LEPA PASTIRICA IN KROKODILČKI V OČEH

Moji ljubici je ime Vengape. In spodobilo bi se, da bi bila prav ona lepotica z naslovne strani.
A je na naslovnici knjige Nekam daleč v resnici njena sestra. In priznam tudi: Vengape nima pojma o tem, da je moja. Ljubica namreč. Vseeno pa je vsakokrat, ko pridem v njeno vas, ves večer kje blizu našega ognja, njene gole prsi so čvrste in njen pogled je navihan, tako zelo navihan.

Na severu Namibije smo, v pastirskemu plemenu Himba. Koliko je stara, sem prvič vprašal vodnika Mandelo in bil presenečen, ko je po krajšem spraševanju in barantanju povedal:
- Dvanajst. Mogoče trinajst. Himbe ne štejejo let.
Gotovo jih je kazala več. Po tistem sem bil v vasi sredi trnikave savane še trikrat. Prinesel sem ji toplo odejo z letala, našel prav zanjo v Opuwu največjo čokolado, dal na stran vrečo moke, ki je bila le za njeno družino. Vsi so vedeli, da mi je všeč, in enkrat so jo krepki vaški fantje celo potiskali naprej:
- Vzemi! Vzemi, no problem ...!
Himbe življenja ne zapletajo in deklica postane pri njih zelo zgodaj ženska. A zadostovala sta mi že njen nasmeh in lepota. In velika ogrlica s školjko, znak ženskosti, ki se je nekega dne iz tesnega prostora med njenima dojkama preselila na steno moje dnevne sobe.
In sam ne vem, kdaj sem nekako spotoma fotografiral tudi njeno sestro, Ringepani.

Zagotovo je bilo pozno popoldne, z nizkim soncem, ki se je vse toplo ustavilo na rdečem obrazu. Tudi Ringepani si vsako jutro po vsem telesu pazljivo razmaže maslo in rdeč prah s svete gore. Brez tega se pravi Himba nikoli ne bi ozrl za žensko.
Ringepani morda ni tako lepa kot Vengape. A v tistem obrazu, tistem trenutku, tistem navihanem pogledu ... nekaj se je združilo in se za vedno oklenilo malega koščka čudežnega celuloida.
In našlo prav zaradi svoje drugačnosti štiri leta pozneje pot na naslovnico knjige o nekem drugačnem življenju.
Pred nekaj meseci sem bil nazadnje v vasi, pri Vengape. A je bila drugačna, prsi so se vse težke povešale in pogled kot da je ugasnil ...
- Noseča je, je povedal Mandela. Čez en mesec bo rodila. Ampak to je dobro, laže si bo našla moža, zdaj ko vsi vedo, da je rodna.
Ponovno sem ji prinesel toplo odejo, bogastvo v teh krajih. Pa ni bilo enako ... Odrasla je, šestnajst let ima in rože cvetijo v puščavi le zelo kratek čas. Otroštva in mladosti je konec, življenje pred njo postaja boj za preživetje.
- In Ringepani? sem vprašal. Že nekaj let stara fotografija je še vedno tlela v meni in se počasi razraščala v idejo o naslovnici.
- Poročila se je, že pred tremi leti. Na drugi strani hriba živi.
V spomin sem si zapisal: naslednjič moram tudi njej prinesti odejo. Poceni bo; lepotice z naslovnih strani so običajno dražje.
In šele ona mi je zares pokazala, kaj so to, krokodilčki v očeh.