MotoAfrika 23 - Sir, give me my money! Sirrr!!

Malavi gre h koncu in dežela je bila razočaranje; se zgodi. Iz najbolj prijaznega koščka Afrike izpred dveh desetletij spremenil v enega največjih beračev na celini. Ne da bi bil danes kaj bolj reven ali bogat kot nekoč; življenje v vaseh se ne spreminja. A na pomoč smo mu prišli zahodnjaki. V hordah, stotinah in tisočih. Kaj je lepšega, kot pomagati majhni in revni deželi prijaznih ljudi, dolgega jezera in čudovite hribovske klime. Samo v mali vaški kliniki Cape Mc'Claira prostovoljno pomaga enajst belih študentov medicine. Drugi učijo plemenske ribiče loviti jezerske some. Tretji in četrti uvajajo lutke v osnovnošolski pouk, peti delijo tablete HIV pozitivnim bolnikom ali kopljejo jarke za vaški kupleraj – ups, to sem nekaj zamešal. A za to seveda niso plačani, prej nasprotno: plačaj in lahko mi boš pomagal. Afričani gotovo niso neumni. Mnogi belci prihajajo mednje v iskanju samih sebe, z občutkom krivde zaradi bogastva svojih otroštev. Torej plačaj. Give me my money!

   Ne obtožujem Afričanov in še manj Malavijcev. Le dajem ne več. Ker z miloščino dobre in poštene ljudi spreminjamo v berače.
   V Mulandžiju povsem na jugu dežele sem fotografiral čajne nasade. Mehka zelena barva se je vlekla proti vznožju gora, vmes pa so ždele male kolibe delavcev. Eden od njih je prišel do mene.

   - In čigava je ta plantaža? sem ga vprašal.
   Očitno je končal šole, njegova angleščina je bila zelo dobra.
   - You wanna chat? je rekel. Hočeš klepetati? Daj mi petsto kvač in bova klepetala.
   Petsto kvač so trije dolarji. Nič kaj zares veliko v svetu, iz katerega prihajam.
   - In koliko zaslužiš na plantaži?
   - Stoosemdeset kvač. I'm poor, reven sem. Daj mi denar. Five hundred kwacha!
   In vedno znova je bilo enako. Otroci so v čudovitih jutrih, ko sem s fotoaparatom skuša ujeti utrinke vaških življenj, hodili za mano in vpili:
   - Sir, give me money! Sirrrr, give me my money! Sirrr!!!

   Tega včasih ni bilo. Le revščina in razpadanje sta še vedno enaki. Ne, miloščine in mednarodna pomoč ne pomagajo.

A turistična središča in vasi vzdolž glavnih cest gotovo ne smejo biti merilo za ocenjevanje dežele. Zapeljem se torej po makadamu v hrib in čez pol ure se pred mano na planoti odpre vasica. Kup žensk v dveh ogromnih sodih na ognjih nekaj kuha.

V vasi veselih pogrebcev   - Halo, mamce, kako ste kaj? Hej, saj ve ste pa drugačne, a ne, da ste drugačne?
   Vesele so me, kdo ve, če je med njih sploh že kdaj zašel turist. Kandole se imenuje vasica nekaj desetih kolib in ena od mlajših deklet zna za silo angleško, verjetno še vedno hodi v šolo.
   - Cooking kabanga, mi razloži. Maize beer, koruzno pivo. Mrtev človek v vasi, pivo za ceremonija.
   Nikjer pa ne vidim nobenega moškega. Mamce me obkrožijo, starka s komajda še nekaj zobmi me posvoji in s širokim smehom popelje v kolibo, kjer v še dveh sodih vre penasta rjava brozga.
   - Koruza zmeljemo, kuhamo, sladkor, pustimo tri dni. Potem piti. Zelo dobro, hrana, pijača, tudi alkohol. Kabanga good, very good. Odpodi muhe s plastičnega vrča, odmakne peno in mi zajame. Pošteno se odžejam in mamce se mi smejijo na široko in iz dna srca. Fotografiram, presrečne so in še bolj se mi smejijo. In govorijo med sabo.

   Dekle mi prevede:
   - Morda lahko plačati dvesto kvač? Za sladkor – več sladkor, več alkohol.
   Cena je poštena, z veseljem dam in ponovno zavriskajo.
   - In kje mrtev človek? vprašam.
   - Pokopališče. Spodaj, na dnu vas. Vsi moški tam. To pa žena od mrtev človek.
Pokaže mojo mamco, ki se smeji še bolj na široko in iz srca. Ups, pomislim, to je pa zanimiv običaj. Mož ji tam spodaj leži na parah, njo pa razganja od veselja. A sem si razložil, da bo duša pokojnega tako z manj slabe vesti odšla na večno pot; marsikje je tako. Razumem, a bi se vseeno rad poklonil tudi pokojnemu – bo šlo?
Ženske očitno ne smejo tja dol. Prevzame me mlad fant, nekako čuden v svoji na pol pritlikavi zgrbljenosti. Vodi me skozi vas in kup otrok nama sledi v gosji vrsti. Znano in domače mi zvenijo:
   - Give mi bible.
   - Give me book.
   - Give me pen.

   A govorijo le me sabo, ponavljajo očitno edine angleške besede, ki jih znajo. Daj mi biblijo. Knjigo. Svinčnik. Začuda pa ne omenjajo denarja.

   Le zgrbljeni pritlikavec je za razred višje od neuke otročadi.
   - I give you ten dollars, buy shoes. Hodi poleg mene in ponavlja kot mantro, vso pot do pokopališča. A je očitno zamešal, kdo naj bi komu kaj dal. se zgodi ob takih učiteljih, vseeno pa ni dobro za posel.
   Jaz ti dam deset dolarjev, kupim čevlje.

Postavljanje nagrobnika po petnajstih letih  Na koncu vasi so med grmovjem rasli križi in med njimi zidani nagrobni kamni. Kakih dvajset možakarjev je posedalo okoli kupa zidakov in nikomur se ni zares mudilo. Med njimi so krožili vrči s kabango.
   - Delamo nagrobnik, so povedali. Čez dva dni bo končan in bo velika ceremonija. Takrat bomo zares pili.
   - In kje je pokojnik? me le zanima.
   - Spodaj. Pokopan. Že petnajst let.
   - Petnajst let?
   - Družina je ta čas zbirala denar za ceremonijo. Zdaj vse urejeno, velika ceremonija in duša v nebesa.
   Aha – končno sem razumel tudi veselo vdovo. Nazaj grede pa sva se zmenila tudi z malim grbavcem. Dal sem mu sendvič, ki sem ga kupil v Sparu v Lilongveju in se ga veselil že zadnjih nekaj ur. Bil je zadovoljen s poslom, dokler mu ga moja mamca ni zaplenila. In ko sem odhajal, so mi ženske mahale in vriskale od veselja, le mali poslovnež je za vsak slučaj še enkrat prišel k meni in predlagal:
   - I give you ten dollars, buy shoes – okay?

Seznam prispevkov

MotoAfrika 11: spoznavno-poslovilna žurka pod Gorjanci
23. 08. 2011

Brez dobre veselice pa res ne more biti dobrega potovanja - v soboto smo se v zidanici pod Gorjanci dobili vsi Šerugovi plus naše - dobro, "naše" ...! - punce z družinami in fanti vred. Je le lepo, da se vsaj za silo spoznamo, preden jim odpeljem tako krasne hčerke in dekleta. In je bilo res prijetno in veselo - čudo, kaj dela dober Janezov cviček! Na žaru pa smo obračali oriksove zrezke iz Namiba ...

MotoAfrika 10 - oddan tudi tretji sedež; dobrodošla, Iza!
12. 08. 2011

Poletje je bilo plodno, prineslo je Izo. Tudi tretji sedež je torej oddan, od 15. novembra do 20. decembra bo z mano prek Tanzanije, Ugande in Kenije potovala Iza Kanoni, absolventka visoke šole za turizem. In ne vem – je to slučajno ali sem res tako omejen v svojemu dojemanju lepote – tudi Iza je namreč plavolaska z modrimi očmi. Dobrodošle, lepote Slovenije v Afriki!

MotoAfrika 9: konec avgusta pa zares – gremo!
13. 07. 2011

Nima smisla, da nekaj na široko razlagam – kje pa sploh ste vsi skupaj? Po hrvaških plažah, v hribih, na Kanarskih otokih, reveži brez pravega veselja po službah ste pa v glavah itak izgubljeni še kje bistveno dlje. In torej na kratko: Marika ostaja moja zanesljiva prva družba, 28. avgust je potrjen datum odhoda, vse je pripravljeno in čas je torej za dopust. Ker … a sem že omenil, da gremo v Afriko seveda delat??

MotoAfrika 8 - prišla Marika in vse je spet popolno
27. 06. 2011

Sabina R. poniknila zaradi študija – mogoče dela doktorat? A vse je idilično in še naprej v redu: iz istega žaklja slovenske lepote, le v šest let mlajši izdaji, je prišla Marika Savšek, do predaje krone to soboto še vedno aktualna miss Universe Slovenije. Dobro, še ena lepotica, strinjam se z vami - čez teden ali dva je ne bo več, še sploh pa ne čez dva meseca nekje sredi afriške gmajne. A moj optimizem in vera v dobre in luštne ljudi postajata kronična, brez upa na izboljšanje. In torej verjamem, da se pa Marika BO obdržala.

MotoAfrika 7 - si prava za zadnji sedež?
19. 06. 2011

Še dva meseca in pol je do odhoda. Dvajset neznanih deklet se je javilo prek mojega Facebook portala: da, z veseljem bi šle z mano na pot. Hvala, punce! A eksotika v živo je včasih precej manj eksotična od dokumentarcev v domači dnevni sobi - ste res prave za to? V sredo se bomo srečali - še prej pa sem vsem poslal obširno pismo. Mogoče sem pa katero že uspel prestrašiti?

MotoAfrika 6: kje si, Sabina, lepota podalpska?
24. 05. 2011

Ah ja, z motorjem čez Afriko … malenkost! Dobiti za to pravo sopotnico? Ha, to je pa že drug hec! V zadnjih parih mesecih sem si nabral košaric kot berač uši. Ampak tistih zares lepih in kvalitetnih košaric – kupček zelo čednih in znanih Slovenk se je že zagrel za tisti prosti sedež – in se potem tudi počasi in vztrajno ohlajal. In vse kaže, da bo šel tudi zadnji dogovor po istih vodah tja nekam vragu v rit: pa kje si mi, Sabina Remar, lepota podalpska??

MotoAfrika 5: motor pripravljen, punce malo manj
19. 05. 2011

Tone v servisu na Avtovalu v Grosuplju je kot dobri angel: motor je pripravljen, mi je povedal danes zjutraj. Vse kot dogovorjeno, lahko ga odpelješ. Popoldan pa sva šla na pico z eno krasno punco: kako moreš pomisliti, da bi se premislila, me je skorajda nadrla. Jasno, da greva, komaj čakam. V Afriko! A je danes še ne bom poimensko omenil. Ker sem pravkar prejel SMS: Zvone, počakaj z objavo, moram še nekaj premisliti ... hm!

MotoAfrika 4: Zvone v Namibiji, motor v delavnici
19. 04. 2011

Do 11. maja sem v Namibiji – petindvajset se nas bo tri tedne z džipi jagalo skozi Namib in Kalahari, med Bušmani, Himbami in sloni. Motor je ta čas v delavnici – fantje na BMW Avtovalu v Grosuplju se ga bodo pošteno polotili za njegovo afriško avanturo. Na obzorju pa se poleg Lare nakazujejo tudi nove lepote zadnjega sedeža; ko pridem domov, se bo dogajalo.

2 3 4 5 6