LEP PRAZNIK TI ŽELIM, KRALJICA!

Reportaža je bila objavljena v ONAPLUS za 8. marec. Z zamudo, za nazaj: lep dan vam želim, dekleta draga!

Gledal sem gibko telo lepe Ringepani, kako se zvija ob ritmu Madonne s cedeja v avtu: Like a virgin. Sveža koža se je svetila rdeče, vsako jutro znova namazana z maslom in zamolklo rdečim prahom. Štirinajst let ima, morda petnajst. Ničesar neprimernega ne čutim v svojemu občudovanju, njeni gibi zrele samice so namenjeni slokim pastirjem, ki postavajo v ozadju. Noč se bo kmalu spustila za krošnje akacij in morda bo s katerim od njih odšla v temo; čas je pravi in pogledi postajajo vse bolj vroči. Čez leto ali dve jo bo oče oddal za pet ali šest krav, čez štiri leta bo rodila tretjega otroka in ko se bom ponovno vrnil v vas, je verjetno ne bom več spoznal; čas cvetenja v suhih savanah je kratek. 
Queen ElisabethŽivljenje mlade pastirice se bo skrčilo na dolga dojenja, iskanje kurjave in še daljše hoje do redkih izvirov vode pod gorami. Za zajtrk in večerjo bo kuhala koruzni močnik z mlekom, v obdobjih suše in pomanjkanja bo na voljo le mleko vse bolj suhih krav. Meso bo na mizi – a v celi vasi ni nobene! – le ob ceremonijah in največjih praznikih: rojstvo, poroka, smrt.

Ne, v teh krajih se ne dogaja veliko.

V plemenu Himba sem, na severu Namibije. A bi lahko bil kjerkoli v Afriki, tisoče kilometrov daleč od malih okroglih kolib, ki se iz Očitande vlečejo vse gor do angolske meje. Zgodba bi bila enaka, le podrobnosti bi se razlivale vsaka v svojo smer. Prav tako v Aziji ali na drugi strani oceana, v Latinski Ameriki. Na celinah, ki jih tako radi imenujemo nerazvite.

Elizabeta (desno v ozadju) je plačala visoko ceno za civilizacijo.In pogosto je že samo drugačnost dovolj za to dobrohotno obtožbo, ki v sebi nehote, a vedno znova nosi občutek večvrednosti. Večvrednosti bogatega, seveda!
Živimo v hišah s televizorji in tekočo vodo. Hodimo v šole, znamo brati in v službah sedimo za računalniki ali za stroji, ki jih poganja elektrika. Odplačujemo kredite, vsako leto gremo na dopust in s prijatelji se pogovarjamo po mobitelih ali prek facebooka. Predvsem pa … ja, predvsem pa, če smo ženske: starši nas ne prodajo v zakon za šest krav, kot pri Himbah v Namibiji. Za deset prašičev, kot pri Danijih na Papui. Ali za dvajset, trideset kamel, kot kjerkoli že v oazah sredi arabskih puščav. Skupaj zaživimo iz ljubezni in na poročna potovanja odhajamo v hotele, kjer ob večerjah strežejo šampanjec, postelje pa so pogrnjene s svilenimi rjuhami.
Zagotovo smo nekaj več. Civilizirani!

Pride, naredi otroka in gre

V vas sem prišel z Elizabeto. Kraljico Elizabeto, queen Elizabeth – tako so jo nekoč predstavili v turistični brošuri divjega severa in tako se zelo rada predstavlja sama. Tudi ona je Himba – a Himba iz našega sveta. Stoji poleg gruče iskrivih vaških deklet in skuša loviti njihove gibe; iz mesta je prišla i, gotovo zna plesati na Madonnine ritme. A ne gre. Zavaljena je, s težkimi nogami utrujene slonice, ki se skuša neopazno zriniti v disko. In vesel sem, da ni gola, oblečena le v kratko cunjo iz kozje kože. Kot lepe starke v ozadju in zrele matere njene generacije, katerih utrujene rdeče prsi so najbolj naraven del vsega, kar nas obkroža.
Vse na Elizabeti pa kriči, da ne spada sem. Ni turist, kot jaz – popoln tujec in zato z vso pravico čuden.
Himba je – in zato toliko bolj iz povsem drugega sveta.


Mala lepotica z juga AngoleŽe dolgo poznam njeno zgodbo. Osem otrok je bilo v družini. Ko je bila stara devet ali deset let – starosti v teh krajih pač ne merijo s številkami – jo je oče, najstarejšo hčerko, poslal v šolo v Opuwo. Pol dneva hoda daleč; živela je v internatu, kjer jih je trideset spalo na tleh v kolibi iz blata, dvakrat dnevno pa so iz skupnega kotla dobili koruzni močnik. Nje ni škoda, je razumela očeta. Sinove rabi na pašnikih, časi pa se spreminjajo in nekdo v družini mora znati brati in pisati; povsem drugačen svet prihaja vse bliže in bliže. Vsaka družina rabi nekoga, ki bo most med njimi, nomadskimi pastirji, in ljudmi tam zunaj.

A se ni obneslo. Elizabeta je sicer hodila v šolo, a mesto je prinašalo tudi skušnjave. Razvila se je v žensko, prijazni strički pa so jo vabili na pivo ter sladki Clubman in jo zatem peljali v temo za zadnjimi kolibami. Pri šestnajstih letih je prvič zanosila. Leto zatem drugič. In potem vsako leto ali dve ponovno. Danes, stara morda petintrideset let, ima enajst otrok. Spolnost med Himbami nikoli ni bila tabu in velike družine so v savani nekaj nujnega in običajnega. A Elizabeta je v mestu sama. Sicer z dvema očetoma svojih enajstih otrok, ki pa jo obiščeta le nekajkrat letno, z zelo skromnimi darili. Oba že imata svoji družini.
My boyfriend come, make baby and go. No problem! Tako mi je nekoč povedala. Pride, naredi otroka in gre. Preprosto.

Puščavski cvet v Radžastanu, IndijaZ vsemi otroki živi sredi mesta, v betonski kolibi na robu luknjastega makadama, veliki morda petnajst kvadratnih metrov. Čez dan prodaja plemenske spominke redkim turistom, ki zaidejo na pozabljeni sever dežele, občasno pa se komu ponudi kot vodnica po vaseh, kjer živijo njeni sorodniki. A težko je; najmlajša otroka mora vedno vzeti s sabo in vsaj eden je običajno še na prsih. Zasluži dovolj, da nekako preživijo. Ali vsaj životarijo. Za golo preživetje je nerazvajenim hitro dovolj.

Vnaprej jo plačam, da me bo naslednja dva dni popeljala med svoje ljudi. Z novo plačo se kot kraljica sprehaja med policami v supermarketu: makaroni, riž, vreča koruzne moke, dve steklenici piva, skrbno preštetih dvaindvsjset bonbonov, po dva za vsakega otroka.
- Elizabeta, ne bi vseeno raje živela na vasi, kot tvoje sestre? jo vprašam.
Malo razmisli, odgovor očitno ni povsem enostaven. A se potem le odloči.
- Ne bi. Tam morajo pomolsti kravo in koruzo pobrati na njivi. Jaz pa grem v trgovino in vse to kupim.

Praznik vseh princes?

Popolnost tihomorskega otoka; HavajiA vseeno … ko jo zdaj gledam tam, v prahu razposajenega plesa sredi nomadske vasi, se mi nenadoma zazdi skorajda grda. Povsod vre od življenja, sveža lepota odpirajočih se cvetov je en sam ples in vriskanje. Matere in vaške starke posedajo v prahu skromnih senc in zibljejo v naročjih dojenčke. Noč se spušča in otroci se lovijo v rdeči svetlobi zahajajočega sonca, oviti v prah in prijazen hlad, ki po vročini dneva lega na planjavo.
Elizabeta pa je edina v vasi debela, težka in nerodna. Ne bo priznala, a gotovo tudi osamljena in zapuščena, pogosto obupana in brez prihodnosti, za katero bi bilo vredno vriskati. A v mestu živi, v kotu svoje luknje ima radijski sprejemnik in dal sem ji denar, da je vaškim otrokom, svojim davno zapuščenim nečakom, prinesla vrečo bonbonov. Bogata teta iz velike vasi!

In morda je kdaj celo slišala, da ženske tam daleč nekje na drugi strani sveta praznujejo nekakšen dan žena. Da jim moški takrat nosijo rože in so z njimi prijazni. Jih peljejo na večerjo in jim kupijo prstan z diamantom ali pralni stroj. Tako vsaj se govori …

Pogosto prihajam v Opuwo, a nikoli se nisva pogovarjala o tem. Bolje je tako; svet tam zunaj je za Elizabeto čudovit, moški se v avtomobilih vozijo v službo in matere imajo vedno dovolj hrane in oblačil za svoje otroke.
In čisto svoj dan v letu imajo. Dan žena.
Nočem ji razlagati, kako en sam dan še ne prinaša sreče za vse preostale mesece.

Sreča je biti zadovoljen s tem kar imaš. A le zelo redkim je dano to bogastvo.
Omenil pa sem ji, da bi bilo morda bolje, če nikoli ne bi prišla v mesto. Oče bi jo prodal za pet krav, njeni otroci bi danes pasli stoglavo čredo in ona, oblečena v rdečo barvo in kozja oblačila, bi ob večerih posedala okoli ognja, doma v svojem svetu in v krogu svojih ljudi.
Ne bi bilo to lepo?
A je nisem prepričal.
- No good, je rekla. Ne dobro. V vasi nobena trgovina.
Lep dan ti želim, kraljica. Tebi in vsem sorodnim, nam tako zelo drugačnim princesam po vsem svetu. Osmi marec bo – ste že kdaj slišale za ta praznik?

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

NAMIBIJA 11 - gazimo reke v puščavi
16. 05. 2011

Letos sem bil devetnajstič, se mi zdi, v Namibiji,. In sem že skoraj verjel, da me nič več ne more presenetiti. Potem pa puščava zacveti. Ponoči nas preganjajo tropski nalivi. Sredi suhih cest pa se naredi deroča reka in mi moramo prek nje. Luštno je bilo, res!

LEP PRAZNIK TI ŽELIM, KRALJICA!
Namibija
08. 03. 2010

Reportaža je bila objavljena v ONAPLUS za 8. marec. Z zamudo, za nazaj: lep dan vam želim, dekleta draga!