MotoAfrika 26 - Afrika, motor in Lara - jebeš ti Portorož!

   V Lusaki se mi je življenje prestavilo na hiter tir. In to še preden je tja sploh prišla Lara.V glavno mesto Zambije sem prišel dokaj zgodaj, ker sem potreboval en dan za pridobitev zimbabvejskega vizuma. Večina ostalih nacionalnosti ga dobi v dveh minutah na meji, a Slovenci očitno spadamo v izbrano družbo teroristov in plačanih morilcev; dobro, mogoče torej dva dneva.

   - Deset dni, je rekla mamca na ambasadi.
   - Deset dni??! Uf, uf, nujno, ekspres, hčerka sama v Harareju, še majhna, huda kriza – pleeeaseeee?
   - Ten days. Minimum! But probably more, verjetno dva tedna.
Bila je kot stara slonica, ne premakneš je za milimeter. Lara čez tri tni prileti v Harare – še sreča, vsaj vizum že ima z Dunaja – kjer naj bi jo z motorjem pobral na letališču. Potem pa vozi miško – greva v Afriko!
   In kaj zdaj?

   A smo na srečo civilizirani, vsaj to. Z internetom, telefoni, esemesi. Halo, Larča, ne bo me v Harareju, z letališča pojdi naravnost na avtobusno postajo, ob sedmih zvečer nočni avtobus v Lusako, vizum dobiš na meji – no problem, preverjeno! – na zambijski strani te čakam z motorjem in vozi miško pač pred Zambije, namesto po Zimbabveju – vse jasno?
   - Yes, sirrr! je rekla; Lara je v resnici že velika punca, ki se znajde. Vse bo torej v redu, le mali popravki načrta. Poti, na katerih gre vse po programu, so dolgočasne.
   A je na hitro kazalo na še nekaj popravkov.   Ljubim popravke.
   - Hej, Zvone! Nekdo me je klical, a bil sem v centru Lusake, nekaj tisoč kilometrov na vse možne strani nisem nikogar poznal.
   - Zvone, si to ti?

Povsem slučajno srečanje lahko polepša dan. Boltarjevi, slovenska družina v Zambiji   Govorila je slovensko. Mlada in luštna, v avtu z nekaj starejšim moškim, ki tudi ni bil grd.
   - Hej, pa je res Zvone. Sem slišala, da prihajaš sem dol – Igor, a si ti že slišal za Zvoneta Šerugo?
   Bila je Mirjana; ne, nisem je poznal, ona je iz časopisov prepoznala mene. In moški poleg nje je bil očitno Igor. Slovenca, on že petintrideset let v Zambiji, ona osem, poročena. Z njim. Šli smo na pijačko in povabila sta me k sebi domov. A sem se moral izgovoriti.
   - Nocoj moram na mejo, enega lepega otroka pričakujem, sem rekel. Lahko prideva jutri skupaj?
   Seveda, kako da ne! Odpeljal sem se proti jugu, prespal z oboroženimi čuvaji na varni strani debelih obmejnih rešetk in se zjutraj zapodil na prvi avtobus, ki je pripeljal z zimbabvejske strani:
   - Hej, Larča …!
   Bila je še vsa krmežljava od dolge vožnje; črne mamce so se nama na široko smejale in me trepljale po ramenih, ko sva se na široko objemala: kako lepo, hčerkica in očka končno spet skupaj, kako ganljivo, šmrc, šmrc!

Novi pnevmatiki in Lara - Afrika je spet popolna!   Lara ima čudovitih dvaindvajset let in je hčerka mojega prav dobrega prijatelja – ampak to sem gotovo že omenil, a? Frenka imam prav rad, on pa pravi, da mi bo glavo odtrgal, če se njegovi punci kaj zgodi. Prijazen in izdatno raščen možakar, tale Frenk. In še eno hčerko imata z Mojco: Nejo, mojo Nejo! Kje vse sva z njo že lazila in kaj vse se nama je dogajalo. A je odšla v svoje življenje, z diplomo v žepu in z ljubeznijo v srcu. In je ata Frenk torej rekel:
   - Boš pa tamalo vzel s sabo, pa kaj!
   In tako sva se z Laro, preverjeno in trpežno sopotnico z nekaj prejšnjih poti, znašla v Zambiji; z mano bo ostala pet tednov in pred nama sta še Mozambik in Tanzanija.

   Mejne formalnosti so bile za nama v petnajstih minutah. Do Lusake je bilo sto petdeset kilometrov asfalta, sredi dneva sva prispela in zapeljala proti razkošni hiši na elitnemu obrobju mesta. Lara je sicer šele zapustila en velik kup Slovencev, meni pa bo po mesecu in pol na poti nekaj domače družbe gotovo dobro delo.
   A je vsaka stvar očitno tudi za kaj slaba, kaj češ!

Afrika, motor in Lara - jebeš ti Portorož!


Miha Drevenšek, legenda slovenskih misijonov v AfrikiMirjana in njen Igor sta seveda krasna in njuna mala Klara ter Filip sta dva prav kičasta otroka – še bo prilika in z veseljem bom kaj več povedal o njih. To je torej lepo. In na severu imata v nacionalnemu parku Kafue razkošen lodge, hotelček v divjini – štiristodvajset dolarjev dnevno, po osebi! – in vsaj za tri dni morava priti tja. Gosta bova, vse brezplačno, prisrčno vabljena – hej, pa to je že skorajda božansko, tudi o tem bom sigurno še pisal. In jutri zjutraj pride na obisk njun stari prijatelj, Miha Drevenšek, legenda slovenskih misijonov v Afriki. Gotovo se bomo lahko dogovorili, da ga obiščeva gor na njegovemu severu in tudi o njem bom torej še pisal. Hej, tudi lepo, čudovito!

Od slavnih Viktorijinih slapov ostane konec deževne dobe bolj nekaj slapčkov

 In še dva Slovenca prideta nocoj iz gmajne, Gorazd in Boštjan. Deset dni sta fotografirala živali, zvečer bomo imeli piknik, nekaj poštenih kosov mesa z žara in čeber južnoafriškega vina nam že ne morejo postoriti hude škode – bo v redu?
   Kičasto, kaj drugega naj rečem.
   Pa kaj torej ni v redu, krščenduš?!
   Aha, spomnil sem se; Lara je hvala bogu prinesla liter borovničk, ata Frenk pošilja, pozna moje večerne afriške rituale. Vsaj za deset jih bova imela s tamalo dovolj – se mi zdi, da z Larine strani ne bo prehude tozadevne škode. Milina, vse je torej do popolnosti popolno.
   In vendar – ja, in vendar: večer je bil milo afriški, meso mehko, vino hladno in pozno v noč smo se imeli vrhunsko in z vsako urico še lepše.
   Le … šmrc … le tisti edini liter borovničk je bil na koncu … šmrc, šmrc … čisto prazen. Čisto čisto prazen – pa če to ni ma za se ubit … buuuuuu!

Seznam prispevkov

MotoAfrika 27 - Majhna družina z dvanajstimi otroki
Jezero Kariba, jug Zambije
11. 10. 2011

Omenil sem že: na svojih poteh vedno znova iščem ljudi; drugačne in tradicionalno povezane svojo preteklostjo. A mi je jasno, da jih na tej poti ne bo, vsaj ne v obliki in podobi, ki je bila že na prvi pogled povsem jasna na mojih poteh prek Papue, Namibije ali Etiopije. Najbolj naravna golota je bila ponekod še vedno prekrita le s krilci iz trav ali s kožami divjih antilop. Tisočera ljudstva sveta so nekoč sestavljala neverjetno živopisano sliko življenja na planetu Zemlja. Ki pa postaja z vsakim letom bolj ubožna in vse bolj polna grdih praznin in dolgočasnih sivin. Svet postaja velika vas, v kateri vse več ljudi časti istega boga, govori isti jezik, naveša nase enaka oblačila in pije isto pijačo. Kokakola planet – ampak si res želimo takšnega?

MotoAfrika 26 - Afrika, motor in Lara - jebeš ti Portorož!
Zambija, Viktorijini slapovi
11. 10. 2011

V Lusaki se mi je življenje prestavilo na hiter tir. In to še preden je tja sploh prišla Lara. V glavno mesto Zambije sem prišel dokaj zgodaj, ker sem potreboval en dan za pridobitev zimbabvejskega vizuma. Večina ostalih nacionalnosti ga dobi v dveh minutah na meji, a Slovenci očitno spadamo v izbrano družbo teroristov in plačanih morilcev; dobro, mogoče torej dva dneva. - Deset dni, je rekla mamca na ambasadi. - Deset dni??! Uf, uf, nujno, ekspres, hčerka sama v Harareju, še majhna, huda kriza – pleeeaseeee? - Ten days. Minimum! But probably more, verjetno dva tedna. Bila je kot stara slonica, ne premakneš je za milimeter. Lara čez tri tni prileti v Harare – še sreča, vsaj vizum že ima z Dunaja – kjer naj bi jo z motorjem pobral na letališču. Potem pa vozi miško – greva v Afriko! In kaj zdaj?

MotoAfrika 25 - Šopek misli o drugačnosti in zlobi
03. 10. 2011

Ta zapis v bistvu ni namenjen bralcem teh strani, napisal sem ga za portal slovenskenovice.si, kjer prav tako objavljam svoje zapise. In kjer se med komentarji občasno pojavljajo prav zanimive in hudo modre misli. Recimo: ta kurbir je nategnu že miljon bab. Ali: a Marika ni hotla dat noge narazen? In: spet bo fukaru poden pohoten...poznam eno k se jo je lotu, k se je jst nebi niti s paličico. In podobno ... pa sem torej tudi jaz zapisal nekaj na te globoke teme navezanih stavkov. Izvolite!

MotoAfrika 24 - arestantski posel za vrečo koruze
02. 10. 2011

Zambija je četrta dežela na tej poti. Slavni dr. David Livingstone, raziskovalec in misijonar je že pred stopetdesetimi leti tukaj odkrival skrivnosti neznane in divje celine. Stoletje angleškega kolonializma je s sabo prineslo nove meje in novo ime desetinam pred tem nikoli med sabo povezanim plemenom: Severna Rodezija. Neodvisnost je prišla z imenom Zambija, a stare težave ostajajo tudi po petih desetletjih: korupcija, nepotizem in odvisnost od svetovnih cen bakra kot glavne izvozne surovine.

MotoAfrika 23 - Sir, give me my money! Sirrr!!
Malavi, malo na čez
30. 09. 2011

Malavi gre h koncu in dežela je bila razočaranje; se zgodi. Iz najbolj prijaznega koščka Afrike izpred dveh desetletij spremenil v enega največjih beračev na celini. Ne da bi bil danes kaj bolj reven ali bogat kot nekoč; življenje v vaseh se ne spreminja. A na pomoč smo mu prišli zahodnjaki. V hordah, stotinah in tisočih. Kaj je lepšega, kot pomagati majhni in revni deželi prijaznih ljudi, dolgega jezera in čudovite hribovske klime. Samo v mali vaški kliniki Cape Mc'Claira prostovoljno pomaga enajst belih študentov medicine. Drugi učijo plemenske ribiče loviti jezerske some. Tretji in četrti uvajajo lutke v osnovnošolski pouk, peti delijo tablete HIV pozitivnim bolnikom ali kopljejo jarke za vaški kupleraj – ups, to sem nekaj zamešal.

Motoafrika 22 – Otroštva brez Miki miške, si predstavljate?
Še kar vedno na jugu Malavija
30. 09. 2011

Afrika ima na popotnike različen vpliv: eni jo vzljubijo in se vedno znova vračajo. Drugi zasovražijo in se presrečni preostanek življenja držijo kar čim dlje od nje. Podoben učinek ima na ljudi afriška revščina. Povsod prisotna, na vsakem koraku občutena, iz leta v leto kvečjemu vse večja. Eni želijo pomagati, podarjajo zvezke in majice, zbirajo denar za vaške šole, štipendirajo otroke v oazah sredi Sahare, prispevajo Karitasu, Rdečemu križu, komurkoli že. Drugi otopijo, zamahnejo z roko in gredo naprej: žal, tukaj ni več pomoči ... Govorim o ljudeh, ki so celino vsaj za silo spoznali iz prve roke. Tisti, ki jo doma vidijo le skozi lačne oči humanitarnih organizacij in misijonarskih zgodbic, pri tem ne štejejo.

MotoAfrika 21 - Joškometer v teh krajih ne deluje
Na jugu Malavija
30. 09. 2011

In tako je ponovno vse v redu. Pot je legla vame, Afrika na vseh straneh dobiva svojo pravo podobo, igram se z otroki in z vaškimi intelektualci na široko razglabljam o globokih resnicah pridelave domačega piva iz koruze. Začetek z miss Universe, zobobolom in praznim zadnjim sedežem je bilo poglavje, ki je šlo mimo in ga moram še zapisati. Prav zato je bil tisti teden na jezeru Malavi pomemben. Temelji nove knjige so zabetonirani, spravil sem iz sebe, kar sem imel povedati in zadeva zdaj lahko le še zori. Ne, do Marike in Afrike sploh še nisem prišel. Vsaj še tri ali štiri dni za računalnikom bi rabil. A se bojim, da ne bo zneslo, prej bo prišla Lara.

MotoAfrika 20 - Dvaindvajset let je dolga doba
Cape Mc'Clear, jug Malavija
24. 09. 2011

Dobro dene obiskati kraje, ki mi še vedno ždijo v spominih nekih daljnih potovanj. In Cape Mc'Clear povsem na jugu jezera Malavi je gotovo eden od njih. Z Romano sva se tukaj ustavila za nekaj dni, tudi takrat na poti z motorjem prek Afrike. Steven's place sredi vasi je bil takrat edini kraj, kjer smo redki popotniki lahko prespali. Dolga hiša s šestimi ali sedmimi sobami, stranišča nekje za vogalom, spredaj pesek in toplo jezero, na obe strani pa ribiška vas in po skupinah nametani domačini, ki so menda ves dan prali ali se le namakali v topli vodi. A tega je že dvaindvajset let. V tem času pa se marsikaj tudi spremeni.

1 2 3 4 5