Kako potujemo? V Etiopiji sem bil štirikrat (trikrat s skupino) in deželo torej že dokaj dobro poznam. Program je narejen tako, da v najkrajšem možnem času in z optimalno urejenimi prevoznimi sredstvi vidite večino njenih največjih zanimivosti, istočasno pa vas bo popeljal tudi v kraje, kamor zaidejo le zelo redki turisti. Predvsem pa imamo s sabo ves čas Beleteja, prijatelja in preverjenega lokalnega vodnika, ki bo poskrbel za brezhibno organizacijo in sprotno reševanje težav, predvsem pa za enkraten stik z domačini. Prvih deset dni na jugu bomo potovali s trpežnimi terenskimi tojotami (LandCruiser, štirje potniki plus lokalni šofer), na severu, kjer so ceste nekaj boljše, pa bomo imeli na voljo svoj minibus. Dva dneva sicer naporne vožnje pa bomo raje presekali s kratkim poletom iz Addisa do Lalibele.

Vodnik? To pa bo naša Neja, krasna punca, svetovna popotnica in na frišno zaljubljena v Etiopijo, ki jo je letos odkrivala Etiopijo na zadnjemu sedežu mojega motorja. Pozna južni del vaše poti, na severu pa tudi ona še ni bila. A brez skrbi, v kombinaciji z Beletejem bosta vrhunska. Vsaj moški del publike bo gotovo bolj cenil njeno družbo kot pa moje izkušnje. In na naših indijskih turah, ki jih je vodila doslej, so ji peli samo in edino hvalo. Aha, pa plave učke ima, zares prav ljubko!

Spanje? V hotelih bomo spali le nekajkrat; to bodo popotniške verzije brez zvezdic in razkošja, kljub temu pa ne ravno najcenejše luknje (no ja, pogosto bodo to najboljši hoteli v mestu!) - predvsem pa bomo neosebnost šminkeraja nadomestili z veliko lokalnega šarma in domačnosti. Precejkrat pa bomo kampirali, na robu plemenskih vasi ali nekje povsem v gmajni. Za razkošje bo zadoščal šotor za dve osebi in blazina (vključeno v ceno) ter lastna spalna vreča.

Hrana: deset dni na jugu bomo imeli s sabo lokalnega kuharja, ki pripravlja sredi gmajne začuda resne in okusne obroke, povsem prilagojene našim razvajenim želodcem. Na precej bolj civilizaranem severu pa bo dovolj mest in restavracij, da si bomo lahko privoščili lokalno razkošje. Etiopija se sicer ne preriva v svetovnem vrhu kulinaričnih razvratov, a italijanski okupatorji so bili tukaj ravno dovolj dolgo, da znajo skuhati tudi povsem užitne špagete. In lokalna injera vam ne uide, jasno! Na kratko: to gotovo ni tura za gurmane, tisti nerazvajeni pa boste jedli celo bolje, kot si predstavljate v tem trenutku.

Podnebje? Zaradi bližine ekvatorja zna biti vreme dokaj nezanesljivo. Kljub temu velja oktober za sušni mesec, v katerem vas bo z malo sreče le občasno zmotil kakšen naliv. Večino časa bodo temperature na osrednji planoti (okoli 2500 m višine) do popolnosti prijetne, bo pa štiri dni pošteno vroče v dolini Omo – tudi prek 40 stopinj – in dve noči pošteno hladno na Simienu: tudi do nule. Na jugu smo doslej še vedno imeli avtomobile s klimo – in nikoli še nobena ni delala! Za mrzle noči pa najbolje pomaga topla spalna vreča.

Varnost? Kljub pogostim medplemenskim spopadom (kraja žensk, živine in pašnikov) redki turisti v teh krajih resnično nimajo slabih izkušenj. Etiopija velja za varno deželo in čeprav so vsi nomadi na jugu praviloma oboroženi (da, kalašnikov je zakon!), je to povezano predvsem z njihovo lokalno folkloro in čreva na plot, nikoli pa nisem slišal za napade na tujce. In res nikoli se med njimi nisem počutil ogroženega! Zaupali bomo lokalni ekipi in njihovim izkušnjam; vsa plemena in vasi, ki jih bomo obiskali, dobro poznamo in bomo dobrodošli gostje. Vsekakor pa odhajamo v zelo pravo Afriko in ne med polakirane hotelske strežaje. 100 % varnosti ne morem zagotoviti nikomur – si jo lahko kdorkoli doma??!

In cena? Zares in dokončno bo znana bo šele nekaj mesecev pred odhodom, ko bomo imeli s predplačilom zakoličene letalske vozovnice. A Etiopija žal ni poceni. Predvsem je zahtevna (in s tem draga) organizacija devetdnevnega safarija z džipi. Toda iz časa, ki ga imate na voljo, želite gotovo potegniti kar čimveč in verjemite – šparalna izbira bi se na koncu, glede na količino videnega in doživetega lahko izkazala za najdražjo. Ne trudimo se biti najcenejši, temveč najboljši! In nikar pa ne primerjajte agencijskih ponudb ter ležanja na plaži z našim programom – džipi in jeba sredi ničesar so pač krepko dražji kot palma na robu hotelskega bazena.

Pomembno: letalski prevozniki so v zadnji letih polni včasih že rahlo grdih fint. Ne, cena prevoza se ne spremeni, toda le deset dni pred odhodom se lahko zviša dodatek na gorivo ali povečajo letališke takse. Da, in prav ste ugotovili – tudi jaz bom pač prisiljen biti tovrstno neposloven. Le slabše se bom počutil od njih.

Kaj je v ceno vključeno? Praktično vse in še vse tisto, česar menda nobena druga agencija ne stori: letalski poleti, takse, vizum, dvojno Coris zavarovanje, transferji in hoteli v mestih, 10-dnevni safari z džipi, hrana na jugu, pitna voda, spanje (hoteli ali šotori), vse vstopnine, doživetja nomadskih naselij ... in gotovo sem še kaj pozabil.

Ni vključeno: da, zveni čudno, ampak kakih sedem dni se bo nabralo, ko hrana ni vključena v ceno – ta bo na voljo le na desetdnevnem safariju na jugu ter na dvodnevnem trekingu na severu. In zakaj tako? Enostavno: glede hrane je Etiopija krasno poceni dežela, za en evro si lahko že pošteno privoščite (no, ne ravno v Sheratonu!). In si torej vsaj občasno privoščite nekaj kulinirične svobode in celo avanturizma. Takole bi rekel: za skupno petdeset evrov ne boste v tistem tednu ne lačni ne žejni – in nima smisla, da vam ta denar pobiram že doma, Neja pa vas potem kot ovce vlači po restavracijah po njeni izbiri. Čeprav je pa res, da boste večinoma in zagotovo jedli skupaj in potem pač plačali z denarjem iz skupne blagajne. Tudi enostavno. Prav tako bo potrebno v Etiopiji plačevati za fotografiranje po vaseh. In napitnine lokalnim ekipam bodo šle iz vašega žepa oz. skupne blagajne – je bolj iz srca! A ne bo sile – že s sto evri boste na celi poti z lahkoto preživeli, pa še za kakšen pir in razglednico bo ostalo. Bolj verjetno pa vam bo sproščeno dopustniško vzdušje, večerna popivanja, predvsem pa občasno nakupovalno mrzlico omogočilo 200 – 300 evrov žepnine.

Zdravje in cepljenja: Obvezno je cepljenje proti rumeni mrzlici (31 E, drži deset let), priporoča se tudi cepljenje proti Hepatitisu A (dobimo ga s hrano in umazanijo). Cena enega cepiva 54.5 E, drži eno leto, ponovna doza 6 – 12 mesecev kasneje podaljša trajanje na dvajset let. Zelo priporočene so tablete proti malariji (Lariam, tedensko jemanje, 37.5 E za celotno potovanje – 8 tablet ali Malaron, dnevno jemanje, nemarno drag! Po želji pa vam je na voljo tudi tifus (18 E, drži deset let) in tetanus, ki pa vam ga bo zastonj dal vaš osebni zdravnik (sicer pa stane na zavodu okoli tri jurje in drži deset let). Kje? V Ljubljani Zavod za zdravstveno varsto (ZZZV) na Zaloški 29 (nekaj sto metrov od Kliničnega centra proti Polju, ca 50 m pred železniškim prehodom), tel: 586 3934, vsak dan med 8. in 14. uro (petek do 13. ure). Potrebno se je najaviti, kličite vsaj mesec dni pred odhodom. Taisti zavodi pa se nahajajo tudi v Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici, Kopru, Murski Soboti ter Ravnah – telefonsko najdete v imeniku!

PROGRAM POTOVANJA:

Dan 1: polet prek enega od evropskih letališč (podrobnosti nekaj mesecev pred odhodom) pristanek v Adis Abebi predvidoma pozno ponoči ali zgodaj zjutraj naslednjega dne, namestitev v hotelu.

Dan 2: počitek, popoldne začetek 9-dnevnega potovanja proti plemenskemu jugu. Etiopsko glavno mesto ravno ne vrvi od turističnih znamenitosti in si ga boste torej brez prehude škode ogledali le spotoma, skozi okna avtomobilov. Sledi nekaj ur asfaltne ceste do mesta Sashamene, kjer bomo prespali v hotelu. Mesto sicer slovi kot svetovni duhovni center rastafarijanskega gibanja (ste vedeli, da je bilo nekdanjemu etiopskemu cesarju Haile Salasiju v mladosti ime Ras Tafari ... in so ga friki pač določili za svojega boga?). A kaj veliko od te zanimivosti niti ne bomo imeli, razkuštrani dedci s štriki namesto las niso ravno navdušeni nad svojo vlogo turistične atrakcije.

Dan 3: vozimo po planoti Velikega tektonskega jarka, po štirih urah prispemo do jezera Chamo, ki slovi pa največjih krokodilih sveta. Mrcine v družbi povodnih konj si bomo ogledali iz čolna. Sledi dobra ura vožnje v hrib, kjer bo naš cilj vas plemena Dorze. Sveža hribovska klima in zelo zanimiva gradnja kolib, ki spominjajo na ogromne čebelje panje. In kruh, ki ga pridelujejo iz debel bananovcev in za nekaj mesecev zakopljejo v zemljo – dober tek! Spimo v ličnih kolibah iz bananinih listov, zvečer bo zagotovo žurka z obilo plemenskega prepevanja.

Dan 4: ves dan bomo po stranskih luknjastih poteh vozili do vasi Jinka na jugu države. Prihajamo v najbolj pristna plemenska območja etiopskega juga in že spotoma srečujemo živopisane pripadnike ljudstev Konso, Derase in Tsemay. Nekateri imenujejo prav ta predel valilnica najbolj enkratnih afriških plemen, kjer se je čas ustavil že pred stoletji. Noč bomo, zadnjič za nekaj časa, preživeli v hotelu, večer pa ob hladnem pivu (kdaj bo naslednji ... hladen?)

Dan 5: s planote (ca 1500 m višine) se spustimo v vročino doline Omo in nadaljujemo skozi nacionalni park Mago. Kar se živalskega bogastva tiče, se Etiopija žal ne more primerjati s parki v Keniji ali Namibiji – z nekaj sreče bomo videli kvečjemu kakšno antilopo. A naš cilj niso živali, temveč ljudje. Nomadski Mursiji so vsaj na prvi pogled povsem neverjetni: nekateri še povsem goli, ženske z ogromnimi diski v spodnjih ustnicah, moški pogosto oblečeni le v avtomatske puške. A dobro poznajo turiste in fotografiranje je pač potrebno plačati. Le da gre pri Mursijih za skrajnost, pred katero večina obiskovalcev zbeži že po nekaj minutah – boste videli in doživeli! In Belete je še zdaj ponosen na absoluten rekord naše prve skupine, ki je v vasi vzdržala skoraj dve uri. Zvečer pa nas čaka prijazen kamp med opicami, v senci na bregu rečice.

Dan 6: do vasi plemena Karo je okroglih sedemdeset kilometrov, a včasih za to porabimo tudi ves dan vožnje. Spotoma srečujemo nomadske pastirje z njihovimi čredami in sploh dekleta znajo ceniti njihovo postavnost. Prespimo v kampu na robu plemenskega naselja. Glede prenočevanja v vaseh: Zelo redki turisti si privoščijo to razkošje (jasno, cvikajo!), domačinom je zadeva dokaj neobičajna, a pogosto se zna iz tega narediti enkratna veselica – tako zanje kot za nas. Potrebno pa je seveda slediti občutku in se na dolgo pogovarjati z vaškimi poglavarji. A edino na ta način boste dobili vsaj bežen vpogled v njihovo neverjetno drugačnost, se sprehodili skozi vas in zvečer z njimi morda tudi zaplesali. Brez skrbi: Nejo imajo mladci iz te vasi v krasnem spominu in bodo gotovo bolj prijazni kot običajno. In Belete je takorekoč njihov stari kamerad!

Dan 7: peturna vožnja do vasi Turmi plemena Hamer. Z malo sreče bomo občasno naleteli na izredno živopisane plemenske tržnice. Krasni ljudje živijo v teh krajih in njihova dekleta so prave lepotice. Če pa se srečamo v kateri od vaških beznic in damo za rundo nekakšne domače medice ... he-hej, potem zna biti pa še sploh veselo. Spanje? V kateri od bližnjih vasi ali v kampu na robu Turmija – stvar dogovora in sprotnega navdiha. Ponovno: Belete vam bo bral misli in Neja vam gotovo ne bo pustila zabušavati. Ne bomo edini tujci v teh krajih, a povsem mogoče, da v vseh teh dneh ne bomo srečali konkurenčnega turista. Vsaj na zadnji turi ga nismo!

Dan 8: ponovno šest ur proti severovzhodu do mesteca Konso, vmes vasice plemena Erbore. In naj vas ne skrbijo vse te vožnje: gotovo, občasno so naporne, a pokrajina se spreminja, naselja in pastirji bežijo mimo nas, ustavljamo se za fotografiranje in številna srečanja, sredi ničesar naletimo na plemenski tržni dan in kuhar uspe vedno znova najti senco za terensko kosilo – in vse to je še kako zelo Afrika. Dolge vožnje so pač neizogibni del poti! Noč pa tokrat ponovno v hotelu (pa čeprav le dve zvezdici in še to etiopski ...), s tušem in hladno pijačo – milina!

Dan 9: južni del potovanja je takorekoč za nami. A nazaj do Addisa sta ponovno dva dneva vožnje. Cesta bo postajala vse boljša, na koncu celo asfalt in noč v povsem prijetnem hotelu nekje ob jezeru Langano.

Dan 10: enkrat sredi dneva vrnitev v glavno mesto, naselitev v hotel, prosto za lizanje ran in vse ostalo. Stanujemo povsem v centru, tako trgovine kot restavracije ter prijazni večerni kupleraji so na peš razdalji. Glede kurbišč: v bistvu so to čisto navadni, luštni in malo temačni lokali z veliko poceni pijače in z veliko ženskami ... da da, in vse so mlade in nekatere prav čedne. In vse brez izjeme na voljo! Fantje, a vzemite s sabo vaše domače punce, naj imajo kaj od življenja pa da vas ne bi res kakšen zlodej zapeljal. Ker ne boste verjeli, kako pregrešno lepo znajo v tistih krajih zapakirati aids!

Dan 11: dopoldan poletimo dobro uro daleč proti Lalibeli, enemu od številnih osmih čudes sveta. Le da pač ni kaj zares svetovno znano, to čudo; navsezadnje je res skrito nekje bogu za ritjo v etiopskih hribih. Vas slovi po številnih cerkvarh, pred tisočletjem, ko je bila še glavno mesto, vklesanih v okoliška skalnata pobočja. Da, vse vklesano, vse v resno skalo. Enajst božjih hramov! Impresivno, grobo lepo in še kako živo; nedeljske maše pod hladnimi pogledi starodavnih svetnikov so balzam celo za duše nevernikov. Noč v hotelu.

Dan 12: še vedno Lalibela; pravzaprav si boste šele danes lahko zares ogledali, kar sem napisal zgoraj. Istočasno pa je vas zanimiva tudi sama po sebi, s stotnijami menihov, beračev, romarjev in domačinov; smiselno je izgubiti se v ozkih uličicah med vegastimi kolibami iz blata. Impresivna nekdanjost je na trenutke enakovredna revni preproščini sedanjosti.

Dan 13: naložimo se na minibus, verjetno 24. sedežni tojotin Coaster in po kamnitih makadamskih poteh odskačemo proti zahodu. Držali se bomo višine dveh do treh kilometrov, zrak bo svež in pokrajina iskrivo lepa, včasih čudovita. Visoko planoto prekrivajo polja žit, med katerimi ždijo skromne vasice, raztrganimi pastirčki pa bodo stegovali roke in vpili: money, money! Žal, tudi to je dejanskost afriških poti. Prispemo do jezera Tana, ki je eden od dveh izvirov Nila in se vselimo v hotel v mestu Gonder.

Dan 14: Gonder sicer slovi po nekaj stoletij starih razvalinah gradu enega od njihovih številnih cesarstev ... a kaj jaz vem, z gradovi smo v Evropi rahlo razvajeni in tiste stene med zadnjim obiskom nikogar v skupini niso uspele zares impresionirati. Mogoče, če bo čas ... sicer pa nadaljujemo pot proti severu, v Debark in od tam više v hrib, v slavno Simiensko gorovje. Sicer proglašeno za nacionalni park slovi po lepoti pokrajine: mehka, položna pobočja s polji iin vasmi na eni strani, razbita, v tisočere grebene, kanale in pravljične oblike razhajkana pokrajina na drugi. Kot bi se vam pred očmi odprl ameriški Grand Canyon, a takrat, ko ga res ne pričakujete. Do kampa Sankabar se pripeljete z avtobusom. Noč v kampu.

Dan 15: Peš in z mulami, ki bodo nosile vašo prtljago, se odpravite prek planote, pa malo v dolino in spet pošteno v hrib do vasi Geech, kjer boste ponovno prespali v šotorih. Podrobnosti ne vem, Simien sem v treh prejšnjih obiskih pač raziskoval po nekih drugih poteh – krasno torej, pustite se presenetiti. Vem pa, da bo to čudovito lepa hoja in da bo noč na višini 3500 metrov hladna! Blizu nule - bom preveril, če si lahko tam dol sposodimo še dodatne spalne vreče.

Dan 16: nekaj ur hoje do ceste, kjer vas po čakal kombi, zatem v dolino in noč v hotelu, ponovno v Gondorju.

Dan 17: kratka vožnja do mesta Bahir Dar na bregu jezera Tana, popoldan obisk slapov Nila 25 kilometrov niže. Še ne tako dolgo tega je bil to eden impresivnih afriških prozorov: nekaj sto metrov široka stena in voda, ki je bučala prek nje. Ogromno vode. A pred kratkim so (da, Jugoslovani so bili to, neko beograjsko podjetje!) končali elektrarno, večina vode je speljana skozi stranski kanal, od slapov pa je ostalo karkoli pač je, odvisno od dežja. Večer pa boste dočakali v čolnu in na mestu, kjer se jezero skorajda neopazno spreminja v Modri Nil. A sončni zahod je krasen in pelikani, ki jadrajo le nekaj centimetrov nad gladino, vam bodo polepšali večer. Noč v hotelu na bregu jezera, za večerjo priporočam ribe in lokalno vino.

Dan 18: Celodnevna vožnja do Adis Abebe. Nič pretresljivega, tudi kaj lepšega ste že videli. Lahko se pa vmes zapijete in vriskate, to običajno pomaga. Noč v Adisu, hotel.

Dan 19: odvisno od letalskih povezav; morda bo cel dan prost za spanje, oglede, nakupe in soroden dolgčas ali pa bomo poleteli že enkrat podnevi proti severu. A vsekakor bo ...

Dan 20: ... da, to bo tisti zadnji dan, ko bo luštnega konec in se vam bodo začeli tudi najhujši preživeti trenutki in dogodki prelivati v eno samo ljubo romantično spominjanje na enkratno pot, ki se še ne bi smela končati, če je kaj pravice na tem svetu. A tako pač je in pravice ni. Konec – do naslednjega odhoda in naslednje avanture vsaj!