|
|
| |
 |
|
PODGANA
JE ODLIČNA DRUŽBA SLABI VESTI |
|
Irian Džaja
je bila izlet v davno minulo preteklost. Daleč od turistične
gneče Balija nam je Indonezija pokazala svoj povsem drugačen
obraz.  V
hribih osrednjega dela otoka smo se peš odpravili še naprej,
v vasi in med ljudi, ki jih je naš čas komajda oplazil. A tudi
tam nismo
bili ravno prvi belci. Takih krajev skorajda ni več. Ne glede
na to, kaj vse govorimo popotniki ...
Sredi popoldneva smo se ustavili nad vasjo, ki je ležala pri
dnu širokega amfiteatra. V hrib so se vlekla polja sladkega
krompirja in nobena od kolib pod nami še ni imela pločevinaste
strehe.
- Ugem, je Meki, najmlajši med nosači, pokazal z roko.
Ob široki stezi, ki je vodila nekam proti hribom, je bila tržnica.
Vsaj zdelo se mi je, da ne more biti nič drugega – čeprav je
bila najbolj nenavadna tržnica, kar sem jih kdaj videl.
Ker na njej niso ničesar prodajali! Izmozgane starke povsem
zgubane kože so posedale na soncu in iz vlaken drevesnega lubja
pletle mreže za prenašanje tovora. Nekaj možakov v kotekah je
postavalo naokoli, šop posušenih banan, edina ponudba dneva,
je ležal pozabljen nekje ob robu vsega. In komu so ga skušali
prodati?
- Anguruk! je Meki kazal z roko nekam proti hribom. Anguruk.
Poznal sem ime vasi pet dni hoda daleč v hribih. In spotoma
smo srečali nekaj ljudi s težkimi tovori, namenjenih v tisto
smer; so morda oni za popotnico kupovali banane?
- Anguruk! Two days, je z dvema prstoma kazal Meki.
- No, five! sem mu jih pokazal pet.
- Five tourists, toliko časa hodijo turisti. Dani people two,
samo dva!
- Vrnitev v nekdanjost
 Prespali
smo v Saimi, nekaj ur hoda naprej. Vas je bila grda; v hrib
nametane kolibe so imele pločevinaste strehe, za potokom pa
sta stali razpadajoča šola in skoraj nova cerkev. Do doline,
kjer je bilo na drugi strani Baliema jasno videti Kurimo z njenimi
trgovinami in skorajda že bogataškimi hišami iz lesa in s steklom
v oknih, je bilo manj kot uro hoda.
Prespali smo pri vaškem učitelju in se nasednje jutro spustili
do ceste, ki je vodila v Uameno. Romana ni imela nič proti,
da se z otrokoma sama vrne v Uameno. Dva nosača bosta šla z
njimi in sredi popoldneva bodo že v razkošju varnosti in našega
sveta.
Z Mekijem pa sva se ponovno zagrizla v hrib. Ugem! sem rekel.
Ugem ... prespala bova v Ugemu – okay?
Mekija sem imel res rad. Nekako sem ga razumel, da ima osemnajst,
morda devetnajst let, v teh krajih večina ljudi še vedno ne
ve za svojo starost. Že pred leti je prišel iz svoje vasi daleč
v hribih skupaj z očetom v Uameno in tam ostal. Oče se je vrnil
domov, vesel, da so pri hiši ena usta manj. Od takrat živi Meki
od česarkoli že, najraje pa od turistov.
V Ugemu so me sprejeli kot dolgo pogrešanega sorodnika. Ženske,
ki sem jih prejšnji dan fotografiral na tisti čudni tržnici
nad vasjo – in jim za to seveda tudi plačal –, so mi ponovno
ponujale svoje brezzobe nasmehe in se golih prsi nastavljale
za nov zaslužek. Vedno znova mi dobro dene, ta pogled na žensko
goloto, čeprav v še tako utrujeni obliki. Ne ker bi bilo v njej
karkoli vzburljivega – temveč ker mi pove, da sem prišel res
daleč in da življenje v tem svetu še vedno teče po tirnicah
nekih pradavnih časov.
A potem pride čas za streznitev. In za poštenost do vseh tistih,
ki nikoli ne bodo videli Irian Džaje, še manj pa prijazne vasice
Ugem. Potovanja imajo namreč dve plati. Resnično in prikazano.Prav
tako knjige in reportaže. S silno redkimi izjemami tudi televizijski
dokumentarci. In pred tem niso imuna niti slavna imena National
Geographica, BBC ali Discoveryja ...
Ta še sploh ne! Zveni žalostno – toda tudi najbolj nedolžni
vaščani najbolj odmaknjenih vasic našega sveta so vse bolj in
bolj le eksotično prodajno blago, za katero je v obliki filmov
in fotografij mogoče iztržiti tisoče in milijone dolarjev, zanj
pa plačati le drobiž oguljenih rupij in nekaj starih majic.
To delamo ... z mano vred, kaj bi se sprenevedal!
Le da sem jaz popoln vajenec in čisti začetnik v poslu, ki prinaša
nekaterim jahte in vile na pesku eksotičnih obal.
- Nepoštene igre z resničnostjo
Ne vem, ali je v Ugemu že bila kakšna zaresna televizijska
ekipa. A vasica je gotovo kraj, iz katerega lahko narediš karkoli.
S kolibami, ki ne poznajo satelitskih anten in pločevinastih
streh, se brez najmanjšega stroška preseliš v kameno dobo, v
kateri pred tabo še niso videli belca. Lep kupček resnih antropologov
in dokumentaristov svetovnega slovesa si je denar in slavo prislužilo
prav s prodajanjem sveta, ki ga v resnici že davno ni več. V
vasi, kakršna je Ugem, recimo!
Takole nekako pa bi to lahko izgledalo:
Ženske v topli svetlobi poznega popoldneva kopljejo na njivah.
Z lesenimi palicami grebejo globoko v zemljo ...
- kamera na palico, prsi v ozadju se zibljejo v ritmu gibov
...
... debeli gomolji sladkega krompirja pridejo na dan – detalj
z zemljo in rokami – in s polnimi mrežami se odpravijo k potočku
v dolini ...
- bose noge, zadaj kolibe s travnatimi strehami in moški, ki
prihajajo z lova, oblečeni le v koteke ...
... s palicami strgajo umazanijo s krompirja in z rokami umivajo
večerjo ...
- dlani brez prstov – detalj – dvigni in razširi na nasmeh brez
zob ...
- postavijo se v vrsto in stegujejo roke: rupis, foto rupis
...
- STOP! STOP!! Ustavi snemanje, v tej vasi še ne poznajo denarja!
- Tržna vrednost golih prsi
 Da,
tako marsikdaj gre – tudi tako! Gotovo, obstajajo ljudstva in
vasi, kjer belca še ne poznajo in kjer je kamera hudobno oko
samega hudiča na lovu za dušami. A teh počasi zmanjkuje. In
čemu se truditi z njimi – tako neprimerno laže je uporabiti
kuliso vasice, kjer so že napol civilizirani, le kakšen bicikl
med kolibami in cunje je treba poskriti ...!
A so mi všeč, vseeno! O vaščanih Ugema govorim, da ne bo pomote.
Žive ob stezi, na katero morda enkrat mesečno zaide nekaj tujcev,
in vsi že vedo, da so njihove koteke in gole prsi žensk zanimive
– le kdo bi vedel, zakaj, ampak tako pač je! Pravzaprav imajo
radi tujce: vedno kaj prinesejo ali kaj pustijo.
Zavedam se dejstva, da sem zanje tudi jaz le tržna vrednost.
Kupec sem in oni prodajalci. Ženske mi kažejo roke. Mnoge so
skorajda brez prstov, po en členek so si odbile v znamenje žalovanja
za vsakega umrlega v družini. In veliko jih je že umrlo v vseh
teh letih. Moški mi ponujajo v pletene tulce pritrjene ostre
kamne: za prste, mi kažejo z rokami. Nastaviš na zglob in udariš
s polenom – cak! Dvajset tisoč rupij – okay?
Z veseljem kupujem; vedno sicer barantam, spodobi se tako, a
na koncu plačam spodobno ceno in včasih celo kaj dodam.
Tudi za fotografiranje. Včasih mi je bila že misel na to odveč:
Plačati? Za sliko? Ni govora ... poglej jih, kako so pokvarjeni
ti domorodci – le denar jim gre še po glavi.
Danes vem, da so le oni sami edino, kar lahko ponudijo in iztržijo
v svetu, ki mu vse bolj vlada prav denar. Zaradi njih prihajamo
na drugo stran planeta. Zaradi vaških deklet golih prsi in zaradi
možakarjev, ki vse svoje moško premoženje spravijo le v ozke
tulce nekakšnih bučk.
A vendar imajo prav oni od vsega skupaj daleč najmanj. Podjetni
agentje v dolini jih včasih prodajo za tisoče dolarjev. Letalske
družbe zaslužijo! Hoteli in restavracije v Uameni zaslužijo!
Vodniki zaslužijo in celo nosači dobijo svoj delež!
Le oni – prvi razlog, zaradi katerega smo prišli sem – ne dobijo
nič. Ali skoraj nič.
Ker nimajo česa ponuditi. Razen sebe in svoje drugačnosti. In
nekaj časa traja, da se tega zavedo:
Tisoč rupij! Foto rupis!
Na srečo – ali žal! – še ne vedo, kako zelo malo je tisoč rupij.
Deset centov.
Petindvajset tolarjev.
In tudi zato se že dolgo več ne razburjam. Z veseljem jim plačujem
iz debelega šopa malih bankovcev, ki jih naskrivaj vlačim iz
žepa; čemu bi jih dražil z vsem svojim bogastvom!? Nekateri
potem zadovoljno skačejo in mamce včasih celo ploskajo od same
sreče. Drugi stegujejo roko: še, še – pet tisoč! A tudi z njimi
ni nič narobe, le za stopnico više so na lestvi razumevanja
tržne ekonomije. Vendar jim zelo redko plačam več, res morajo
biti nekaj zelo posebnega. Nočem, da bi jim inflacija razžrla
že tako krhke temelje sodobnega gospodarstva, si rečem.
V resnici sem pa seveda le škrt in čisto navadna rit!
- V bistvu je svet ena zanikrna prasica
 Z
Mekijem sva prespala v prazni kolibi na robu vasi. Zvečer so
prišli k nama otroci, po obrazih so bili namazani s pisanimi
črtami in krogci in nekateri so imeli v laseh rože. Prepevali
so in nama plesali, za hribom daleč nad nami pa se je večerna
zarja prelivala v črnino noči.
Plačal sem jim z bonboni. Veselo so vriskali in zatem potonili
v temo. Vas je izginila – kot da je ne bi bilo! Z Mekijem sva
sama obležala ob robu plamena, ki je v drobni kotanji ždel sredi
najinega malega prostora.
Kljub neštetim vprašanjem si nisva mogla ničesar povedati.
Potem pa je pokazal na svoje sandale, ki so ždele na robu svetlobe,
in zatem še moje. Njegove so bile očitno iz Uamene in narejene
iz stare avtomobilske gume; v teh krajih nobena stvar ne gre
v nič. A tudi moje so bile že zguljene, vsaj na videz uboge
in dotrajane.
- Morda to darilo? sem ga razumel. Seveda, jutri bo najin zadnji
skupni dan in čas plačila. Pet dni po trideset tisoč rupij;
dobro plačam, z lahkoto bi dobil tudi nosače po dvajset tisoč.
Sto petdeset tisoč torej!
Petnajst dolarjev! - Maybe this present? me je proseče opazoval.
Gledal sem svoje sandale, resda na videz že vse utrujene in
očitno primerne edinole še za darilo ob plačilu petnajstih dolarjev.
A vedel sem, da sem jih šele zares udomačil. A kako naj mu to
razložim? Tudi če bi bila njegova angleščina brezhibna, mu ne
morem povedati, da bo on nosil le tri dni manj kot en mesec,
dan za dnem se bo čez hribe in doline upogibal pod svojimi tovori
– da si bo lahko privoščil te sandale. Za devetdeset dolarjev!
Verjetno niti ni bil zares razočaran, ko sem odkimal; poskusil
je pač, a mu ni uspelo. V kratkih hlačah in raztrgani majici
se je zvil na posušeni travi ob ognju. Jaz sem v kotu razgrnil
samonapihljivo blazino (osemdeset dolarjev), položil nanjo spalno
vrečo s polnjenjem iz petindevetdesetodstotnega puha (sto štirideset
dolarjev) in se oblekel v pulover iz termovelurja (petdeset
dolarjev). Pod glavo dam običajno rob nahrbtnika (sto osemdeset
dolarjev), a je trd, zato ga podložim z volneno odejo (zastonj
– ukradena na Lufthansi).
Plamen je dokončno poniknil v pepel; stemnilo se je in tesen
prostor je objel svež hlad. Nekje za robom je zaškrtalo, slišati
je bilo mehke korake po trdih tleh – tip tip tip – in potem
sem na roki začutil brčice in topel dah nečesa majhnega. Počakal
sem, da se je že skoraj v mojem naročju povsem udomačilo in
potem trznil: BUUUUU!
Odskočilo je in v silnem strahu treščilo nekam v sosednjo steno:
UUUIIIIII!
Zlobno zadovoljen sem se zleknil vase. Le čemu neki sem tak
– uboga podgana, le prijazna je hotela biti!
Meki je očitno že spal; ob mojemu kriku je le zamomljal in po
šumenju trave sem sklepal, da se je še bolj zvil vase.
Vstal sem in ga pokril z odejo, ki sem jo imel zloženo pod glavo.
Ni se zbudil.
Le noč je bila po tistem bolj topla in prijazna. |
|
|
