Reportaže
MotoAfrika 33 - Petindvajset otrok in tri žene – tako se dela!
Nekje sredi Mozambika | 05. 11. 2011
Včasih postane potovanje le še napor … dobro, tudi napor. Dva meseca in deset tisoč kilometrov poti je že za mano – a v Sloveniji bi videl bistveno več raznolikosti že na dve uri dolgi poti med Portorožem in Kranjsko goro. Gotovo, črna celina ima svojo porcijo naravnih lepot, o tem ni dvoma in ni govora. A je ogromna in lepote so pogosto zelo daleč ena od druge. Neskončne ravnine komajda kje prekinejo oddaljeni hribi, reke pod mostovi so presušeni trakovi poraščenega peska in ob vsakem postanku zlijem vase v enemu dolgemu požirku pol litra pregrete vode. Z Laro gotovo uživava, a to pač ni Afrika iz turističnih prospektov in vabljivih razglednic. Trda, prežgana celina je, v kateri se ljudje borijo za preživetje, vmes pa jim suša ali sloni uničujejo polja. In istočasno resnična in pristna, taka kot jo iščem.
![]()
Odmaknjene vasice so najini najljubši hoteli
![]()
Afrika me še zna presenetiti - vedno znova je večja, kot pričakujem Voziva proti vzhodu, na obali bova zavila na sever. Nihče od redkih afriških popotnikov, s katerimi govorim, še ni bil tam. Jug dežele, ekonomsko vezan na Južno Afriko, je razvit, sever, naslonjen na revno Tanzanijo in Malavi, ostaja pristno afriški. Z Laro se ustavljava v lokalnih beznicah, kjer nama za kosilo v črnih čumnatah spečejo ribo ali prežgejo kuro, založiva se z novimi litri vode in zvečer, ko sonce lega nizko nad obzorje, naju nikoli ne skrbi, kje bova spala in koliko bo stal hotel.
Vasice drsijo mimo naju in le izbirava lahko.Ti je všeč tukaj? Ah ne, preveč natrpano. Niso pometli pred kolibami. Ni pravega drevesa za senco in tam koze gotovo svinjajo po najini spalnici. Yesss, poglej si pa tole, a zapelješ tja?
![]()
So trenutki, ko se počutim zgaranega In zapeljem med uborne kolibe in vedno znova pomislim, kako bi pogledal jaz ali sosed Janez, če bi se marsovci spustili tja za lipo, ta čas, so bi žulila večerni glažek cvička pred zidanico pod Gorjanci. Včasih se ljudje razbežijo; v zadnjemu tednu na tej poti še nisva srečala turista in gotovo se nihče še ni ustavil v njihovi vasi. A snameva čeladi in nenadoma postaneva že skorajda človeka. In Lara je krasna s svojim širokim nasmehom; vedno znova me spominja na svojo starejšo sestro, s katero sva v dolgih letih ukrotila pol Afrike in Azije – hej, Nejča draga, pogrešaš kdaj te najine poti?
In hvala za to krasno sestrico.
Potem pa se Lara izprsi – v tem je močna in ima potrebne argumente – ter zažgoli v svoji enoletni portugalščini:
- Boa noite. Como esta? Nos viajamos pela Africa e este noite queremos ficar e dormir na nossa tenda nesta bonital local. Podemos?
![]()
Saj sem že omenil, da je lanski letnik novinarstva naredila na študentski izmenjavi v Lisboni, a? Kjer so bili izpiti sicer v angleščini, a dobra družba, kupi prijateljev in vesele domorodske noči so le postorile svoje: moja draga Lara govori portugalsko. Več ali manj. In tudi jaz se učim, sploh ni težko:
- Ola, šem Žvone iš Šlovenija, šem vešel da prišel špat vaša vaš, obrigado por favor in šrečno.
Čišto enoštavno, reš – šamo žadošti š-jev in ž-jev je treba porabiti.
In tako se pred nama odpre nova vasica, čistina med morda desetimi okroglimi
![]()
Hej, a je res že dan?!kolibami iz blata je čista in pometena in ljudje se naju ne bojijo; vsa vas otrok se zgrne okoli motorja, nekaj žensk se nasmiha v ozadju in možakar, očitno edini v celi vasi, nama s širokim nasmehom dovoli, da si sredi vsega tega postaviva šotor.
- Bonita local, lepa vasica, je prijazna Lara in seveda misliva resno.
- To moja družina, pravi možakar.
- Veliko otroci, opaziva midva. To iz sosednja vasica?
- To moji otroci, je oni skorajda užaljen.
- Ampak mnogo otroci, mujtaš krijanšaš, znam celo jaz biti začuden.
- Vintisinko, je ponosen oni. Petindvajset. In tri žene.
- Neee … a vse tvoje?
- Jaaa, vse moje!
![]()
V zgodnjemu jutru ženske pripravljajo proso za zajtrk
![]()
Spalnica na dvorišču; a kup otrok seveda še manjka.Khm, no ja … postaviva šotor in za večerjo skuham dva polna piskra, v enem testenine in v drugemu rižoto s konzervo tune. Z Laro nisva zares lačna, ženske razdelijo ponujeno v nekaj krožnikov in otroci jedo z rokami, počasi in pobožno, kot hostije v cerkvi. Tisti najmlajši zatem zaspijo na pleteni rogoznici poleg šotora, kot mali volčiči stisnjeni v klobčič tropske noči. Ostali obždijo okoli naju in se v zadregi dregajo z rokami.
Zvezde visijo nizko nad nami in dolgo v noč razmišljam o različnosti in smislih življenja. Gospodarju je ime Sufueija, okoli šestdeset let ima in pošten obraz človeka, ki ve, kaj je njegova dolžnost. Kolibe so urejene in v ![]()
Mala delavkaokroglih pletenih shrambah visijo šopi koruze in prosa. Njegov edini cilj je preživeti sebe in svojo družino. In umreti v krogu otrok, ki bodo skrbeli zanj, ko bo obnemogel. Zato jih ima. In ker jih je bog dal.
In jaz? Ali midva z Laro?
- Vsak dan znova se zahvaljujem komurkoli že, da se nisem rodila v teh krajih, mi je pred dnevi, sredi vročih, prežganih poljan, omenila Lara.
Strinjam se z njo – kaj vse ponuja življenje nam, otrokom razvitega in razvajenega zahoda! Je Sufueiji že kdaj seglo v njegove najbolj nore sanje, da bi si kupil motor – ali vsaj kolo – in se z njim odpravil … dobro, vsaj do najbližnje obale pogledat, če morje tudi v resnici obstaja?
Dvomim. Sem že omenil, da na tem svetu morda res ni pravice?
![]()
V kolibi pri eni od gospodarjevih treh žena
![]()
Šola v sosednji vasi - zelo vegasta prihodnost za Sufuejine otroke
![]()
Seznam prispevkov
POPOTNIK - vsak teden po dva sveža odlomka iz knjige09. 01. 2012
PREDSTAVITVE KNJIGE IN FILMA: STA CAFE LJ - sreda ob 19.00 OSR. KNJIŽNICA CE - čet. ob 18.00 KNJIGARNA KONZORCIJ LJ - petek ob 18.00 KAVARNA SPUTNIK LJ - to., 18. dec. ob 20.00 ODLOMKI IZ KNJIGE: Iz petega poglavja: Do prve sopotnice sem prišel po neki dokaj logični poti, me je pa vseeno malo presenetila. Neki večer sva s Frenkom, Nejinim fotrom, po malem in s poudarkom na kvaliteti popivala na njegovem vrtu, Mojca pa je pekla škampe ali nekaj podobnega; pri Garvasih je vse bolj na nivoju in ne kot pri nas, kjer ob takih prilikah na balkonu pečemo čevapčiče ali perutničke nekih podhranjenih kur, nalivamo se pa ...
MotoAfrika: in še povzetek za konec vsegaDoma, v Ljubljani
01. 01. 2012
Čas je za kratek rezime – in potem za dolgo knjigo. Štirje meseci in 18.500 km motoAfrike so za mano. Vse srečno in uspešno, se je pa seveda dogajalo in en zelo kratek pogled nazaj navsezadnje ne more škoditi. Kako Afrika? Kako se je obnesel motor, kako so uživale (ali vzdržale) moje punce, kaj je ta pot navsezadnje prinesla meni. Gremo torej, kar lepo po vrsti. Najprej Afrika! Petintrideset let se že vračam tja in morda postajam res že malo utrujen. Ne od napornih poti, temveč od celine, ki se vse bolj pogreza v svojo revščino, vojne, diktature in brezup. Ne, prav nič ni bolje kot na prvi poti, le še več razpadanja in stegnjenih rok: give me my money. Bel si in bogat, jaz črn in reven – daj mi torej denar. Istočasno pa vse bolj izginja nekdanjost, ki me je vedno znova vlekla tja dol. GSM signali sežejo (skoraj) povsod, misijonarji so vaške lepotice oblekli v raztrgane cunje, trgovci jih zalagajo z najcenejšo kitajsko robo, politiki pokradejo večino bogastva, ki pripada ljudem. Priznam, pogosto sem bil razočaran, a vsaj tako pogosto tudi in še vedno navdušen: civilizacija je le tanka vrhnja plast, pod njo pa še vedno živi Afrika. Z neštetimi zgodbami, obrazi in srečanji. Okoli 30.000 fotografij sem prinesel domov in za štiri dnevnike zgodb in ljudi. Le premleti moram vse skupaj in Afrika mi bo ponovno postala všeč; še vedo je bilo tako.
MotoAfrika: spet doma - in kaj pravi o zadnjemu mesecu Iza?Ljubljana in zunaj je megleno mraz
29. 12. 2011
In smo na koncu. En teden sem že doma, dobro dene biti ponovno z družino za božič; vse kaže, da je v meni res tudi nekaj začuda normalnega slovenskega fotra in moža. V tem času sem se prebijal skozi gore novih fotografij in skušal v spominih narediti vsaj približen red. Bom jutri kaj napisal za mojo stran in pokazal nove slikce, sem si govoril; vsak dan je bil jutri. In že pred tem se zadnji mesec dni nisem javljal s poti in dobro je delo, izgubiti se v Afriki brez večnega iskanja internetnih povezav, GSM signala, urejanja fotografij in pisanja reportaž; naj ostane tudi kaj nepovedanega za knjigo. A z Izo, mojo tretjo sopotnico, sva pošteno delala! Za nama je novih 6500 kilometrov poti prek Tanzanija, Ugande in Kenije – vsega skupaj torej 18.500 svežih afriških kilometrov. Odkrila sva kup krasnih novih krajev in ljudi, se jagala po zelo čudnih stranskih poteh, spala v vaseh bogu za ritjo, poslušala zgodbe, ki jim komajda še lahko verjamem – in se imela luštno. Da, tudi z Izo sva se ujela, kot se za dve preverjeni popotni duši pač spodobi.
MotoAfrika 40 - Ob glažu cvička smo vsi pametni. In slovo.V zidanici pod gorjanci
15. 11. 2011
Telefon me je zelo na hitro zbudil že ob štirih zjutraj; tako ali tako sem moral vstati, prejšnji večer smo se malo dlje zadržali pri Metki in nekam me je tiščalo. Pa sem spotoma pogledal, kaj je tako nujnega. SMS, bila je Lara – seveda, na Zanzibarju se je že naredil dan, sveže sonce ji verjetno visi nekje nad palmami in z malo sreče pije svojo jutranjo kavo. Zvone, ne boš verjel … je pisalo … ampak znašla sem se v raju. Bele plaže, turkizno morje, plavam z delfini, kokosi padajo v naročje, bambusovi bungalovčki pa so po smešnih pet evrov. Čisti hedonizem! Jasno, da res nisem verjel, v resnici Lara in Iza gotovo objokani ždita tam nekje pod kaktusom: Zvone, dragi najin Zvone, kje si, šmrc, šmrc … Ampak Zvone pa zares uživa. Navsezadnje je Martinova sobota, v zidanici pod Gorjanci sem in čez nekaj ur pridejo za mano Romana in šopek prijateljev – hej, temu se reče življenje!
MotoAfrika 39 - Bele zgodbe iz Dar es SalaamaDar es Salam, Tanzanija
15. 11. 2011
Doktor Zaro – njegovo pravo in polno ime je Rade Zarevski – moj makedonski zobozdravnik iz Dar es Salaama, je od boga poslana duša. V njegovi hiši z visoko ogrado in varnostnikom bom lahko pustil motor za tistih deset dni, ko bom doma. In z Laro naju je povabil, naj zadnjo noč pred mojim odhodom pri njem tudi prespiva, dovolj sob ima in samemu je včasih pri teh letih že dolgčas. Triinsedemdeset jih ima in za sabo življenje, v katerem ni bilo prostora za le eno žensko. A pride čas, ko nenadoma vse odidejo. Zaro verjame, da le začasno, vedno se je boril, vedno zmagoval in se spotoma naučil tudi izgubljati. V delu, ljubezni, igralnicah. Njegovega življenja je dovolj za nekaj napetih romanov. A tisti večer gremo vsi trije – pravzaprav štirje, tudi njegov mladi makedonski asistent Evrem je z nami – na večerjo k prijatelju Richardu. Vila v elitnemu delu mesta, hladne pijače na robu razkošno osvetljenega bazena in povsem drugačen svet, za katerega komajda lahko verjamem: je mogoče, da sem še vedno v Afriki?
MotoAfrika 38 - Prek reke za mesečno plačo. Po barantanju!Obalna meja med Mozambikom in Tanzanijo
13. 11. 2011
Pot na sever je bila točno taka, kot jo je pred dnevi opisal Matej. Ne sicer neprevozna, gotovo pa dokaj garaška zadeva za poltonsko čudo na dveh kolesih. Sovražim pesek! Eno so sicer nedolžne peščene planjave ali sipine sredi Sahare. Nekaj povsem drugega pa v ozko tirnico vklesani kolovozi; vozim, kot bi staro mamo postavil na drsalke. In desetletja ter kilometri na poteh so me izučili: bolje je pasti desetkrat, počasi, dostojanstveno in kontrolirano, kot enkrat samkrat z možakarsko hitrostjo pravega dedca, ki si upa in zna. Dovolj sem že založen s polomljenimi kostmi, le na četrt in silno po domače zaceljenih na brezpotjih brez zdravnikov. Desno zapestje iz Bolivije, hrbtenica iz Irana, leva ključnica iz Pakistana in desna iz Namibije, noga iz Sudana; le prask in udarcev ne štejem. In zato se bojim peščenih, kamnitih in blatnih brezpotij. Ker so garanje. Predvsem pa so nevarna. Z vse pretežkim motorjem nisem na dirki Pariz – Dakar in za mano ni helikopterja, ki bi moje ostanke po najkrajši poti vozil v bolnico.
MotoAfrika 37 - Mesto duhov baje sredi tropskega rajaOtok Ibo, sever Mozambika
13. 11. 2011
Arhipelag Kirimbas je ena od mozambiških legend, tak občutek vsaj dobivam na poti do njega. Povsem na severu dežele leži naslonjen med Tanzanijo na severu in Indijski ocean v prostranstvih proti vzhodu. Lonely planet govori o »dih jemajočih naravnih lepotah belih peščenih plaž, turkizne vode in zelenih otokov«. A vse to je vsaj tisoč kilometrov daleč od turistično razvitega juga; ozek trak asfaltne ceste prehaja ponekod v makadam, ta pa v luknje, med katerimi pridejo prav slalomske izkušnje z evropskih smučišč. In potem, sedem kilometrov za razvlečeno vasico Kisanga, je konec tudi tega. Le koliba na obali med mangrove razvlečenih plitvin stoji na obali.
MotoAfrika 36 - Pozabljen otok in kar dva slovenska motoristaIlha de Mocambuque, Mozambik
09. 11. 2011
Po šestih dneh vožnje prek Mozambika sva z Laro končno prispela na obalo. Bil je čas; razdalje so se vlekle v nedogled in mimo čelad je vleklo z vsakim dnem bolj vroče. Termometer je zlezel tja do dvainštirideset stopinj. A to je bilo v senci, sence pa nikjer, le suha in prežgana pokrajina. Na soncu so se številke ustavile pri petdesetih. Stopinjah Celzija! Bil je čas za morje. Skrajni čas. Ilha de Mocambique – otok Mozambik – leži že krepko v severnemu delu istoimene dežele. Ne, ni dobil imena po državi na celini, veliki za štirideset Slovenij – v resnici je bilo obratno. Otoček, dolg tri kilometre in širok na svojemu najširšemu delu petsto metrov, je v svoji zgodovini odigral vlogo, povsem neprimerljivo z njegovo velikostjo.
Zvone Šeruga, tel: 041 323 479, mail: zvoneseruga@siol.net
Agencija STOP: 01/ 23 44 826 ali 01/ 23 44 827


