanujemo nekaj minut od obale, v prijetnem hotelu z bazenom (Masa Inn). Prost popoldan, počitek po dolgem poletu verjetno ne bo odveč. Kuta je turistično sršenje gnezdo, kjer se mnogi brez težav zamotijo tedne dolgo. Mi pa imamo v mislih bolj pametne zadeve od ležanja pod palmo.

Dan 3: Z najetimi kombiji (lokalni šoferji) se odpravimo proti hribom na vzhodu otoka. Vulkanska pobočja prehajajo v riževe terase, tradicionalne hindujske vasi so kot en sam velik muzej. Turistov skorajda ni več. Visoko pod vrhom svete gore Agung obiščemo Besakih, najbolj svetega od neštetih hindujskih templjev na otoku. Proti večeru pa se spustimo v ogromni krater vulkana Batur in se naselimo v hotelčku na bregu jezera. V hribih nad nami pa se še vedno kadi iz številnih lukenj ...

Dan 4: Še v popolni temi se z lokalnim vodnikom povzpnemo do novih kraterjev na vrhu Baturja. Vsakih nekaj let izbruhne; bomo imeli srečo (smolo?!) s čisto pravo erupcijo? A tudi brez tega si bomo privoščili sončni vzhod nad sosednjimi otoki ter si ob vonju po žveplenih plinih za zajtrk skuhali jajca in banane v eni od razbeljenih lukenj. Spust v dolino mimo svežih kraterskih odprtin, popoldan pa nadaljujemo pot proti severu in se še pred nočjo vselimo v hotelček na obali Lovina. Sama plaža ni nič posebnega, toda po turistični noriji Kute je umirjenost kraja pravi blagoslov. Bungalovi, celo najcenejši, pa so tropski paradiži sredi razkošnega zelenja, z ličnimi kolibicami iz bambusa in praviloma z bazenom.

Dan 5: S prvo zarjo odplujemo z ribiškimi čolni na morje. Skoraj zanesljivo bodo tam tudi jate delfinov, ki bodo okoli nas skakali v zrak, sebi v veselje in nam v stroške; filmi le niso zastonj! Kdor bo želel, se bo kasneje vrnil na potapljanje v podvodni svet sredi koralnega grebena – ni svetovno vrhunski, a povsem prijazen. Zatem prost dan na obali, v vasi ali na bazenu. Zaželeli si boste, da si tukaj podaljšate dopust ali se vsaj vrnete na poročno potovanje. Zvečer si bomo organizirali zelo domačo in zelo pristno balijsko večerjo pri eni od mamc v ribiški kolibi na obali.

Dan 6: Popoldan se po zahodni strani prek hribov vrnemo na jug otoka. Riževe terase ob poti so ene najlepših na svetu; kot ogromne božje stopnice se zlivajo z vulkanskih strmin proti pragozdovom v dolini. V Kuto se vrnemo pozno popoldan, a le za nekaj ur in dobro večerjico. Že pred polnočjo se namreč odpravimo na letališče ...

Dan 7: ... ob dveh zjutraj pa poletimo proti Sentaniju na severni obali Irian Džaje. Vročemu mestu bi se sicer z veseljem izognil in tudi naš tamkajšnji hotel bi z lahkoto pogrešal. A ne gre drugače, dolga je pot, preden bomo lahko zares zapešačili v kameno dobo irianskih hribov. V Sentaniju uredimo potrebna policijska dovoljenja za treking v notranjosti otoka, popoldan pa se odpravimo s čolnom med ribiške vasice bližnjega jezera. Ko se zvečer ohladi, pa postane tropska noč že prav idilična.

Dan 8: Ob 10.30 polet z manjšim propelerskim letalom (včasih naletimo tudi na transportno verzijo, podobno bolj traktorju kot avionu!) proti Wameni v hribih osrednjega dela Irian Džaje. Ceste do tja ni, le neprehodna džungla. Pristanek ob 11.25, namestitev v hotelu ter prost popoldan za potnike. Istočasno pa zelo delaven dan za vodnika, ki bo moral družno z Rufusom, našo lokalno zvezo, pripraviti vse potrebno za treking, nabrati nosače, predvsem pa se založiti s hrano in vsem potrebnim za pet dni dokaj divjega življenja. Wamena (ca. 6000 prebivalcev) je izredno zanimivo mesto, v katerem se sodobna Indonezija meša s plemensko preteklostjo in kamor možakarji s hribov (občasno) še vedno prihajajo oblečeni le v tradicionalne koteke – tulčki za lulčke so to, drage dame! Ne bo vam dolgčas.

Dnevi 9 - 12: Vožnja s kombiji do Kurime na jugu doline Baliem ter začetek petdnevnega trekinga proti plemenskim vasem v okoliških hribih. Štiri do osem ur hoje dnevno in vsak dan vsaj tri naselja lesenih kolib v kucljih za našimi stezami. Pot ni zares naporna ali tehnično zahtevna, a brez solidne kondicije ne bo šlo – in ne recite, da vam tega nismo povedali! Spanje v vaseh, na ilovnatih tleh v kolibah, cerkvah ali šolah. Umivanje v potokih, hrana, kot bodo blagovolili lokalni kuhar in naša lastna iznajdljivost ter zaloge. A ne računajte na kakšno silno hujšanje! Če bo skupina štela petnajst ljudi, nas bo spremljalo ca. 25 domačinov: vsaj dvajset nosačev, angleško govoreči lokalni vodnik, kuhar ter njegov pomočnik. Nepotrebno opremo bo mogoče pustiti v hotelu, prav tako bomo v hotelskemu sefu zaklenili dragocenosti, brez katerih lahko shajamo.
O samem trekingu se bomo podrobno pogovorili pred odhodom in si ogledali film ter fotografije. A vseeno na kratko: ne gremo sicer v kameno dobo, a boste vseeno pogosto dobili občutek, da smo prav tam. Redke skupine avanturistov sicer že zahajajo sem in življenje se gotovo spreminja tudi v teh krajih. A vseeno bi težko kjerkoli drugje na svetu prišli do tako neverjetnih in drugačnih ljudi. V večini vasi smo že bili tudi z našimi skupinami in vaščani nas bodo z veseljem sprejeli medse. Seveda pa bomo za njihovo gostoljubje tudi pošteno plačali – vedo, kaj je denar in potrebujejo ga. A brez skrbi, vse to je že vključeno v ceno in tudi fotografirati bo dovoljeno. Zanimivi bodo oni nam, a gotovo tudi mi njim. Na koncu pa pridobimo oboji in tudi to je zelo pomembno!
Bo nevarno? Naporno? Takole bom rekel: hodimo po stezah, ki so njihove avtoceste in edine povezave s svetom - toda marsikdaj precej strme, drseče in prepadne. A večino sem jih prehodil tudi s svojim otrokoma. Grega je imel pet let, Kaja enajst. Si upate tudi vi? Boste zmogli?

Dan 13: Zgodaj popoldne vrnitev v Wameno, prosto za lizanje ran in končno noč v hotelu – prilegla se vam bo. Pa malo bolj prava večerja v restavraciji prav tako – a ne računajte, da je v Wameni kakšna silna izbira!

Dan 14: S taksiji se zjutraj odpravimo proti severu doline, na obisk k prijatelju Džaliju. Poglavar Anemaugija je v zadnjih letih postal nekakšna turistična atrakcija, a kljub temu (ali pa prav zato) skorajda ne moremo mimo njega. Kot darilo prinesemo s sabo lepo rejenega prasca, oni pa nam uprizorijo pravo vaško veselico s plemensko vojno vred. Za zadevo sicer plačamo, a če so razpoloženi, izgleda vse skupaj silno naravno in zelo verjetno vam bo to najbolj fotogeničen dan na celi poti. Kdor želi in ima čas, pa seveda lahko mirne duše počaka nekaj tednov ali mesecev, da bodo vaščani dobili navdih in zadevščino uprizorili brez turistov, le sebi v veselje. Kdo ve, mogoče bo celo častni gost. Čeprav je Džali krasen poba in mi je zatrdil, da pri njih celo sosedov niso nikoli jedli, kaj šele turistov – preveč smrdijo!
Proti večeru vrnitev v Wameno, noč v hotelu.

Dan 15: Ob 8.45 slovo od Wamene ter polet v Sentani ... če bodo avioni leteli in če bo vreme in če bo bencin in če ... No ja, ta Sentani je pokora od mesta, ampak letala, ki dvakrat tedensko ob desetih dopoldne leti na Bali, si ob tukajšnjih povezavah res ne upamo loviti brez vsaj enega dneva v rezervi. Torej se bomo skušali en dan nekako zamotiti na jezeru ali celo na obali, ki je oddaljena kako uro vožnje.

Dan 16: ob 10.00 polet proti Baliju, kamor prispemo ob 14.15. Ponovno namestitev v hotelu v Kuti, popoldan prosto za plažo ter pohajkovanja in zvečer je lahko žurka v čisto pravem diskaču, s pirom, muziko in radodarnimi domačimi damami vred - dobrodošli v atomskem veku, popotniki iz kamene dobe!

Dan 17: Tisti, ki si zares ne morete privoščiti več časa, letite danes domov – jutri, osemnajsti dan, bo za vas konec vsega luštnega. Preostala srečna večina pa že dopoldne poleti proti Labuanbaju na zahodu Floresa. Prijetno ribiško mestece spoznamo v nekaj urah samostojnega pohajkovanja. Namestitev v hotelu in večerja z razgledom na sončni zahod in ribiške barkače, ki odhajajo v noč. Vodnik v popoldanskem času seveda uredi vse potrebno za novo akcijo, ki se začne z naslednjim jutrom.

Dan 18: Odhod z ladjico proti zahodu. Seveda imamo s sabo lokalno ekipo štirih mornarjev s kuharjem na čelu. Hrana je praviloma presenetljivo dobra, založili se bomo z ribami, ledom, pivom itd. Arak attack je morilska kombinacija lokalnih zvarkov! Ugodni pogoji za bruhanje prek ograje. Ladjica je dolga morda petnajst metrov, z dizelskim pogonom, na palubi je ravno dovolj prostora za spalne vreče in še za kakšen tarok vmes. Prvi dan se ustavimo na otoku Rinca, za kaki dve uri se zapodimo prek njega in srečamo z malo sreče že prve komodske varane.

Dan 19: Komodo. Puščavski, vroč, od boga in ljudi pozabljen otok, če mu ne bi slave po vsem svetu razširili največji kuščarji sveta, do tri metre dolgi varanis komodoensis. Pošteno se sprehodimo in v opoldanski vročini jih je mogoče vse otopele vleči za rep – pa tega ne bomo počeli, čeprav so do zdaj požrli enega samega turista, pa še temu so pustili očala in fotoaparat. Popoldan kopanje na Rdeči plaži (ki je v resnici bela), in potapljenje med koralami in skozi pisani svet tropskega podvodnega sveta.

Dan 20: Se kar vozimo in če je kdo nagnjen k temu, mu bo z lahkoto tudi dolgčas. Dobra knjiga dobro dene. Če je kje pravica, pa uživamo kot mački v mleku: toplo morje, otoki v daljavi, postanki na samotnih plažah, dobra družba na palubi, tudi zaloge pijače si bomo s pametjo razporedili … A opozorilo: otoki in plaže Nusa Tenggare so puščavski in s palmami ter tihomorsko idilo ravno ne pretiravajo. A so vseeno vredni čistega užitka ...

Dan 21: Enkrat popoldan pristanemo na vzhodu otoka Lombok, od kjer se z avtobusom prepeljemo na zahodno stran, od tam pa s čolnom na otok Travangan. Naselitev v hotelčku sredi muslimanske ribiške vasice.

Dneva 22 in 23: Zaslužili smo si ga: čisto pravi dopust v prav solidnem tropskem paradižu: peščena plaža, čisto morje, dobra hrana, žuri ob večerih. Otok je manjša in boljša alternativa balijski Kuti in že dolga leta popotniški center, ki privlači predvsem mlade z nahrbtniki. Ne slovi ravno po turobni umirjenosti in zazrtosti vase – bi rekel, da ga bomo tam bolj srali kot pa meditirali! Hrana je božanska in nemarno poceni. Aktivnosti: plavanje, sončenje, ničdelanje. Če imate potapljaški izpit, vzemite izkaznico s sabo: potop z vso opremo v tropski podmorski svet stane le petindvajset dolarjev.

Dan 24: S čolnom, busom in lokalnim trajektom se vrnemo na Bali, kjer se ponovno naselimo na Kuti in veselo preždimo tam še eno noč. Ne gre drugače – pa tudi kaj hujšega od Balija bi se nam navsezadnje lahko zgodilo v življenju! Hotel nam je postal že pravi dom, le bazena na domači terasi verjetno nimate?

Dan 25: Prost dan za sestavljanje lego kock v glavi, za plažo, nakupe in slovo. Zvečer pa nas džambo popelje v nebo …

Dan 26: In nas enkrat danes ponovno spusti na Brniku - Slovenija, prispeli smo! Sicer zjahani ko mački z ohceti – ampak: he-hej, dragi moji, če se vam je v življenju zgodilo že kaj lepšega od tega meseca, požrem klobuk.
(Dobro, ne ravno klobuk, kakšen pir pa zagotovo).
A doživetja z mojih ostalih tur pri tej stavi seveda ne štejejo – dovolj pošteno?

In doma? Saj vam bo všeč, zagotovo! A opozorilo velja kljub temu: pototožje zna biti včasih celo hujše od domotožja. Ste pripravljeni na dolge mesece novih hrepenenj?