NAMIBIJA 11 - gazimo reke v puščavi

Luštno je bilo, res! Čeprav me je nekajkrat tudi malo zaskrbelo – če me bodo sploh kdaj nehali zafrkavati, namreč. Štiriindvajset kerlcev proti enemu ubožčku – ne, ni pošteno! Priznam pa, da sem jim doma zatrjeval, kako tri tedne ne bodo videli oblačka. In ob večerih govoril, kako brez veze je zategovati šotore, tukaj pa ja ne dežuje! In pri tisti rečni strugi – ki bo seveda suha, sem poudaril – bomo jutri zavili levo.

Priznam, res sem tako govoril. Potem pa se je iz »oblačkov« ure dolgo ucejalo, »suha rečna struga« je drla vse gor do jajc, šotore pa nam je zamakalo, da smo razmišljali o plavalnih tečajih. Malo sicer pretiravam – ne ravno tečajih, mogoče le kakšnih manjših skokih z nižjih višin.
Tega nisem doživel, odkar sem živ, mi je zatrjeval star kmet v Namibu. S severa so prihajale vesti o poplavljenih vaseh in desetinah žrtev. Pri Himbah sredi presušene savane smo sredi dne naleteli na ples – čemu? Dva otroka sta umrla, objokujemo ju. Kako umrla? Utopila sta se, za vasjo se je naredilo jezero.

A vse to je seveda le pridodalo k popolnosti doživetja. Tokratna Namibija je bila celo zame nekaj svežega, novega, drugačnega. In ekipa, sicer zelo pripravnih letnikov za en pošten klub (mlajših) upokojencev, je bila krasna. Zelo resno mislim. Le za vsako naslednje jutro sem jim moral že prejšnji večer zatrjevati: lahko spite dokler hočete – ampak ne manj kot do šestih! Ker so nekateri še v popolni temi lazili naokoli in med kačami iskali suhljad za svojo prvo kavo. Hvalabogu vsaj Jožeta ni bilo med njimi – ker firma ni resna in nima niti enega para primernih rokavic za tovrstno odgovorno delo.

- Lepo sranje! smo rekli … pa tak turizem! Ampak Namibija je bila vseeno čudovita in tura popolna. Preverite fotke, če ne verjamete!

NAMIBIJA 2011 - nekaj slikc za rajcat se. Gremo spet konec aprila 2012

Oglej si celotno galerijo »

In kaj so o potovanju zapisali nekateri potniki?

TADEJA: Zvonči, nore fotke, še blj noro potovanje. Svoje obljube si realiziral oz. raje dodal še kako avanturo zraven. Hwala, ker si me vzel zraven!

IRENA: v bistvu nisem še popolnoma dojela in strnila vseh vtisov s potovanja po Namibiji. Vprašanje, če jih kdaj bom – danes se mi zdi kot, da sem sanjala. Moja prijateljica je enkrat rekla, da ima vsak človek svojo celino. Jaz sem od vedno vedela, da je to Afrika, čeprav tam še nisem bila. Mogoče pa drži tisto o reinkarnaciji in je v meni kakšna duša, ki je pripotovala v moje telo od tam, kdo ve?

Zazdelo se mi je, da bi bil letos morda čas, da te svoje občutke preverim v praksi. Neskončno sem vesela, da se mi je pri tem cilju pridružil tudi mož Simon, ki sicer ni ravno avanturist po srcu in je bolj razvajene sorte – vsaj tako smo vsi mislili (tudi on), dokler se ni zgodila Namibija. Tam so na plano prišli vsi prvinski čuti, vse kar človek sicer nosi v sebi, ampak je nekje na poti pozabil in zatrl. Neskončno dobri občutki!

Nikoli ne bom pozabila prve noči, ko je lilo kot iz škafa. Na poti do kampa, kjer naj bi prespali, smo naleteli na reko, ki je drla čez cesto. V trdni temi je Zvone brez pomislekov zavihal hlače in zakoračil v mrzlo vodo – človek je car, sem pomislila. In smo jo prečkali – prvo reko. In potem še nekaj večjih in bolj deročih, ampak prva mi bo najbolj ostala v spominu. Od tam naprej težko rečem, kaj me je bolj začaralo: afriški dež in stoletne vode, cvetoča puščava, prostrana pokrajna v vseh odtenkih barv, divje živali, Zvone s svojim neustavljivim šarmom in neskončno energijo, Ludvik s svojo kuhinjo ali sopotniki, ki jim danes lahko rečem prijatelji. A zagotovo ne bom nikoli pozabila ljudi, ki smo jih tam srečali; njihove preprostosti in hvaležnosti, ki se te dotakne tako, da kar malce zaboli. Otrok, ki te takoj vzamejo za svojega, čeprav si tako drugačen in ti dovolijo, da z njimi spet postaneš otrok. Ja, najbolj so me začarali ljudje... Ko jih spoznaš lahko dojameš, do kakšnih absurdov si včasih zapletamo živjenje in pri vsem skupaj pozabljamo, kako so vse stvari med nami v osnovi pravzaprav preproste.

Lahko napišem še veliko, ampak nima smisla. Potrebno je doživeti, da lahko dojameš. Hvala za to doživetje; zagotovo ga bomo še ponovili.

JASNA: To trobim, že odkar smo se vrnili: čista desetka. Mogoče kakšna mala senčica na njej a ne omembe vredna, pa saj sam veš, kaj bi lahko bilo še boljše. Ampak, potem bi bilo pa že kičasto. Če bi na primer sedel vsak na svojem stolu ali, če šotor ne bi puščal.

Namibija pa je bila adrenalinski in pustolovski dosežek, plemena zanimiva, živali sploh...in tako od blizu(!) skupina (in ti z njo ali na njenem čelu) dodana vrednost. "Osvojil" (tudi brez navednic:)) si me s svojo dobro voljo, nasmejanim obrazom, že jutranjim rjovenjem iz šotora, pripravljenostjo na vse, navadne in nenavadne, nadejane in nenadejane dogodke, improvizacijo, skrbjo za slehernega v skupini (no ja, s kakšno "častno" izjemo), profesionalnostjo, tudi znanjem o Namibiji. In morda najbolj s tem, da ti nič ni bilo odveč, težko. Nasmejati se z Elo, strokovnjaško poučiti kakšnega nadobudnega fotografa, pomešati juho, zavihati hlačnice in prebresti "suho strugo", komu celo priznati, da je boljši od tebe:))...
Da se ne boš še bolj prevzel naj končam: še grem s tabo. In nagovorila za to še koga. Hvala za lepa doživetja, o njih bom pripovedovala tudi drugim in: srečno na tvojih poteh. Vesela bom, ko se bodo najina spet "spojila" za nekaj trenutkov.

JANA IN JOŽE: prvega ne pozabiš nikoli In tudi midva ga ne bova. V tem primeru večera. Vožnja po levi, križišča, v katerih ne veš ne kam, ne kod in samo gledaš, kje so tvoji kompanjoni, tema kot v rogu, dež. Iščemo kamp nekje na robu mesta. Kar naenkrat pred nami deroča voda, sredi nje pa Zvone do kolen globoko. Kam pa zdaj? Ja, kar čez. A je nor? Pa je šlo, a ni vrag – še ena. Ta se je zdela še globlja in še bolj deroča. Pa spet, kar čez. Ojojoj! Končno prispemo v kamp. Pod nogami nam čofota, najprej malo negotovih iščemo suh prostor, a ne ostane nam drugega, kot postaviti šotore. Še nismo niti končali je bila že kuhana juhica, še malo kasneje meso na žaru, ta kratki so padali že vmes, strehica iz cerade je že stala…Skratka vse se da z Zvonetovo dobro voljo in Ludvikovo dobro kuhinjo. 
Ravno tako nama bodo za vedno ostali v spominu tudi vsi ostali dnevi : adrenalinske vožnje čez drn in strn, čez deroče reke, mehke sipine in »pokonci postavljene« klance, vožnja na skale, prijetni večerni pogovori ob ognju in čebričku, velikonočna pridiga, jutranje kavice po navadi še pred sončnim vzhodom, prostranost mlečno zelenih travnikov, brezkončnost cest, cvetoče puščave, vroče sipine, na tisoče tjulnov in njihovega smradu, množica divjih živali v Etoshi, rahla vzvišenost Himb, prijaznost Bušmanov … in seveda ne bova nikoli pozabila sopotnikov, najinih novih prijateljev, Zvoneta, ki je bil vedno prvi sredi deroče reke, prvi pri pokvarjenem avtu, prvi pri počeni gumi, prvi pri kozarčku in prvi na stolu, Ludvika in njegovih juhic, tatarca iz zebre, pljučne od oriksa…..

Upava, da bomo lahko še kakšno takšno pot naredili skupaj --- Jana in Jože
J

DAMJAN: Sonce je počasi zaključevalo svoj delovni dan in mi smo se vozili mimo apartmajev (s tuši!), mimo prijetnih prostorov za kampiranje v senci Akacij, še naprej in naprej… tam nekam gor na rdeče skale, kamor so še naše težkokategorne Toyote težko prisopihale… in tam preživeli nepozaben večer ob tabornem ognju, noč osvetljeno z milijardo zvezd in velikonočno jutro s potico, jajci, šunko, in ja, tudi hrenom! To je bilo le eno izmed mnogih prijetnih presenečenj, ki sta nam jih Zvone in naš kuharski mojster Ludvik pripravila med tritedensko avanturo v Namibiji.

Eno izmed Zvonetovih gesel »Začnemo tam, kjer drugi končajo« se v Namibiji vsekakor uresniči. Namibija pod Zvonetovim vodenjem ne nudi nobenega hotela s petimi zvezdicami. Prav tako ne nudi večerje ob točno določeni uri s plesom domačinov tam v kotu. Pravzaprav niti rednega tuša ne. Zakaj bi torej rinil tja? Ker nudi še bistveno več: prečudovito naravo v obliki neskončnih travnih polj, osamljenih dreves, rdečih sipin čarobne puščave Namib, živalsko kraljestvo parka Etosha, pristna ljudstva, ki turistov praktično (še) ne poznajo in ki jih zahodna civilizacija še ni uspela uničiti ter seveda številna prijetna presenečenja.

Sedaj, ko se prebijam skozi številne svoje slike, še bolj ugotavljam, da smo v treh tednih naše avanture v Namibiji videli maksimalno in to zahvaljujoč odličnemu vodenju. Kot sem dejal Zvonetu zadnji večer v tej afriški krasotici: »Zvone, tole Namibijo pa res obvladaš!«

Torej, kaj bi raje izbrali: hotel s petimi zvezdicami ali hotel z milijardo zvezd, ki ga nudi Zvone? Izberite raje slednje in ne bo vam žal!

MIRO: prav živo se še spominjam, ko sem se pred leti odločal o počitnikovanju, potovanju, ki naj bi bilo malce drugačno od klasike. Po eni strani me je zanimala, vlekla, se zdela nekaj posebnega, po drugi je bil pa dvom, kako se bom spopadel z ovirami, ki na takšnem potovanju po gmajni z rukzaki, so. Ni me bilo strah »štrapaca«, kajti to daje smisel tem potovanjem, ampak dejstvo, da to le ni zame. Pa sem vseeno šel. V Etiopijo. Da sem letos že tretje leto zapovrstjo na tovrstnih rajžah, z istim šefom Zvonetom, pove najbrž vse. Zadovoljen z izbiro.
Letos zopet v Afriko. V Namibijo. Deželo čisto na JZ celine. Za mnogo katere nepoznana (tudi zame), prostrana ( za 40 Slovenij) in redko poseljene dežela je to. Veliko lepega je bilo od prijateljev slišati o njej. Pa smo šli.
Noge ti otrpnejo, v križu te zbada, brliš- ne spiš, buden pa tudi nisi-ne veš kam z rokami, filmi so zanič, brati se ti ne ljubi, vse to v natrpanih letečih konzervah. Kakšnih enajst ur to traja. Windhoek. Glavno mesto. Prevzamemo toyote 4x4, nabavimo vse potrebno. Trgovine lepe in super založene. Potem v terence, vozi se po levi, namesto »žmigovcev« delajo brisalci. Zadrega v križiščih s stop znakom, kjer nihče ne stoji, vsi peljejo. Severno od mesta je kamp, kjer bomo šotorili. Potem dež, stekla v avtu se rosijo, da nič ne vidimo, temni se, potem pa kar voda, ki dere preko ceste. Kaj voda. Reka. Šef brodi po tisti deroči, blatni vodi in išče varen prehod. Zapodimo se čez. »To se je pa kmalu začelo« , si misliš, le kje so tiste rečne struge, kot so govorili. Ponoči se stvari uredijo, deževati preneha, šotori so pač malce v vodi, Tako smo začeli z našo Namibijo.
Zjutraj se obrnemo proti jugozahodu. Ceste široke, vzdrževane, makadam po katerem največ vozimo, fascinira s prometnim znakom, ki omejuje hitrost na 120 km/h. Pokrajina je valovita z zelenkasto srebrnimi travami ob cesti in hribovjem nenavadnih oblik. Od popolnih do prirezanih stožcev, do mizastih gor. Cesta 707. Čudovita barvna usklajenost visokih trav teh ravnic, ter rdečkastih gor in sipin v daljavi. Zapeljemo s te ceste do vznožja tistih hribov. Potem ni bilo nič več. Pot se je končala ob nekih skalah, rdečkaste barve.«Tu bomo šotorili« si misliš. Pa ja. »Reduktor, prva, gremo gor«, reče šef. »Norci«, si misliš, ko dejansko pet toyot rine po tisti gladki, strmi skali gor do platoja, visoko na ravnico. No, prostor tam je bil nenavaden, lep , z razgledom. Bilo je na veliko soboto. Zajtrk tam gori , je bil času primeren. Sredi tiste gmajne, sredi ničesar, daleč od doma-pirhi s potico in šunko. Le na pelin so pozabili
Sesriem. Kraj na robu puščave Namib. Od tu ji zlezeš v nedrja. Vstati je treba zarana, da ob sončnem vzhodu začutiš prebujanje puščave. Lazimo po sipinah, iščemo motive, suha drevesa dvigajo svoje črne veje proti nebu. Ni vode, ni življenja. Kasneje si v Swkopmundu za razvedrilo sipine še s štirikolesniki ogledamo. Adrenalinsko. Ob Atlantiku ( z mrzlo in umazano vodo-nič dopustniško mi ne deluje) gremo na sever do Opuwa. Do Himb. Samo na poti je bilo marsikaj. Dež, pravzaprav, scalo je. Klanci pa, se je zdelo, nekam pod nebo. Voda je drla vsepovsod, preko ceste pravi hudourniki. Nič. Reduktor, zamižiš in pelješ. Šlo je po sreči- čez. Vendar,tudi toyote se kvarijo-elektrika je šla k vragu. Potrebno je bilo šlepanje v temi, dežju, po razritih cestah. Več se res ne da zahtevati za tisti denar.

No, do Himb smo le prišli. Drugi ali tretji dan, ko so se stvari uredile. Priti do njih je bila muka, toyote so negodovale, stokale, členki na prstih rok so se pobelili. Za kakšnih 30 km, smo potrebovali več kot šest ur. To, da je bila cela (skoraj) vas nažgana, je pa druga zgodba. Stvari so se kasneje lepo normalizirale in prev sproščeno je bilo.
Takšna je bila cela naša pot- Etosha park, s svojimi živalmi in urejenostjo lodgov, zadovolji, Grootfontain, kjer na bankomatu doživiš tudi lopovščino lokalnih pridaničev, pa Avseniki sredi Kalaharija pri Bušmanih. Bil je tudi ogromen baobab ( 36 m po obsegu) in šefov stol, ki je pri večerji skrivnostno izginil ter obvisel v vejevju tega mogočnega drevesa. Le kdo bi to pričakoval od teh penzijonistov.
Kar preveč se je nabralo v teh treh tednih dogodkov, vtisov, mnenj, da bi se dalo v par besedah povedati. Vsak dan posebej je zgodba zase. Če sem v Etiopiji čutil eno preprostost in iskrenost ljudi, se mi Namibija razkazuje s svojo surovo slikovitostjo. To je dežela, ki funkcionira. Men je bilo fajn!

Seznam prispevkov

NAMIBIJA 11 - gazimo reke v puščavi
16. 05. 2011

Letos sem bil devetnajstič, se mi zdi, v Namibiji,. In sem že skoraj verjel, da me nič več ne more presenetiti. Potem pa puščava zacveti. Ponoči nas preganjajo tropski nalivi. Sredi suhih cest pa se naredi deroča reka in mi moramo prek nje. Luštno je bilo, res!

LEP PRAZNIK TI ŽELIM, KRALJICA!
Namibija
08. 03. 2010

Reportaža je bila objavljena v ONAPLUS za 8. marec. Z zamudo, za nazaj: lep dan vam želim, dekleta draga!