Zvone Šeruga

  • domov
  • Zvone
  • potovanja
  • aktualno
  • reportaže
  • galerije
  • blog
  • knjige
  • Prijave
  • english
  • INDONEZIJA z Irian Džajo (Papua)
  • Namibija
  • Uganda
  • KENIJA
  • Odhodi 2013
  • Moto Afrika
  • Borneo
  • Namibija
  • Etiopija
  • razno
  • POPOTNIK - odlomki iz knjige
  • Fotogalerija
  • Videogalerija
  • Inspirativna namizja
  • POPOTNIK
  • Nazaj v Afriko
  • Nekam daleč
  • POPOTNIK - predstavitve

Reportaže

MotoAfrika 27 - Majhna družina z dvanajstimi otroki


Jezero Kariba, jug Zambije  |  11. 10. 2011

Omenil sem že: na svojih poteh ve otrodno znova iščem ljudi; drugačne in tradicionalno povezane svojo preteklostjo. A mi je jasno, da jih na tej poti ne bo, vsaj ne v obliki in podobi, ki je bila že na prvi pogled povsem jasna na mojih poteh prek Papue, Namibije ali Etiopije. Najbolj naravna golota je bila ponekod še vedno prekrita le s krilci iz trav ali s kožami divjih antilop. Tisočera ljudstva sveta so nekoč sestavljala neverjetno živopisano sliko življenja na planetu Zemlja. Ki pa postaja z vsakim letom bolj ubožna in vse bolj polna grdih praznin in dolgočasnih sivin. Svet postaja velika vas, v kateri vse več ljudi časti istega boga, govori isti jezik, naveša nase enaka oblačila in pije isto pijačo.

Kokakola planet – ampak si res želimo takšnega?

Biznis na avtobusni postaji
Biznis na avtobusni postaji
   Zambija, velika za skorajda štirideset Slovenij, ima triinsedemdeset plemen. Kar je nekoč pomenilo tudi prav toliko jezikov, bogov ter načinov življenja, oblačenja in obnašanja. Danes je v državi angleščina uradni jezik, krščanski bog edina omembe vredna avtoriteta v nebesih, majice in oguljene hlače pa primerno oblačilo civiliziranega človeka.
   In vendar – obstaja kjerkoli še kaj drugega?
  Ljudje Tonga nedavnega pol stoletja nazaj - iz zbirke v muzeju
Ljudje Tonga nedavnega pol stoletja nazaj - iz zbirke v muzeju
 Ne hodim kaj veliko po muzejih. A v mestu Choma, na poti iz Lusake proti Viktorijinim slapovom, sem se vseeno ustavil. Tonga museum, je pisalo na zemljevidu. Tonga pa je eno najbolj tradicionalnih plemen v Zambiji, sem prebral v Lonely planetu. Ki so ga v prejšnjih stoletjih redčili lovci na sužnje in sovražna južna plemena, pred šestimi desetletji pa so jih z domov na bregu Zambezija dokončno pregnali angleški gospodarji, ki so ozek tok reke z ogromnim jezom spremenili v jezero Kariba, vir električne energije za okoliške rudnike in mesta.
   Tonga so očitno ljudje, ki v življenju nimajo sreče.
   Muzej v nekdanji šoli v Chomi je prikazoval njihovo preteklost s številnimi predmeti za vsakodnevno rabo ter z grobimi črno-belimi fotografijami: v leopardovo kožo odet vaški vrač, družine ubožnih obrazov, mlada dekleta golih prsi in le s kratkimi krilci iz lubja okoli bokov.
   Belec petdesetih let se je v sosednji sobi pogovarjal z lastnikom male trgovinice s spominki; videti je bil kot nekdo, ki je preveč afriških noči preživel v vročemu vetru pod zvezdami, razbrazdan in poln življenja. Morda on ve kaj več? Je še mogoče najti tradicionalne Tonge, kot jih prikazujejo fotografije?
   - Danes ne več, je bil jasen. Edino po jeziku se še ločijo od ostalih. Vsi so oblečeni, ob nedeljah hodijo v cerkev, obdelujejo polja in nekateri delajo v rudnikih.

 


 Gijsbert Witkamp, ustanovitelj muzeja
Gijsbert Witkamp, ustanovitelj muzeja
 - In od kdaj so fotografije v zbirki?
   - Iz petdesetih let prejšnjega stoletja, preden je njihove vasi poplavila voda.
   - Sigurno ne starejše? Zdijo se mi kot iz devetnajstega stoletja.
   - Sigurno ne. Sam sem jih zbiral, pred dvajsetimi leti sem obredel večino njihovih vasi in iskal materiale za ta muzej. Jaz sem ga ustanovil.
   Njegovo ime je bilo Gijsbert Witkamp, po rodu Nizozemec, po poklicu antropolog, po duši Afričan. Z Laro nama je na zemljevidu pokazal nekaj naselij, kjer bi morda lahko našla vsaj delčke nekdanjega življenja. A ne pričakujta preveč, naju je še enkrat opozoril.
   Po stranskih poteh sva se spustila do jezera na jugu. Vasice ob poti so bile do skrajnosti preproste, okrogla Afrika bivališč iz blata in grčastih količkov v teh krajih še vedno prevladuje. Spuščala se je noč, ko sva ustavila na vzpetini, s katere sva v daljavi že lahko videla modro prostranstvo jezera; Zimbabve na drugi strani se je neopazno prelil v obzorje. Kakih sedem ali osem bivališč nedaleč za cesto je bilo videti kot male hišice za palčke. Zapeljal sem med njih in se na široko nasmejal ženskam in kupu otrok, ki so posedali na tleh: halo, dobri ljudje, bi nocoj lahko prespal med vami?

Tonge danes. A večer v vasi je bil prijazen in idiličen.
Tonge danes. A večer v vasi je bil prijazen in idiličen.

Bernard in Norah, druga žena. Skromno, a čisto in urejeno.
Bernard in Norah, druga žena. Skromno, a čisto in urejeno.
   Bila sva prijazna in, se je izkazalo, dobrodošla gosta. Prinesli so nama mali pručki stola in med njima zakurili ogenj. Prvi moški se nam je pridružil že v popolni temi. In govoril je angleško.
   - Hello, hello, welcome, my name Bernard. Delal na njivi, otroci povedali, da prišli gostje. Jaz tukaj gospodar, to moji dve ženi, to otroci. Welcome, dobrodošli.
   Ženi, Belly in Norah, sta imeli vsaka svojo štirivogalno hiško, poleg nje odprto okroglo kolibo, v kateri je bila kuhinja, na tleh naslednjega zavetja pa so spali otroci, ki so bili že preveliki za dojenje. Vse je bilo do skrajnosti preprosto in ubožno, a istočasno čisto Bernard s Peggy. Za Laro pa bi iztržil sto dolarjev, tri krave in šest koz ... no ja?!
Bernard s Peggy. Za Laro pa bi iztržil sto dolarjev, tri krave in šest koz ... no ja?!
in urejeno.
   Bernard je sedel k nama in govoril o življenju.
   - Živimo od koruze in prosa, je povedal. Dva vola imam za delo na njivah, tri ali štiri koze vzgojim in jih prodam, trideset dolarjev dobim za eno. In oglje kuham; ženi ga na glavi znosita na tržnico v Mambo in prodata; za eno vrečo dobim dva dolarja. Preživimo.
   A se potem le potoži, da pa včasih ni dežja in takrat so tudi lačni. Na srečo pa je pameten, majhno družino ima, otroci hodijo v šolo in nekako lahko skrbi za njih.
   Ne gre mi skupaj: kristjan je, a ostanki nekdanjih verovanj mu dovoljujejo več žena; ena stane sto dolarjev, tri krave in šest koz. In dvanajst otrok skače okoli naju, vsi njegovi.
   Majhna družina?

Majhna družinica Syankwede - a vseh otrok žal nismo uspeli zbrati skupaj
Majhna družinica Syankwede - a vseh otrok žal nismo uspeli zbrati skupaj

  Prijazno slovo od prijaznih ljudi
Prijazno slovo od prijaznih ljudi
 - Nekateri moški tudi deset žena in osemdeset, sto otrok. To ne dobro, družina ne dovolj hrane, otroci ne v šolo. Moja družina majhna, to dobro.
   Naslednje jutro se posloviva. Bernardu pustim petdeset tisoč kvač, deset dolarjev. Pet polnih, težkih vreč oglja mora prodati za ta denar; presrečen je.
   Jaz pa po svoje zadovoljen. Ne, nisem odkril nekdanjosti, očitno je v teh krajih res ni več. A noč s prijaznimi ljudmi mi vedno znova polepša življenje.




Seznam prispevkov

POPOTNIK - vsak teden po dva sveža odlomka iz knjige
09. 01. 2012

PREDSTAVITVE KNJIGE IN FILMA: STA CAFE LJ - sreda ob 19.00 OSR. KNJIŽNICA CE - čet. ob 18.00 KNJIGARNA KONZORCIJ LJ - petek ob 18.00 KAVARNA SPUTNIK LJ - to., 18. dec. ob 20.00 ODLOMKI IZ KNJIGE: Iz petega poglavja: Do prve sopotnice sem prišel po neki dokaj logični poti, me je pa vseeno malo presenetila. Neki večer sva s Frenkom, Nejinim fotrom, po malem in s poudarkom na kvaliteti popivala na njegovem vrtu, Mojca pa je pekla škampe ali nekaj podobnega; pri Garvasih je vse bolj na nivoju in ne kot pri nas, kjer ob takih prilikah na balkonu pečemo čevapčiče ali perutničke nekih podhranjenih kur, nalivamo se pa ...

MotoAfrika: in še povzetek za konec vsega
Doma, v Ljubljani
01. 01. 2012

Čas je za kratek rezime – in potem za dolgo knjigo. Štirje meseci in 18.500 km motoAfrike so za mano. Vse srečno in uspešno, se je pa seveda dogajalo in en zelo kratek pogled nazaj navsezadnje ne more škoditi. Kako Afrika? Kako se je obnesel motor, kako so uživale (ali vzdržale) moje punce, kaj je ta pot navsezadnje prinesla meni. Gremo torej, kar lepo po vrsti. Najprej Afrika! Petintrideset let se že vračam tja in morda postajam res že malo utrujen. Ne od napornih poti, temveč od celine, ki se vse bolj pogreza v svojo revščino, vojne, diktature in brezup. Ne, prav nič ni bolje kot na prvi poti, le še več razpadanja in stegnjenih rok: give me my money. Bel si in bogat, jaz črn in reven – daj mi torej denar. Istočasno pa vse bolj izginja nekdanjost, ki me je vedno znova vlekla tja dol. GSM signali sežejo (skoraj) povsod, misijonarji so vaške lepotice oblekli v raztrgane cunje, trgovci jih zalagajo z najcenejšo kitajsko robo, politiki pokradejo večino bogastva, ki pripada ljudem. Priznam, pogosto sem bil razočaran, a vsaj tako pogosto tudi in še vedno navdušen: civilizacija je le tanka vrhnja plast, pod njo pa še vedno živi Afrika. Z neštetimi zgodbami, obrazi in srečanji. Okoli 30.000 fotografij sem prinesel domov in za štiri dnevnike zgodb in ljudi. Le premleti moram vse skupaj in Afrika mi bo ponovno postala všeč; še vedo je bilo tako.

MotoAfrika: spet doma - in kaj pravi o zadnjemu mesecu Iza?
Ljubljana in zunaj je megleno mraz
29. 12. 2011

In smo na koncu. En teden sem že doma, dobro dene biti ponovno z družino za božič; vse kaže, da je v meni res tudi nekaj začuda normalnega slovenskega fotra in moža. V tem času sem se prebijal skozi gore novih fotografij in skušal v spominih narediti vsaj približen red. Bom jutri kaj napisal za mojo stran in pokazal nove slikce, sem si govoril; vsak dan je bil jutri. In že pred tem se zadnji mesec dni nisem javljal s poti in dobro je delo, izgubiti se v Afriki brez večnega iskanja internetnih povezav, GSM signala, urejanja fotografij in pisanja reportaž; naj ostane tudi kaj nepovedanega za knjigo. A z Izo, mojo tretjo sopotnico, sva pošteno delala! Za nama je novih 6500 kilometrov poti prek Tanzanija, Ugande in Kenije – vsega skupaj torej 18.500 svežih afriških kilometrov. Odkrila sva kup krasnih novih krajev in ljudi, se jagala po zelo čudnih stranskih poteh, spala v vaseh bogu za ritjo, poslušala zgodbe, ki jim komajda še lahko verjamem – in se imela luštno. Da, tudi z Izo sva se ujela, kot se za dve preverjeni popotni duši pač spodobi.

MotoAfrika 40 - Ob glažu cvička smo vsi pametni. In slovo.
V zidanici pod gorjanci
15. 11. 2011

Telefon me je zelo na hitro zbudil že ob štirih zjutraj; tako ali tako sem moral vstati, prejšnji večer smo se malo dlje zadržali pri Metki in nekam me je tiščalo. Pa sem spotoma pogledal, kaj je tako nujnega. SMS, bila je Lara – seveda, na Zanzibarju se je že naredil dan, sveže sonce ji verjetno visi nekje nad palmami in z malo sreče pije svojo jutranjo kavo. Zvone, ne boš verjel … je pisalo … ampak znašla sem se v raju. Bele plaže, turkizno morje, plavam z delfini, kokosi padajo v naročje, bambusovi bungalovčki pa so po smešnih pet evrov. Čisti hedonizem! Jasno, da res nisem verjel, v resnici Lara in Iza gotovo objokani ždita tam nekje pod kaktusom: Zvone, dragi najin Zvone, kje si, šmrc, šmrc … Ampak Zvone pa zares uživa. Navsezadnje je Martinova sobota, v zidanici pod Gorjanci sem in čez nekaj ur pridejo za mano Romana in šopek prijateljev – hej, temu se reče življenje!

MotoAfrika 39 - Bele zgodbe iz Dar es Salaama
Dar es Salam, Tanzanija
15. 11. 2011

Doktor Zaro – njegovo pravo in polno ime je Rade Zarevski – moj makedonski zobozdravnik iz Dar es Salaama, je od boga poslana duša. V njegovi hiši z visoko ogrado in varnostnikom bom lahko pustil motor za tistih deset dni, ko bom doma. In z Laro naju je povabil, naj zadnjo noč pred mojim odhodom pri njem tudi prespiva, dovolj sob ima in samemu je včasih pri teh letih že dolgčas. Triinsedemdeset jih ima in za sabo življenje, v katerem ni bilo prostora za le eno žensko. A pride čas, ko nenadoma vse odidejo. Zaro verjame, da le začasno, vedno se je boril, vedno zmagoval in se spotoma naučil tudi izgubljati. V delu, ljubezni, igralnicah. Njegovega življenja je dovolj za nekaj napetih romanov. A tisti večer gremo vsi trije – pravzaprav štirje, tudi njegov mladi makedonski asistent Evrem je z nami – na večerjo k prijatelju Richardu. Vila v elitnemu delu mesta, hladne pijače na robu razkošno osvetljenega bazena in povsem drugačen svet, za katerega komajda lahko verjamem: je mogoče, da sem še vedno v Afriki?

MotoAfrika 38 - Prek reke za mesečno plačo. Po barantanju!
Obalna meja med Mozambikom in Tanzanijo
13. 11. 2011

Pot na sever je bila točno taka, kot jo je pred dnevi opisal Matej. Ne sicer neprevozna, gotovo pa dokaj garaška zadeva za poltonsko čudo na dveh kolesih. Sovražim pesek! Eno so sicer nedolžne peščene planjave ali sipine sredi Sahare. Nekaj povsem drugega pa v ozko tirnico vklesani kolovozi; vozim, kot bi staro mamo postavil na drsalke. In desetletja ter kilometri na poteh so me izučili: bolje je pasti desetkrat, počasi, dostojanstveno in kontrolirano, kot enkrat samkrat z možakarsko hitrostjo pravega dedca, ki si upa in zna. Dovolj sem že založen s polomljenimi kostmi, le na četrt in silno po domače zaceljenih na brezpotjih brez zdravnikov. Desno zapestje iz Bolivije, hrbtenica iz Irana, leva ključnica iz Pakistana in desna iz Namibije, noga iz Sudana; le prask in udarcev ne štejem. In zato se bojim peščenih, kamnitih in blatnih brezpotij. Ker so garanje. Predvsem pa so nevarna. Z vse pretežkim motorjem nisem na dirki Pariz – Dakar in za mano ni helikopterja, ki bi moje ostanke po najkrajši poti vozil v bolnico.

MotoAfrika 37 - Mesto duhov baje sredi tropskega raja
Otok Ibo, sever Mozambika
13. 11. 2011

Arhipelag Kirimbas je ena od mozambiških legend, tak občutek vsaj dobivam na poti do njega. Povsem na severu dežele leži naslonjen med Tanzanijo na severu in Indijski ocean v prostranstvih proti vzhodu. Lonely planet govori o »dih jemajočih naravnih lepotah belih peščenih plaž, turkizne vode in zelenih otokov«. A vse to je vsaj tisoč kilometrov daleč od turistično razvitega juga; ozek trak asfaltne ceste prehaja ponekod v makadam, ta pa v luknje, med katerimi pridejo prav slalomske izkušnje z evropskih smučišč. In potem, sedem kilometrov za razvlečeno vasico Kisanga, je konec tudi tega. Le koliba na obali med mangrove razvlečenih plitvin stoji na obali.

MotoAfrika 36 - Pozabljen otok in kar dva slovenska motorista
Ilha de Mocambuque, Mozambik
09. 11. 2011

Po šestih dneh vožnje prek Mozambika sva z Laro končno prispela na obalo. Bil je čas; razdalje so se vlekle v nedogled in mimo čelad je vleklo z vsakim dnem bolj vroče. Termometer je zlezel tja do dvainštirideset stopinj. A to je bilo v senci, sence pa nikjer, le suha in prežgana pokrajina. Na soncu so se številke ustavile pri petdesetih. Stopinjah Celzija! Bil je čas za morje. Skrajni čas. Ilha de Mocambique – otok Mozambik – leži že krepko v severnemu delu istoimene dežele. Ne, ni dobil imena po državi na celini, veliki za štirideset Slovenij – v resnici je bilo obratno. Otoček, dolg tri kilometre in širok na svojemu najširšemu delu petsto metrov, je v svoji zgodovini odigral vlogo, povsem neprimerljivo z njegovo velikostjo.

1 2 3 4 5

Zvone Šeruga, tel: 041 323 479, mail: zvoneseruga@siol.net
Agencija STOP: 01/ 23 44 826 ali 01/ 23 44 827

Copyright © 2011, Zvone ŠERUGA, vse pravice pridržane.

izdelava spletnih strani