SKORAJ GREH V MESTU GREŠNIC

Ob dveh zjutraj sem kolovratil proti prenočišču. Jasno, kljub vsemu sem bil na Patpongu, v središču greha – a kaj naj tam še zdaj, ko ostajajo le tisti, ki ne želijo spati sami?! Poročen sem, žena in otroka me čakajo v hotelu in se v spanju objemajo z vročino tropske noči. K njim se vračam, ves prijazno mehek v duši.

- Hello, where are you from? sem zaslišal zelo tesno za hrbtom.
- Europe.
- Do you want to marry me?
Imela je sedemnajst, morda osemnajst let. In bila je krasna, prekrasna. Dolgi črni lasje okrog nežnega obraza in telo ... ojejej, tisto telesce! Ozko, vse premajhno majčko je razganjalo prek joškov in popek je bil mehek, tiste vrste, ki se kar zapelje v svileni kotanji ravnega trebuha tja nekam navzdol proti jugu. Nizko na bokih je viselo krilce, kratko in okroglo v divjem valu dolgih nog rasne žrebice.
Če bi bil umetnik s čutom za perverzno lepo, bi bilo to to!
In hotela se je poročiti z mano.
- Poročen sem, sem rekel bebavo. Nisem bil povsem trezen in ne povsem pripravljen za kaj takega.
A nič od tega je ni pretirano motilo.
- Pojdi z mano, je rekla. Sobo imam. Samo dvajset dolarjev. Za vso noč.
Govorila je dobro angleščino, očitno ni bila ena cenenih deklic, ki so pred letom prišle s kmetov in skušale preživeti.
In imel sem dvajset dolarjev. Celo precej več sem imel v žepu.

- Gorenjski posel v mestu angelov

Romana ne bi izvedela. Kaj bi bilo narobe, če bi prišel v hotel nekaj ur pozneje?! Sem se pač zapil, to se pravemu dedcu vedno odpusti.
Začutila je mojo negotovost in me prijela pod roko. Korak jo je vodil nekam v temo ozkega prehoda.
- Kondome imam, je zašepetala in mi potegnila roko na bok. Bila je vsa mehka in tako popolna, da so se stvari počasi obračale po svoje tja nekam vragu v veselje. Kdaj bom imel ponovno tako priložnost? Fant, bodi pameten, take se doma ne mečejo za tabo ...!
- Sto batov ti dam, se mi je zdelo, da je čas za kompromis. Sto batov je dva dolarja, ne ravno prehuda potratnost za čistokrvno mrho njenega kova. Ampak tudi jaz le nisem tak Gorenjc.
- Samo pobožal bi te, sem ji razložil ponudbo. Kar tukaj, v temi.
- Dvesto! je rekla.
- Pa nič.
Popustila je: Okay, sto petdeset. Za pijačo potrebujem.
Stala sva v temi odmaknjenega kota in sprehodil sem se z roko tja gor prek razkošja, ki je pod cunjico silno živahno hlepelo po svobodi.
A sem že vedel: naprej ne bom šel! Tisto barantanje je bilo le pot proti izhodu.
Samo izkušnjo potrebujem, mi je postalo jasno. In dogodek, ki ga bom opisal v knjigi, se razgalil, zbujal zavist in zgražanje, šaril z njim po lastni duši in odkrival v sebi tudi moškega, ne le očeta in moža. Le da je njo silno malo brigala plemenita večplastnost mojih namenov in nagibov. Zaprla je oči. In vzdihnila. Globoko, strastno, kot to počno v filmih. Moški se mora počutiti moški, enkraten in živalsko privlačen, edini, najboljši pod zvezdami. Še malo in padel bom – dvajset dolarjev!
Ni bila slaba. A pogosto se mi zgodi prav to: preselim se nekam ven, vidim se le še kot opazovalec in dogajanje se sproti preliva v besede. Predolgo že pišem, da ne bi strani naslednje knjige že na poti postajale del mene.

Krasno je drseti vzdolž njenih bokov, toda – da, za izkušnjo gre! In za rdečo nit, ki se mora vleči med knjigami, ki jih podpiše isti človek. Potopis je preslikava realnosti in njegova poglavja niso le fantazijski spis, ki ga zapreš in že naslednji je lahko povsem drugačen, skupaj z avtorjem.
Ne gre tako!

- Vzoren gospod? O groza!

V prejšnji knjigi in na prejšnjih poteh sem vedno znova odhajal v svet z neko mlado deklico, medtem ko me je žena doma čakala z otrokoma.
Hja, Marjanca ...
Zdaj pa postajam kičast. Družinski gospod tako rekoč brez madeža, katerega otroka znata reči prosim in hvala lepa, z ženo pa razmišljata o vikendu, kjer bosta skupaj ostarela in vsako jutro zalivala rože.
Pa je to res vse?
Hej, ustavite voziček, to vendar nisem jaz – vsaj ne tisti del mene, s katerim bi se sprijaznil dokončno in vse tja do cipres na Žalah. Ajde da ostarimo zajedno ... stanovanje je opremljeno, krediti odplačani, otroka nista lačna in največ, kar v življenju še lahko pričakujem, je čez pet let dober žur za Abrahama in enkrat zatem sedmina – pa še za tisto me bodo najprej nekam zagrebli in šele potem šli na špricerje in kakšno klobaso poleg ...
In to je to?
- Ata, pa to sploh kdaj mine? sem kar nekajkrat povprašal starce, dobre znance, ki se jim pozna jesen že preveša v zimo, pogledi pa jim ob vsaki priložnosti še vedno uhajajo nekam v brstenje pomladi, vse

dolgo in vitko na nogah, ki vabijo v objeme svojih toplih gnezd.
- Mine? Ha, mine? Nikoli ne mine, fant ... te stvari ne minejo! Žal? Ali na srečo? Je bog sploh kdaj ugotovil, da je brez zdrave mere pretiraval, ko je na zemljo iz velike vreče metal strast, ki naj med sabo poveže dva svetova? Že res, da je delanje otrok v resnici silno pocasto opravilo in še desetletja zatem povsem nepotreben strošek – a tudi majhna mera tega žegna bi bila čez glavo dovolj, da ne bi človeštvo po skrajšanem postopku izumrlo. Zagotovo!
Ali pa se je možakarju tam gori morda zazdelo pošteno, da prepusti nekaj dela tudi hudiču, svojemu edinemu kompanjonu iz samotnih časov stvarjenja. In je Bog pač v kamen vklesal, da morajo babe pustit pri miru dedce in dedci babe, ker bo sicer ... ohoho, v vrelo olje ali pa na kol, za ražnjič zlodjekom in vragu v veselje!
No ja, razen nekajkrat v življenju pač, toliko da se ga bo imel tudi čez sto let še kdo bati – aleluja!

- Ni ga filozofa čez pijančka

Seveda sem plačal. Dvesto batov, z napitnino vred – pošteno je pošteno in služba je pač služba. Še dolgo mi je mahala, vsa lepa in skorajda otožna; kdo ve, sem jo spominjal na očeta ali je bilo tudi to že vključeno v ceno?
V hotelu je bilo vroče in zadušljivo. Romana je spala; v medli svetlobi ulične svetilke je ležala gola in napol v snu se je umaknila le toliko, da sem lahko legel poleg nje.
- Si se dobro imel? je vprašala, ne da bi se zares zbudila ali pričakovala odgovor.
- V redu, sem rekel. Ampak nič posebnega.
A še nekaj časa zatem sem gledal obrise njenega telesa. Lepa je in vzburljiva, še vedno – toda: nista že samo ti dve besedi, še vedno, greh in izdaja nečesa silno lepega ... ljubezni same? Ni lep vsakdo, ki ga imaš rad, ne glede na leta in napetost kože tam za vratom in okoli riti?
K vragu! sem rekel. Ura je tri zjutraj, nažgan in dokaj potreben – in naj zdaj še filozofiram? Sploh pa se ne mislim počutiti krivega; bil je lep večer, eden tistih, ki pušča spomine.
In kdo ve, kdaj vse jih bom obujal. A gotovo si ne bi želel ostareti brez njih, teh enkratnih izletov v preteklost.