MotoAfrika: in še povzetek za konec vsega

Čas je za kratek rezime – in potem za dolgo knjigo. Štirje meseci in 18.500 km motoAfrike so za mano. Vse srečno in uspešno, se je pa seveda dogajalo in en zelo kratek pogled nazaj navsezadnje ne more škoditi. Kako Afrika? Kako se je obnesel motor, kako so uživale (ali vzdržale) moje punce, kaj je ta pot navsezadnje prinesla meni. Gremo torej, kar lepo po vrsti.
Najprej Afrika! Petintrideset let se že vračam tja in morda postajam res že malo utrujen. Ne od napornih poti, temveč od celine, ki se vse bolj pogreza v svojo revščino, vojne, diktature in brezup. Ne, prav nič ni bolje kot na prvi poti, le še več razpadanja in stegnjenih rok: give me my money. Bel si in bogat, jaz črn in reven – daj mi torej denar. Istočasno pa vse bolj izginja nekdanjost, ki me je vedno znova vlekla tja dol. GSM signali sežejo (skoraj) povsod, misijonarji so vaške lepotice oblekli v raztrgane cunje, trgovci jih zalagajo z najcenejšo kitajsko robo, politiki pokradejo večino bogastva, ki pripada ljudem. Priznam, pogosto sem bil razočaran, a vsaj tako pogosto tudi in še vedno navdušen: civilizacija je le tanka vrhnja plast, pod njo pa še vedno živi Afrika. Z neštetimi zgodbami, obrazi in srečanji. Okoli 30.000 fotografij sem prinesel domov in za štiri dnevnike zgodb in ljudi. Le premleti moram vse skupaj in Afrika mi bo ponovno postala všeč; še vedo je bilo tako.

Motor! BMW 1200 GS Adventure. Pred petimi leti sem imel z istim modelom na poti do Kenije kar nekaj težav. Zdaj pa so mi ga fantje na Avtovalu pripravili kot se spodobi – in je temu primerno tudi služil. Zamenjal sem en komplet pnevmatik ter elektroniko črpalke za gorivo – ki pa mi jo je dal gazda Tone že preventivno s sabo, ta ti zna nagajati, mi je rekel. Nekaj vijakov, klik-klak in je narejeno – hvala, Tone, zelo pametno. Aha, in skorajda do konca sem uničil prednje vzmetenje, tokrat ne original temveč slavni in najmočnejši Ohlinz – na koncu sem po brezpotjih okoli jezera Turkane vozil kot po jajcih. A je šlo, vzdržalo je do konca. In to je vse – celo gumidefekta nisem imel niti enega. Bravo, Miško – tako je bilo dedcu od motorja namreč ime.

Iza, Marika in Lara

Moje punce! Prvotna ideja potovanja je bilo snemanje serije televizijskih dokumentarcev, dekleta naj bi bile popotnice pred kamero. A so žal vsi pogovori z našimi TV hišami padli v vodo: ni denarja, ni zanimanja. Punce pa so mi ostale, hvalabogu, enim v veselje, drugim v zgražanje: poglej ga, kurbirja starega, spet bo …! To glede deklet bi sicer moral malo bolj na dolgo razlagati, a že desetletja s takim veseljem potujem in delam (tudi) prav zaradi energije, ki je dobivam od vseh teh krasnih sopotnic. Že pred tridesetimi leti je bila prva Romana (in je še vedno!), zatem Marjana, Neja, tokrat 
Lara nekje v ZambijiMarika, Lara in Iza. Enostavno bi brez njih nekje obždel, sam in izgubljen bogu za ritjo, ne

 bi se mi dalo, dolgčas bi bilo – pa še motor komajda ali pa sploh ne uspem dvigniti.
A da ne bo pomote: najprej sem na pot vabil hčerko Kajo in mojo Romano. Pa žal ni šlo: Kaja študira v tujini, Romana je velika šefica na Delu, z obveznostmi do grla in čez. Sem pa dobil njen blagoslov in dovoljenje za prosti lov. Sam pa sem se odločil: bolje tri po en mesec kot ena sama za celo pot. Ker bi pa le z eno res znalo biti sranje, v eno ali drugo smer.

Tivoli pred odhodom le ni povsem isto kot AfrikaIn tako: hvala, dekleta, na koncu smo od tega vsi odnesli veliko luštnega. Žal še najmanj z lepo Mariko – po dveh tednih (namesto petih) sva se sporazumno in brez hudih besed ali zamer ločila. Enostavno sva iz dveh preveč različnih plemen, nisva si bila družba, kot bi si jo oba zaslužila, dnevi so bili dolgi, pogovori prazni, gotovo pa je svoje pripomoglo tudi, da punca nikoli pred tem ni potovala. Ni bila razvajena, nikoli se ni pritoževala, a čisto zares v gmajno si z njo kljub temu nisem upal – samocenzura, recimo. Tista dva tedna sta bila bolj uvajanje, ko bi morala začeti zares, je bilo pa konec. In še zdaj ne vem, Marika: si se bolj bala mene (in čemu?!) ali Afrike … dobro, to zadnje laže razumem.

Z Laro je bilo drugače, deset let se že poznava, skupaj sva potovala in njena sestra Neja je legenda mojih odkrivanj divjega sveta. Z njo je v Afriko prišla povsem sveža energija, rinila sva po najbolj stranskih poteh, iskala najbolj drugačne ljudi, fotografirala še pred sončnim vzhodom in se smejala najbolj neumnim traparijam. Lara je pač Garvasova sorta: sončno bitje, ki ima rada ves svet in verjame, da so vsi ljudje prijazni. Triintrideset let mlajša od mene, a je pred odhodom vseeno prav prijazno strnila svoje vtise na teh straneh: Kakorkoli že, na potovanju sva drug drugemu krasna družba. Žalosti me le, da sva občasno prisiljena najin prijateljski odnos zatajiti in se pretvarjati, da sva si oče in hči, saj mnogo ljudi ne more oziroma niti ne skuša razumeti, da potujeva skupaj predvsem zaradi skupne vizije – odkrivati čare novih krajev in tamkajšnjih ljudi. A sem se nekako očetu primerno tudi modro obnašal do nje: veš, Lara, svet in celo dedci so včasih tudi žleht, poslušaj pametnega strička in ti bo v življenju laže in bolj varno … ja ja, tudi take sva razdirala. Lara, pa saj vmes je bilo pa nekaj celo prav pametnih, a? Predvsem pa sem na poti začel po treh tednih samotnih poti zares uživati. In začel zares delati, zgodbe in fotografske akcije so kar letele skupaj.

Povsod je lepo in tudi doma ni slabo. I

In potem sta bili vmes seveda še Romana in družina; za devet dni sem iz Tanzanije letel domov, polno glavo službe in vsega da ima in včasih me res pogreša, mi je po mejlih potožila moja draga. Bom pa prišel, sem bil takoj za sodelovanje; Iza je predčasno prišla v Afriko in sta se z Laro krasno zamotili na Madagaskarju, jaz pa sem jo popihal v domače loge. Bele plaže, palme in tropsko morje z dvema blond otrokoma – dajte no, pa te zadeve so brez veze, če ima človek doma ženo in v zidanici martinovanje!

Iza pa je prinesla s sabo nek svoj ritem, na katerega me je opozorila že doma: včasih lahko postanem zasanjana, celo zelo zasanjana, mi je rekla. Ni bila Marika, s katero sva imela vse premalo skupnega. In ni bila kot Lara, ki se ji je v vsakem trenutku dalo, njen obraz pa je v črnih gnečah vedno znova sijal v širokemu nasmehu. Iza je pač narejena bolj na počasno, napol poduhovljeno. A sva si imela kljub temu neverjetno veliko povedati in večerni gin-tonici so postali ritual za dolge čveke in vse sorte neumnosti: si predstavljate, da se je Iza celo mojim štosom vedno znova in na široko smejala? Dobro dene … in sem ji torej odpuščal, če sem jo moral zjutraj brcati iz šotora in žgečkati po podplatih, da se mi je nasmehnila tudi v fotoaparat. Prijetna sopotnica je; sem pa pri njej pogrešal nadstandard, ki ga lahko ponudi le zares sorodna duša, ki se ji vedno znova da narediti še nekaj korakov več, kot je nujno potrebnih. Vseeno pa je na koncu poti zapisala: Zvone, imela sem se res super, super, duper. Vse je štimalo, da štima, pa niso potrebni samo veseli trenutki in smejanje non stop, ampak mešanica lepih in malo manj lepih besed, trenutkov in izrazov na obrazih, a ne ? In logično, lepih trenutkov, besed in izrazov na obrazu je bilo daleč največ.

Ah ja, pobiranja težke mrcine si pa tudi ni manjkalo. A je veliko bolje pasti večkrat po malo, kot pa enkrat samkrat zares.I

Ne dekleta, Afrika in njeni ljudje so bili razlog tega potovanja!In še nekaj je: prve tri mesece sem se silno pridno javljal na to stran in na Slovenske novice. A je bilo to zadnje, se mi dozdeva, napaka; v prihodnosti sem bom na raje izogibal bližnjim sorodnikom rumenega tiska. Verjamem, da imajo Novice s svojim širokim dosegom krasne bralce. Vmes pa jih je žal kar nekaj, ki se zjutraj zbudijo s prvo mislijo: in koga bomo danes sovražili? Jaz sem bil na tej poti gotovo zaradi Afrike – in ne zaradi deklet – in o črni celini sem ves čas tudi pisal. Vedno znova pa so se za krinkami anonimnosti pojavljali komentarji v stilu: … pofukal pol Afrike, kako da ne dobi aidsa … a ni hotela dat nog narazen? … spet bo fukaru poden pohoten … In čemu torej sploh rinem po vseh tistih jebenih kolovozih, pišem o najbolj zakotni Afriki in iščem najbolj drugačne ljudi? Izgubil sem veselje, zaradi sebe in celo še bolj zaradi mojih deklet – ne želim, da so del pohotnih sanj ljudi, katerih fantazije sežejo le do vrha ženskih nog.

Dhowi na obali MozambikaIn tako: v naslednjih dneh se bom začel zapirati v zidanico pod Gorjanci in pisati. Enkrat do konca leta bom z malo sreče na policah s svojim devetim knjižnim detetom. Ne le z zgodbami s te poti, malo dlje nazaj bi se želel stegniti. Da, tudi dekleta bodo gotovo vmes, a ne v obliki in količini, kot sem jo prvotno čutil. Ker sem navsezadnje ugotovil, da še vedno potujem predvsem zaradi potovanja samega in zaradi ljudi, ki jih srečujem ob svojih poteh. Prijetna družba pa je … no ja, dekleta pa so tista češnja na vrhu, da lepo življenje zategne že malo na kičasto. 

Pot se nadaljuje. Kajti potovanje je šele polovica doživetja, sprejemanje. Druga polovica, oddajanje, se začne po vrnitvi domov.

Fotogalerija z mojimi dekleti: 

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

POPOTNIK - vsak teden po dva sveža odlomka iz knjige
09. 01. 2012

PREDSTAVITVE KNJIGE IN FILMA: STA CAFE LJ - sreda ob 19.00 OSR. KNJIŽNICA CE - čet. ob 18.00 KNJIGARNA KONZORCIJ LJ - petek ob 18.00 KAVARNA SPUTNIK LJ - to., 18. dec. ob 20.00 ODLOMKI IZ KNJIGE: Iz petega poglavja: Do prve sopotnice sem prišel po neki dokaj logični poti, me je pa vseeno malo presenetila. Neki večer sva s Frenkom, Nejinim fotrom, po malem in s poudarkom na kvaliteti popivala na njegovem vrtu, Mojca pa je pekla škampe ali nekaj podobnega; pri Garvasih je vse bolj na nivoju in ne kot pri nas, kjer ob takih prilikah na balkonu pečemo čevapčiče ali perutničke nekih podhranjenih kur, nalivamo se pa ...

MotoAfrika: in še povzetek za konec vsega
Doma, v Ljubljani
01. 01. 2012

Čas je za kratek rezime – in potem za dolgo knjigo. Štirje meseci in 18.500 km motoAfrike so za mano. Vse srečno in uspešno, se je pa seveda dogajalo in en zelo kratek pogled nazaj navsezadnje ne more škoditi. Kako Afrika? Kako se je obnesel motor, kako so uživale (ali vzdržale) moje punce, kaj je ta pot navsezadnje prinesla meni. Gremo torej, kar lepo po vrsti. Najprej Afrika! Petintrideset let se že vračam tja in morda postajam res že malo utrujen. Ne od napornih poti, temveč od celine, ki se vse bolj pogreza v svojo revščino, vojne, diktature in brezup. Ne, prav nič ni bolje kot na prvi poti, le še več razpadanja in stegnjenih rok: give me my money. Bel si in bogat, jaz črn in reven – daj mi torej denar. Istočasno pa vse bolj izginja nekdanjost, ki me je vedno znova vlekla tja dol. GSM signali sežejo (skoraj) povsod, misijonarji so vaške lepotice oblekli v raztrgane cunje, trgovci jih zalagajo z najcenejšo kitajsko robo, politiki pokradejo večino bogastva, ki pripada ljudem. Priznam, pogosto sem bil razočaran, a vsaj tako pogosto tudi in še vedno navdušen: civilizacija je le tanka vrhnja plast, pod njo pa še vedno živi Afrika. Z neštetimi zgodbami, obrazi in srečanji. Okoli 30.000 fotografij sem prinesel domov in za štiri dnevnike zgodb in ljudi. Le premleti moram vse skupaj in Afrika mi bo ponovno postala všeč; še vedo je bilo tako.

MotoAfrika: spet doma - in kaj pravi o zadnjemu mesecu Iza?
Ljubljana in zunaj je megleno mraz
29. 12. 2011

In smo na koncu. En teden sem že doma, dobro dene biti ponovno z družino za božič; vse kaže, da je v meni res tudi nekaj začuda normalnega slovenskega fotra in moža. V tem času sem se prebijal skozi gore novih fotografij in skušal v spominih narediti vsaj približen red. Bom jutri kaj napisal za mojo stran in pokazal nove slikce, sem si govoril; vsak dan je bil jutri. In že pred tem se zadnji mesec dni nisem javljal s poti in dobro je delo, izgubiti se v Afriki brez večnega iskanja internetnih povezav, GSM signala, urejanja fotografij in pisanja reportaž; naj ostane tudi kaj nepovedanega za knjigo. A z Izo, mojo tretjo sopotnico, sva pošteno delala! Za nama je novih 6500 kilometrov poti prek Tanzanija, Ugande in Kenije – vsega skupaj torej 18.500 svežih afriških kilometrov. Odkrila sva kup krasnih novih krajev in ljudi, se jagala po zelo čudnih stranskih poteh, spala v vaseh bogu za ritjo, poslušala zgodbe, ki jim komajda še lahko verjamem – in se imela luštno. Da, tudi z Izo sva se ujela, kot se za dve preverjeni popotni duši pač spodobi.

MotoAfrika 40 - Ob glažu cvička smo vsi pametni. In slovo.
V zidanici pod gorjanci
15. 11. 2011

Telefon me je zelo na hitro zbudil že ob štirih zjutraj; tako ali tako sem moral vstati, prejšnji večer smo se malo dlje zadržali pri Metki in nekam me je tiščalo. Pa sem spotoma pogledal, kaj je tako nujnega. SMS, bila je Lara – seveda, na Zanzibarju se je že naredil dan, sveže sonce ji verjetno visi nekje nad palmami in z malo sreče pije svojo jutranjo kavo. Zvone, ne boš verjel … je pisalo … ampak znašla sem se v raju. Bele plaže, turkizno morje, plavam z delfini, kokosi padajo v naročje, bambusovi bungalovčki pa so po smešnih pet evrov. Čisti hedonizem! Jasno, da res nisem verjel, v resnici Lara in Iza gotovo objokani ždita tam nekje pod kaktusom: Zvone, dragi najin Zvone, kje si, šmrc, šmrc … Ampak Zvone pa zares uživa. Navsezadnje je Martinova sobota, v zidanici pod Gorjanci sem in čez nekaj ur pridejo za mano Romana in šopek prijateljev – hej, temu se reče življenje!

MotoAfrika 39 - Bele zgodbe iz Dar es Salaama
Dar es Salam, Tanzanija
15. 11. 2011

Doktor Zaro – njegovo pravo in polno ime je Rade Zarevski – moj makedonski zobozdravnik iz Dar es Salaama, je od boga poslana duša. V njegovi hiši z visoko ogrado in varnostnikom bom lahko pustil motor za tistih deset dni, ko bom doma. In z Laro naju je povabil, naj zadnjo noč pred mojim odhodom pri njem tudi prespiva, dovolj sob ima in samemu je včasih pri teh letih že dolgčas. Triinsedemdeset jih ima in za sabo življenje, v katerem ni bilo prostora za le eno žensko. A pride čas, ko nenadoma vse odidejo. Zaro verjame, da le začasno, vedno se je boril, vedno zmagoval in se spotoma naučil tudi izgubljati. V delu, ljubezni, igralnicah. Njegovega življenja je dovolj za nekaj napetih romanov. A tisti večer gremo vsi trije – pravzaprav štirje, tudi njegov mladi makedonski asistent Evrem je z nami – na večerjo k prijatelju Richardu. Vila v elitnemu delu mesta, hladne pijače na robu razkošno osvetljenega bazena in povsem drugačen svet, za katerega komajda lahko verjamem: je mogoče, da sem še vedno v Afriki?

MotoAfrika 38 - Prek reke za mesečno plačo. Po barantanju!
Obalna meja med Mozambikom in Tanzanijo
13. 11. 2011

Pot na sever je bila točno taka, kot jo je pred dnevi opisal Matej. Ne sicer neprevozna, gotovo pa dokaj garaška zadeva za poltonsko čudo na dveh kolesih. Sovražim pesek! Eno so sicer nedolžne peščene planjave ali sipine sredi Sahare. Nekaj povsem drugega pa v ozko tirnico vklesani kolovozi; vozim, kot bi staro mamo postavil na drsalke. In desetletja ter kilometri na poteh so me izučili: bolje je pasti desetkrat, počasi, dostojanstveno in kontrolirano, kot enkrat samkrat z možakarsko hitrostjo pravega dedca, ki si upa in zna. Dovolj sem že založen s polomljenimi kostmi, le na četrt in silno po domače zaceljenih na brezpotjih brez zdravnikov. Desno zapestje iz Bolivije, hrbtenica iz Irana, leva ključnica iz Pakistana in desna iz Namibije, noga iz Sudana; le prask in udarcev ne štejem. In zato se bojim peščenih, kamnitih in blatnih brezpotij. Ker so garanje. Predvsem pa so nevarna. Z vse pretežkim motorjem nisem na dirki Pariz – Dakar in za mano ni helikopterja, ki bi moje ostanke po najkrajši poti vozil v bolnico.

MotoAfrika 37 - Mesto duhov baje sredi tropskega raja
Otok Ibo, sever Mozambika
13. 11. 2011

Arhipelag Kirimbas je ena od mozambiških legend, tak občutek vsaj dobivam na poti do njega. Povsem na severu dežele leži naslonjen med Tanzanijo na severu in Indijski ocean v prostranstvih proti vzhodu. Lonely planet govori o »dih jemajočih naravnih lepotah belih peščenih plaž, turkizne vode in zelenih otokov«. A vse to je vsaj tisoč kilometrov daleč od turistično razvitega juga; ozek trak asfaltne ceste prehaja ponekod v makadam, ta pa v luknje, med katerimi pridejo prav slalomske izkušnje z evropskih smučišč. In potem, sedem kilometrov za razvlečeno vasico Kisanga, je konec tudi tega. Le koliba na obali med mangrove razvlečenih plitvin stoji na obali.

MotoAfrika 36 - Pozabljen otok in kar dva slovenska motorista
Ilha de Mocambuque, Mozambik
09. 11. 2011

Po šestih dneh vožnje prek Mozambika sva z Laro končno prispela na obalo. Bil je čas; razdalje so se vlekle v nedogled in mimo čelad je vleklo z vsakim dnem bolj vroče. Termometer je zlezel tja do dvainštirideset stopinj. A to je bilo v senci, sence pa nikjer, le suha in prežgana pokrajina. Na soncu so se številke ustavile pri petdesetih. Stopinjah Celzija! Bil je čas za morje. Skrajni čas. Ilha de Mocambique – otok Mozambik – leži že krepko v severnemu delu istoimene dežele. Ne, ni dobil imena po državi na celini, veliki za štirideset Slovenij – v resnici je bilo obratno. Otoček, dolg tri kilometre in širok na svojemu najširšemu delu petsto metrov, je v svoji zgodovini odigral vlogo, povsem neprimerljivo z njegovo velikostjo.

1 2 3 4 5