|
|
| |
 |
|
VOLČJE
ZGODBE OB KOBILJEM ŽGANJU |
|
(iz poglavja: MONGOLIJA – Mamin sine in nekaj
pravih dedcev)
Bili smo nekje v osrednji Mongoliji. Pot
je zavila proti hribom; po nekaj urah se je strmina prevesila
v ravnico in pred nami so se odprli prostrani  pašniki,
stisnjeni med dva griča. Med njimi je stalo nekaj gerov. Končno
– res nas je že skrbelo, kje smo.
Ulci je zapeljal
naravnost proti prvemu bivališču in tam smo spoznali Čagnatorča.
 Že
na prvi pogled je bil drugačen od ljudi, ki so ostajali za nami.
Prijeten možakar pri štiridesetih – toda v deželi, kjer je okrutnost
narave zabetonirala celo obraze, je bil najprej opazen njegov
smeh.
- Cesta? Ja ja, seveda, to je cesta, glavna cesta, se nam je
smejal. Kar naravnost, še nekaj ur, pa boste v Cecerligu. Ampak
prej boste nekaj spili, seveda, gotovo ... kar naprej, kar notri.
Vstopili smo v ger. Sredi okroglega prostora je prijetno puhtelo
iz zakurjene pečice. Prijazna notranjost s sveže poslikanimi
skrinjami ter nizkimi omaricami je dihala oranžno toploto in
velik zaboj posušenih kravjekov je obljubljal povsem zaresen
ogenj.
Popili smo čaj in pojedli nekaj koščkov trde smetane. Gostoljubje
je v teh krajih zakon, od bogastva družine pa je odvisno, kaj
popotniku ponudijo.
A Čangartorč gotovo ni bil bogat.
- Dvajset jakov, trideset ovac in dvajset koz, je odgovoril
na moje vprašanje. Zato pa ima kar osem otrok, se je takoj zatem
široko zasmejal. Pravzaprav enajst, ampak trije živijo pri sorodnikih,
lep običaj je, da si otroke včasih malo posojajo. Štirje pa
so že poročeni.
In avto ima.
Pred šotorom je stal, ves zbit, a kljub temu ponos družine:
siv ruski kombi s štirikolesnim pogonom, star kdovekoliko in
že nekaj časa nevozen, a vseeno ...
Hitro se je izkazalo, da se gostoljubje ne bo končalo le pri
čaju in sladkih kolačkih. Nekaj možakarjev iz sosednjih gerov,
očitno bližnja žlahta, je prisedlo med nas in naokoli je zaokrožila
skodelica airaga. Fermentirano kobilje mleko z dobršno količino
alkohola imajo v teh krajih zelo v čislih še iz časov pred Džingiskanom
in sovjetsko vodko. Vsi smo pili iz ene same posode in lep običaj
je zahteval vsaj kratek požirek. Zunaj se je počasi večerilo.
- Ovčja smrt za dobrodošlico
 Toda
nenadoma se nikomur več ni mudilo. Kje bomo spali? Že kje, je
Tuksu (vodnik) zamahnil z roko in celo Ulci (šofer najetega
terenskega kombija) se je vse bolj prešerno nasmihal. Grega
tudi tokrat na začetku ni hotel v ger; smrdi, je še kar trdil.
Zadnje predavanje o lepem obnašanju in kakšni majhni laži vmes
očitno še ni padlo na plodna tla. A se nam je ponižno pridružil,
ko je zunaj pritisnil mraz, in kaj hitro se je na tleh zadovoljno
igral s kužkom. Kaja je, ne vem kako in v kakšnem jeziku, zunaj
razglabljala s petnajstletno Čagnatorčevo hčerko; še in še sta
si imeli povedati.
- Ne hodi v šolo, mi je pozneje poročala. Ampak pravi, da bi
rada, raje bi živela v mestu, tukaj da je zelo težko in včasih
zelo dolgčas.
Ženske so zunaj molzle jake. Gospodar se je zavihtel na konja
in zbral na kup čredo ovac. Preden sem lahko karkoli rekel,
je imel eno od njih na tleh, z ostrim nožem ji je zarezal v
mehek trebuh in segel z roko v notranjost.
Vedel sem: ubijejo jih tako, da jim pred srcem s pritiskom prstov
ustavijo dotok krvi. Nič ni blejala niti jokala. Kar lepo umrla
je.
- Nocoj ostanete tukaj, je rekel Čagnatorč. Moji gostje boste.
Noč se je spuščala vse bolj gosta in legala na zelene hribe.
Izbojevali smo si le pravico, da postavimo šotor poleg njegovega
gera. Le stežka je privolil, spodobi se in pravično je, da se
on umakne in nam prepusti svojo posteljo v geru. A če res vztrajamo
...
Vem, vse tisto, kar se je dogajalo zatem, ni povsem vzgojno,
ampak resnica je taka in povedal jo bom pač do konca. Takole
je bilo: pet dedcev nas je občepelo tam na kupu, zunaj je podivjano
tulil veter, v geru pa je krotko klokotal lonec juhe z ovco
– in seveda smo pili. Najprej airag, in ko je zmanjkalo tistega,
tudi mojo vodko vse do njenega bridkega konca. Potem je sosed
prinesel novo golido tiste kobilje zadevščine in zatem je šlo
vse bolj le še za čast naroda, rase in človeštva nasploh ...
Čagnatorč pa mi je z vsakim požirkom bolj zagnano razlagal o
svojem življenju. Za nogo je privlekel Tuksuja na sredo med
naju in poba je končno in pošteno služil tistih petindvajset
dolarjev na dan.
- Volkovi požro zmagovalca
 -
Še pred štirimi leti smo živeli v Gobiju, mi je mestno dete
vse ubogo in bebasto od žganic prevajalo gospodarjeve besede.
Bogat sem bil, več kot tisoč glav živali sem imel. Tudi veliko
konj in z enim od njih sem bil najhitrejši v puščavi, uradni
prvak Naadama, vsakoletnih dirk. To je čast, velika čast ...
Je bilo pa težko, Gobi ni kraj za lagodno življenje. Ni trave,
vedno iščeš vodo, paša je redka in hrana presušena ... In
tako smo se odločili: gremo drugam, tam na severu, smo slišali,
je trava vedno zelena in vode nikoli ne zmanjka. Naložili
smo vso lastnino v kombi, zapregli jake v nekaj voz s šotori
in se odpravili. Z avtom sem šel naprej, najstarejši sin pa
mi je sledil s konjem. Po enem tednu sva odkrila to planoto.
Vsa zelena je bila, kot iz pravljice. Sin je odjahal nazaj
in dva tedna pozneje so nas ujeli še drugi.
Presrečni smo bili; o tako lepih krajih smo prej lahko le
sanjali.
Potem pa je prišla zima in nikogar ni bilo, da bi nas opozoril
nanjo. Tudi v Gobiju so hude, toda tukaj, v hribih ...
Prvo leto nam je poginilo pol živali. Drugo zimo skoraj polovica
preostanka. A sem se v tistem času tudi veliko naučil. Zdaj
vem, kako narediti zimska zavetja in kako pomagati živalim
do hrane. Lačni nismo; nekaj jakovih samic da dovolj mleka
za vso družino, ovčjega mesa je na pretek, kašmir, ki ga dajejo
koze, pa ima še vedno visoko ceno. Ne, ne pritožujem se ...
Prvi sosed, ki me je že pred nočjo vabil, da greva streljat
svizce, je obležal. Drugega je Čagnatorč vrgel ven; njegov
bratranec da je, mi je povedal. Ampak ne bi smel piti, težak
postane ko kamela in potem se hoče pretepati. In res je ves
čas rinil vame in odleglo mi je, ko se je skobalil na konja
in odkrulil nekam proti dolini.
Gazda pa se je smejal, s tistim toplim nasmehom, po katerem
se ga bom spomnil na vekov veke amen. Ponovno je dolil in
Tuksu med nama je rigal z vso zagnanostjo amaterskega pijanca.
- Pa konje sem imel, je rekel Čagnatorč in smeh se mu je počasi
spreminjal v nekaj nedoločnega. Ne zares žalost, ni bil tip,
ki bi se zjokal po toliko žganicah. A tudi vesel ni bil več.
- Konje sem imel ... kakšne konje! A enega za drugim so požrli
volkovi. Tudi jake in koze ... ampak konje! Nisem vedel, nihče
mi ni povedal, koliko je tukaj volkov. In potem ... zadnjo
zimo ... potem so dobili tudi zmagovalca. Najboljšega v Gobiju,
tam gori, takoj za hribom ... enajst jih je bilo, vsi na njem,
ko je še brcal, ves razmesarjen. Dva sem ustrelil, drugi so
zbežali. In konja ... tudi konja sem ustrelil. Ni bilo drugega,
jokal je in prosil ...
- In takrat ... takrat mi je bilo res hudo. Takrat sem jokal,
tako jokal ...
Hortima naju je pokrila, ko sva tudi midva obležala kar tam,
na tleh poleg svetih podob. Toda v pečici je še vedno gorelo,
noč je bila topla in pes se je z globokim vzdihom stisnil
na cunjo poleg mene. Zunaj pa je še dolgo proti jutru zavijalo
ledeno in strašljivo.
|
|
