BLAŽENOST PUŠČAVSKEGA LJUBIMCA

Skorajda  čutimo že bližino doma; le mesec dni poti je še pred nami. Iz Indonezije smo šli v Novo Zelandijo, poleteli zatem v Nepal in se na koncu  znašli v Indiji. Utrujeni smo že, vsi zreli za pošteno pečenko in pražen krompir v domači kuhinji. A vendar nas Indija ponovno obudi  v življenje. Radžastan in mesto Džajsalmer, kot potegnjeno iz zgodbe o tisoč in eni noči. Ter puščavska prostranstva za njim, kamor  se za pet dni odpravimo s kamelami in nekaj domačimi fanti.

V redu fantje so bili, ti naši kamelarji: Radžu, Harum in Marad. In štiri kamele smo imeli: Papu, Dania, Rodža in Badin so bila njihova imena.
Čeprav jim nisem čisto povsem zaupal, falotom. Vedno znova so se režali in povsem mogoče, da so imena v resnici pomenila nekaj povsem tretjega. Kakšno neumnost, s katero bi se pred vaščani pošteno osmešil, oni pa bi se nekje zadaj valjali po pesku in se tolkli po kolenih:
- Hej-ho, Lulek, ustavi se, mrcina stara ... hej, Lulek!
Toda hitro smo se začutili in vedel sem, da bomo prijatelji. Romana je postala auntie, tetica. Kaja in Grega imata primerno enostavni imeni, jaz pa sem bil ponovno Toni. Anton Padovanski je moj nebeški patron in naj bo od njega vsaj kakšna korist – Toni torej v krajih, kjer Zvone še izgovoriti ne bi mogli. Kaj šele, da bi si zapomnili!
- Mister Toni, maybe some chicken tonight, yes?

Turisti so hecna sorta ljudi

Z mačeto so razmontirali piščanca, ki sem ga kupil v vasi, in večerja je bila prav eksotična, narejena z obilo karija in peska. Potem smo polegli okoli ognja in Radžu nam je pravil, kako so turisti včasih hecni. Prejšnji teden je imel par iz Amerike, on jih je imel več kot sedemdeset, ona morda petindvajset. On je vse dneve le jedel, jedel in pil. Najraje viski, vsaj tri steklenice je imel s sabo. Ona se ni ločila od kovčka s kozmetiko, zjutraj so uro dolgo čakali, da se je uredila. In gotovo je čakala, kdaj bo mož umrl. Bogat je bil in videlo se je, da bo od njegove smrti le korist. A se zlodej stari ni dal, kvečjemu bolj živahen je bil po vsaki prazni steklenici!
Pred meseci pa je potoval z dvema Holandkama, tri tedne dolgo so hodili s kamelami vse do Puškarja. Ena je bila povsem v redu. Druga je pa vsak večer tulila: Zakaj sem pustila svojega moža, joj, prejoj, zakaj sem tako neumna?
In Japoncu je pred letom prodal osla za ceno kamele, ker se je oni bal višine. In mu verjel, kako dober posel je naredil, osli da so običajno še veliko dražji ...
- Turisti hecni, se je vse bolj smejal Radžu in druga dva sta se veselo hahljala in s poleni bezala v ogenj.
- Ampak je vseeno sreča, da pridejo. Karavan ni več, dela za kamele tudi ne, služb v mestu še manj. S turisti pa zaslužimo, turisti v redu. Radžu je imel štiriindvajset let in je bil najstarejši v skupini. Toda vsi so bili videti nekako starejši, prežgani od vetrov in večnega sonca. Z devetimi leti, mi je povedal, je šel prvič s tujci v puščavo. Pomagal je očetu. Angleško se je naučil od turistov ... ne, v šolo nikoli ni hodil, tudi brati in pisati ne zna. Ampak to ni pomembno, zadovoljen je z življenjem. Pri starših živi, hišo in nekaj zemlje imajo na vasi, on pa dobi od Sebastiana vsak mesec tisoč rupij plače. Več kot dvajset dolarjev in to ni slabo. V kamnolomu je delo veliko težje, a zaslužil bi gotovo manj.

Katerega boga tu molijo?

Noč je bila hladna, kljub spalnim vrečam in odejam, ki smo jih potegnili s kamel. Zjutraj sta nas zbudila prasketanje ognja in vroča kava v postelji. A vsaj postelja je bila razkošna čez meje domišljije: mehke obline so nas objemale v zavetje peščene sipine in tam daleč pod nami se je porajalo novo jutro.
Drugi dan smo potovali šest, sedem ur. Vmes je bilo nekaj osamljenih kolib in ena vasica morda dvajsetih bivališč. Ležala je v dolini med dvema sipinama, sredi prašne in presušene pokrajine, kjer je le nekaj dreves dajalo senco skromnim bivališčem. Hiške, postavljene v krog okoli ograjenega dvorišča, so bile narejene iz blata in skrbno zglajene v mehko zaobljene linije. Za njimi se je vlekla struga že kdaj usahle reke.
- Junija začne deževati, nam je povedal Radžu. Avgusta sadijo in sejejo, oktobra je žetev, zatem pride suša.
Nekaj žensk je na vodnjaku ob robu vasi v glinene posode točilo vodo.

Včasih so bile odvisne od presihajočih luž ali pa so ure daleč hodile do prvega izvira. Danes v vas že vodijo električne žice, močna črpalka pa seže nekaj sto metrov globoko.
- Mednarodna pomoč, je rekel Radžu. Vendar v hišah ni elektrike. Ljudje si je ne morejo privoščiti.
Tančice toplih barv so se ovijale okoli obrazov in teles in ko sem dvignil fotoaparat, ženske niso zbežale. Brezskrbno so se nam smejale, moški pa so nas opazovali od daleč in le bežno odzdravili z roko, če sem pomahal.
Vseeno smo si ostajali popolni tujci. Vedel sem že od prej: turisti niso zares od srca dobrodošli v njihovemu miru in odmaknjenosti. Zato tudi nisem vztrajal, da bi se ustavljali in se jim skušali približati. Le bežno smo se dotaknili drug drugega in se ponovno izgubili v puščavi.

He he, belke dobre!

A v tistem prvem naselju sem pozabil vprašati: je bila to muslimanska ali hindujska vas?
Kajti to je pomembno. Skorajda na meji smo, le kakih petdeset kilometrov naprej proti zahodu se začne Pakistan. Deželi sta se pred pol stoletja v krvi in ognju ločili na dva svetova, kot so morda – ampak res le morda – želeli bogovi v nebesih.
Mislimanski Pakistan in hindujska Indija.
- Ni več sovraštva med nami, pravi Radžu, po veri del manjšine, musliman. Prijatelji pa tudi nismo in le redke vasi so versko mešane. Včasih se sicer vmeša ljubezen, toda takih zakonov ne dovolijo ne eni ne drugi. Zaljubljenca zbežita v mesto in se tam poročita po civilnih zakonih. A ostaneta izobčenca in tudi otrok iz takšne zveze nihče na mara.
- Mixed vegetable, doda zatem s smehom, v katerem je kanček prezira. Mešana zelenjava
- le komu je do tega?!
- Pa se ti zdi to prav? ga vprašam.
- Tako je od nekdaj. In če živiš na vasi, ne sprašuješ neumnosti.
Odjahamo naprej in se v vročini opoldneva oddahnemo v senci sredi ničesar. Radžu je veseljak, ves čas si prepeva in ves čas se mu pomalem smeji:

Sun can set
Water can dry
You can forget me
How can I?

- Kje si se tega naučil? ga vprašam.
- Turisti, mi pove. Turisti me marsičesa naučijo. Poslušaj tole:

Rose is red
The sky is blue
Grass is green
And I love you.

- Turisti, ha ... ga dražim. Kaj pa turistke, a?
Pred tremi leti sem bil v teh krajih in tudi takratnemu vodniku je bilo ime Radžu. Tudi on je bil musliman – smo le blizu meje in tu ima glavno besedo Alah – a ko sem ga nekega večera vprašal, ali ima dekle ali morda celo ženo, se mu je obraz v hipu zatemnil:
- Why you ask this? Zakaj to vprašaš? Za ženske se ne vpraša. Jaz dober musliman, za ženske se ne vpraša!
Radžu pa je iz povsem drugega testa in smejalo se mu je še bolj na široko:
- Tebi povem. Ampak ne reci drugim, ne smejo vedeti, to ne v redu. Ja, včasih kakšna bela ... he, he, bele dobre, bele čisto drugačne kot Indijke. Bele uživajo, znajo, bele vse naredijo. Indijke ležijo kot hlod. Iz Anglije pride ena vsako leto, mlada punca, beautiful, za teden, dva gre z mano v puščavo. Ampak vedno na skrivaj, tukaj ni prav, če kar tako s punco.