MotoAfrika 7 - si prava za zadnji sedež?

MOTOAFRIKA 2011 – vsem, ki vas zanima zadnji sedež
Na kratko: srečamo se v sredo zvečer in kakšno rečemo – častim rundo ali dve

Draga dekleta,

Ni kaj, čas leti in treba se bo zmigat – do odhoda proti jugu sta vsaj zame in za prvo med vami le še dva meseca in pol. In to poletja, ko čas itak leti bolj po dvojno hitro.

Takole je: trenutno vas je dvajset, ki vas zanima doživetje afriških poti – punce, hvala za zaupanje. Lepa številka je to, ki bi sicer zagotovo še rasla, a navsezadnje nima smisla; verjamem, da sta med vami vsaj dve (plus Lara, še vedno v Lisboni), s katerima bo ta pot tudi meni eno samo ljubo veselje. Se pa avanturizem začenja že zdaj in nič ni narobe, če malo cvikate; jaz namreč tudi: In če se ne bova ujela? Če sem jaz smotan dec, ti pa razvajena blond frajla? Življenje brez tveganja je en silen dolgcajt, a par zadev bi bilo kljub temu smiselno in sila pametno razjasniti že doma. Predvsem: kaj želim jaz. In takoj zatem: kaj od tega mi lahko nudite ve. Kaj ponujam, je pa menda že jasno – preberite si v prejšnjih zapisih, da se brez potrebe ne ponavljam.

MotoAfrika 2006 - s Kajo v Turčiji, na poti proti juguA na kratko: gremo se noro imet! In gremo delat: nova knjiga, reportaže, fotografije, dokumentarci (verjetno internetna verzija)! Potrebujem dekle, ki mi bo vse to začinilo s svojo mladostjo ter dalo potovanju in medijskim pojavljanjem kup novih razsežnosti. In ki bo v moje podajanje sveta pritegnilo nov val mlade publike – bralcev, gledalcev in kasnejših sopotnikov – tastarim pa pocedilo sline in, bog jim požegnaj, dalo možnost kakšnega farškega zgražanja.

In kaj pričakujem od vas? Konkretno in že omenjeno: svežino in prijetnost. Aktivno znanje angleščine. Veselje do dela pred kamero in fotoaparatom, pripravljenost, da se pojavljate v medijih, z dobrimi in manj dobrimi trenutki vred. Trpežno nerazvajenost. In predvsem občutek za ljudi – se znaš objemati s črnimi mamcami po vaseh in vsaj občasno ljubiti ves svet? Neja je bila naravni talent za to – obvezno si poglejte filmčke na moji strani: http://www.zvoneseruga.com/galerije/videogalerija . Ker to rabim: ne profesionalko z mikrofonom v roki in šminko čez glavo, temveč toplo osebo z odprtostjo dobrega človeka. Dodatna uporabna znanja pa so seveda lahko kvečjemu razlog za dodaten aplavz: fotografija, novinarstvo, postavljanje šotora v tropskemu nalivu ali vsaj povoženo kobro iz kože dat … če si prava, pa bodo tudi dnevi brez tuša in vroče noči med komarji le pristno doživetje poti, ne pa razlog za butanje z glavo ob kaktus.

Je to res še eksotika?Saj je menda že jasno: to gotovo ni potovanje za očijeve princeske. Rinil bom skozi najbolj stranske afriške poti, iskal najbolj odmaknjena plemena in klel vso pot skozi blato do kolen, kadar bo treba. Da, tudi porivali bomo! Hoteli bodo zanikrni, šotor majhen, hrana primerna preživetju in ne gurmanskim razvratom. Zjutraj se razkuživa z domačo žganico, za kosilo je lahko tudi pečena opica. Zelo pomembno: eksotika v živo zna biti pogosto bistveno manj eksotična kot njena verzija na Discoveryju, z viklerji v laseh!

In se torej ponovno zelo toplo priporočam za razmislek: si res prava za vse to?

Predvsem pa se moramo med sabo začutiti. Naj gledam na to potovanje še tako profesionalno kot zgolj na medijski projekt, je seveda jasno, da bo šlo za zelo intimno doživetje dveh ljudi in ene ogromne divjine. Do zdaj sem imel srečo: šopek krasnih prijateljic mi bo očitno za vse življenje ostal z nekaterih prejšnjih poti. A vedno gotovo ne uspe. Ne, ker bi bilo karkoli narobe z vami ali z mano, le kemija je pomembna; tudi popotna! Zato se moramo najprej vsaj za silo spoznati in se zatem v ožjemu izboru še veliko pogovarjati. Ker sta dva sedeža na motorju veliko premajhna za dva skregana cigana!

Snemanje TV serije na jugu Etiopije. Pop tv, Moja AfrikaTakole bomo naredili: premislite ponovno in se mi čim prej javite vse, ki še vedno veste, da ste taprave. Napišite mi kaj več o sebi, svojih izkušnjah in pričakovanjih, tudi kakšna fotografija mi bo gotovo v veselje. Potem pa se srečajmo in pogovorimo – punce, častim rundo ali dve. V sredo - čas in kraj vam sporočim po e-pošti. Tudi Neja pride in mislim, da bo babji čvek tu več vreden od vseh mojih modrih misli.

Še zelo na kratko o potovanju: motor bom konec avgusta v Nairobi poslal z letalom, krožna pot me bo iz Kenije vodila do Mozambika in po drugi strani nazaj v Kenijo. Tukaj pa so okvirni datumi in destinacije:

1 – Kenija, Tanzanija, Zambija, Zimbabve (Nairobi do Harare) – 1. sept. do 5. okt.; PROSTO
2 – Zambija, Mozambik, Malavi, Tanzanija (Harare do Dar es Salaam – 10. okt. do 15. nov. – LARA
3 – Tanzanija, Uganda, Kenija (Dar do Nairobi) – 15. nov. do 15. dec. – PROSTO

Sahara, nekje sredi SudanaAha, glede financ: v enem prejšnjih zapisov sem omenil, da boš potrebovala le 500 evrov, ostalo pokrijem jaz. Popravek, dokler je čas: potrebovala boš okoli 1000 evrov! Sama si boš namreč nabavila letalske vozovnice – ker vem, da je denar eden najbolj zanesljivih dokazov resnosti. In se res ne želim nekje sredi Afrike čohati po glavi, ko mi punca teden dni pred zdajci
Etiopija, med vojščaki plemena Surma. Naga rit in kalaškov gresta lepo skupajz nepovratno letalsko karto v roki javi iz Slovenije: veš, ne morem priti, imam novega fanta … sorry! Bi res izpadel kreten svetovnega formata, gotovo tudi marsikomu v veselje. In tristo evrov boš prispevala v skupno blagajno za hrano ter tu in tam kak pir žejnemu šoferju – ljubim ženske, ki občasno častijo. Vse ostalo so moji stroški in brez skrbi, še bo nekaj malega ostalo tudi za moj račun: projekt, v celoti pokrit iz mojega žepa, je vreden ca. 30.000 evrov (nakup, priprava in transport motorja plus izdatki na poti – v to še ni zajeta foto in video oprema). In še nekaj je pomembno: dekle v najlepših letih, ki ne zmore skupaj spraviti 1000 evrov, res nima kaj delati na taki poti; celo živa je bolj po vezah in dobri volji staršev, se mi zdi. Tisti, ki bi šla z mano predvsem, ker je zastonj, se pa tudi z lahkoto odrečem!

Z Nejo in kupom silne tehnike na severu Kenije. Do Nairobija sta še dva tedna poti - in letos nadaljujemo! In kje je tukaj moja računica? Kot sem že omenil: ostane mi novinarska zgodba ter avtorske pravice na vse fotografske in video materijale, z vami vred posnete na potovanju. O morebitnih dodatnih projektih se seveda pogovarjamo dodatno. In brez skrbi – zelo poštene sorte možakar sem in tu ne bo nategovanja. Ga še nikoli ni bilo!

In to je vse. Oglasite se in potrdite – če v sredo ne morete priti, vas pa potovanje vsekakor zanima, pa še sploh javite. Predvsem bi v sredo želel zapolniti septembrski sedež, november lahko tudi še počaka na zalogi.

Se vidimo. Vmes se pa skrajno lepo imejte, kakopak!

Zvone, 041 – 323 479

Ps: da ne bo prehudih skrbi: javila se je Sabina R. Ne more, ne znese, ne gre - jeseni mora študirati. Kar je pa navsezadnje tudi lepo in gotovo bogu ter njeni mami dopadljivo. Lepota gor al pa dol!

Seznam prispevkov

MotoAfrika 35 - LARA: Afrika, motor in Zvone – kako sploh shajam?
Jug Tanzanije, po mesecu skupne poti
08. 11. 2011

Tale moja Lara je res ena krasna punca: luštna, nasmejana, zgovorna z ljudmi, ravno prav in še malo čez brihtna … ampak poštena, ejejej – čista Garvasova sorta. Že res, da nisem čisto letošnji model, to vem in jemljem v zakup. Sem skušal že njeni dragi sestrici na najinih skupnih poteh kdaj pa kdaj namigniti: hej, Nejča, ampak dedec v meni pa vseglih še ni čisto crknil, veš? Ampak ni prav razumela in je vedno znova le globoko sočustvovala z mano – res mora biti nerodno: tako star, pa še kar poskočen! Ko sem po tednu dni skupnega motorja, zanikrnih hotelskih sob in tesnega šotora omenil Lari, da se je v teh njenih dvaindvajsetih letih razrasla v prav čedno žensko in da mi je že skoraj všeč … no ja, kako bi rekel – je bila pa punca najprej iskreno začudena, potem pa že kar malo zgrožena: Pa kako ti ni nerodno sploh pomisliti, da bi ti lahko bila jaz všeč?! Sploh pomisliti!!

MotoAfrika 34 - Hej, doma sem – a je kaj zelo narobe??
Ljubljana, nekje v Evropi je to
07. 11. 2011

En lep pozdrav iz Ljubljane – ponedeljek gre v večer in zunaj sploh n tako sivo, kot so nekateri obljubljali, skoraj do gradu se vidi. Ampak kaj vraga počenjam doma – a je v Afriki kaj hudo narobe? Nisem govoril, da se vrnem šele za božič? In kaj je z Laro? Pa z Izo? Hudo sranje, ne more bit drugo … he he, pa ne bo tako hudo! Enkrat sredi dneva sem se lepo kot gospod iz Dara prek Adis Abebe in Rima dol spustil v Trstu, Romana me je pričakala z nežnim poljubom in doma so bili župca,šnicel, skleda solate, kofetek in mogoče še kaj vrednega vmes. Kot se navsezadnje spodobi, če pridejo ata iz Afrike na dopust. In prinesejo eno veliko bonbonjero s sabo.

MotoAfrika 33 - Petindvajset otrok in tri žene – tako se dela!
Nekje sredi Mozambika
05. 11. 2011

Včasih postane potovanje le še napor … dobro, tudi napor. Dva meseca in deset tisoč kilometrov poti je že za mano – a v Sloveniji bi videl bistveno več raznolikosti že na dve uri dolgi poti med Portorožem in Kranjsko goro. Gotovo, črna celina ima svojo porcijo naravnih lepot, o tem ni dvoma in ni govora. A je ogromna in lepote so pogosto zelo daleč ena od druge. Neskončne ravnine komajda kje prekinejo oddaljeni hribi, reke pod mostovi so presušeni trakovi poraščenega peska in ob vsakem postanku zlijem vase v enemu dolgemu požirku pol litra pregrete vode. Z Laro gotovo uživava, a to pač ni Afrika iz turističnih prospektov in vabljivih razglednic. Trda, prežgana celina je, v kateri se ljudje borijo za preživetje, vmes pa jim suša ali sloni uničujejo polja. In istočasno resnična in pristna, taka kot jo iščem.

MotoAfrika 32 - Mozambik in zgodbe iz Zimbabveja
Manica, Mozambik
05. 11. 2011

Cesta iz Lusake proti vzhodu se je vlekla skozi suha, razbeljena prostranstva. Čez nekaj tednov se bodo začeli prvi nalivi monsunskega deževja in prinesli odrešitev; zdaj pa se temperature dvigajo prek štiridesetih stopinj Celzija in z Laro včasih voziva skozi dim požarov, ki požirajo savano. V Mozambik vstopim z dvema mesecema in devet tisoč kilometri poti za sabo. Čez nekaj dni bova obrnila proti severu in se vzdolž obale Indijskega oceana začela vračati domov: Tanzanija, Uganda, Kenija. Lara me čez tri tedne zapusti v Dar es Salaamu in na zadnjemu delu poti se mi pridruži Iza. A se mi že javlja iz Kenije, kjer dela kot prostovoljka v eni od sirotišnic. Punca si nabira izkušenj in spominov, to gotovo.

MotoAfrika 31 - Razkošje v gmajni, za nas bogataše
Kafue park, sredi Zambije
29. 10. 2011

Nekateri trenutki so včasih res lahko kičasti. Sploh ob večerih se to rado zgodi, ko sonce že malo ploščato in rdeče zahaja nekam v svoje sobane, svet postane topel in mehak, džin tonik pa je krasno mrzel in s kockami leda v orošenemu kozarcu. Če je to na čolnu sredi reke, ne škodi. In če nas z vseh strani opazujejo povodni konji, tudi ni slabo. V bistvu so hecni; le ogromne glave z izbuljenimi očmi jim gledajo iz vode in včasih nas kdo med njimi nadere kot siten, vsega naveličan starec: hu-hu-hu-hu-hu! In na bregu, skorajda zavit v sivino večera, se med impalami sila dostojanstveno drži star slon; že eno uro je tam, lomi in obira veje in se ves čas dela, da nas ne vidi.

MotoAfrika 30 - Bakšiš za kralja, resen problem
Mongo, jugozahod Zambije
28. 10. 2011

Za trideset kilometrov peska do splava v Sitotiju, ki prevaža potnike in redke avtomobile prek Zambezija, sem naslednji dan potreboval štiri ure trdega garanja. Nekaj kolib, nametanih vzdolž reke, je pomenilo vrnitev v civilizacijo. Z mrzlim Mozijem, zelo užitnim lokalnim pivom vred. Vsaj dvajset fantov, juncev na vrhuncu moči, je posedalo v senci gostega drevesa. Ponovno razložim, od kje prihajam. A poenostavim in združim zdajšnjo pot s tisto izpred parih let: iz Evrope, pol leta na poti, 25.000 kilometrov. - Eeeeee, na dolgo zatugejejo in nekateri mi ne verjamejo povsem. V teh vaseh ni mopedov, predragi so. In da bi kdo z motorjem lahko potoval tako daleč, celo do Lusake, jim je povsem nepojmljivo. A »big Honda« jih vseeno prepriča: - Very big … uuuuu, very strong. Six months? Tc-tc-tc …!

MotoaAfrika 29 - na dvoru lozijskega podkralja
Na Zambeziju, jugozahod Zambije
16. 10. 2011

Iz Siome proti severu je bila cesta le še eno samo ljubo garanje. Včasih je šla Lara peš za mano, da sem po ozkih peščenih kolesnicah sam rinil proti vrhu vzpetine nekje daleč pred mano. Hitrost bi sicer pomagala; ves čas bi moral z občutkom pospeševati, razbremenjeno prvo kolo bi rezalo v pesek in bi šlo, vsaj petdeset na uro, še bolje osemdeset. Tako vsaj mi je razlagal znanec, ki gre skoraj vsako leto z lahkih terenskim motorjem – in z nekaj prijatelji ter spremljevalnim vozilom – v Saharo le zaradi tovrstnih užitkov. A tisti športni užitki so nekaj povsem drugega kot potovanje z mojo poltonsko zverino. Če treščim z osemdesetimi na uro, bom lahko zelo srečen z le dvema li tremi zlomljenimi kostmi. V vsakem primeru pa bo vsega luštnega konec. In za mano ne bo spremljevalnega džipa, ki bi naložil motor in me zapeljal do prve bolnišnice.

MotoAfrika 28 - Vzdolž Zambezija in v čisto gmajno
Jugozahod Zambije, ob angolski meji
16. 10. 2011

Viktorijini slapovi sicer niso bili popolno razočaranje. A konec sušne dobe se prek stometrske stene zlije vsega skupaj le švoh milijonček litrov vode na sekundo, desetina tistega polnega majskega razkošja; malo oguljeno so videti. In iz Livingstona se vleče še zadnjih dvesto kilometrov asfalta proti zahodu, potem pa je konec tudi tega veselja. Sešeke je umazano barakarsko naselje iz časov divjega zahoda; na drugi strani reke se z ozkim pasom Kaprivija začne Namibija, južno je Bocvana, nedaleč proti zahodu Angola, tik pred nosom Zambezi. Težko bi bil še bolj v Afriki. In potem presenečenje: kamp na bregu reke je iz nekega povsem drugega sveta.

1 2 3 4 5