Tale moja Lara je res ena krasna punca: luštna, nasmejana, zgovorna z ljudmi, ravno prav in še malo čez brihtna … ampak poštena, ejejej – čista Garvasova sorta. Že res, da nisem čisto letošnji model, to vem in jemljem v zakup. Sem skušal že njeni dragi sestrici na najinih skupnih poteh kdaj pa kdaj namigniti: hej, Nejča, ampak dedec v meni pa vseglih še ni čisto crknil, veš? Ampak ni prav razumela in je vedno znova le globoko sočustvovala z mano – res mora biti nerodno: tako star, pa še kar poskočen! Ko sem po tednu dni skupnega motorja, zanikrnih hotelskih sob in tesnega šotora omenil Lari, da se je v teh njenih dvaindvajsetih letih razrasla v prav čedno žensko in da mi je že skoraj všeč … no ja, kako bi rekel – je bila pa punca najprej iskreno začudena, potem pa že kar malo zgrožena: Pa kako ti ni nerodno sploh pomisliti, da bi ti lahko bila jaz všeč?! Sploh pomisliti!!

En lep pozdrav iz Ljubljane – ponedeljek gre v večer in zunaj sploh n tako sivo, kot so nekateri obljubljali, skoraj do gradu se vidi. Ampak kaj vraga počenjam doma – a je v Afriki kaj hudo narobe? Nisem govoril, da se vrnem šele za božič? In kaj je z Laro? Pa z Izo? Hudo sranje, ne more bit drugo … he he, pa ne bo tako hudo! Enkrat sredi dneva sem se lepo kot gospod iz Dara prek Adis Abebe in Rima dol spustil v Trstu, Romana me je pričakala z nežnim poljubom in doma so bili župca,šnicel, skleda solate, kofetek in mogoče še kaj vrednega vmes. Kot se navsezadnje spodobi, če pridejo ata iz Afrike na dopust. In prinesejo eno veliko bonbonjero s sabo.

Včasih postane potovanje le še napor … dobro, tudi napor. Dva meseca in deset tisoč kilometrov poti je že za mano – a v Sloveniji bi videl bistveno več raznolikosti že na dve uri dolgi poti med Portorožem in Kranjsko goro. Gotovo, črna celina ima svojo porcijo naravnih lepot, o tem ni dvoma in ni govora. A je ogromna in lepote so pogosto zelo daleč ena od druge. Neskončne ravnine komajda kje prekinejo oddaljeni hribi, reke pod mostovi so presušeni trakovi poraščenega peska in ob vsakem postanku zlijem vase v enemu dolgemu požirku pol litra pregrete vode. Z Laro gotovo uživava, a to pač ni Afrika iz turističnih prospektov in vabljivih razglednic. Trda, prežgana celina je, v kateri se ljudje borijo za preživetje, vmes pa jim suša ali sloni uničujejo polja. In istočasno resnična in pristna, taka kot jo iščem.

Cesta iz Lusake proti vzhodu se je vlekla skozi suha, razbeljena prostranstva. Čez nekaj tednov se bodo začeli prvi nalivi monsunskega deževja in prinesli odrešitev; zdaj pa se temperature dvigajo prek štiridesetih stopinj Celzija in z Laro včasih voziva skozi dim požarov, ki požirajo savano. V Mozambik vstopim z dvema mesecema in devet tisoč kilometri poti za sabo. Čez nekaj dni bova obrnila proti severu in se vzdolž obale Indijskega oceana začela vračati domov: Tanzanija, Uganda, Kenija. Lara me čez tri tedne zapusti v Dar es Salaamu in na zadnjemu delu poti se mi pridruži Iza. A se mi že javlja iz Kenije, kjer dela kot prostovoljka v eni od sirotišnic. Punca si nabira izkušenj in spominov, to gotovo.

Nekateri trenutki so včasih res lahko kičasti. Sploh ob večerih se to rado zgodi, ko sonce že malo ploščato in rdeče zahaja nekam v svoje sobane, svet postane topel in mehak, džin tonik pa je krasno mrzel in s kockami leda v orošenemu kozarcu. Če je to na čolnu sredi reke, ne škodi. In če nas z vseh strani opazujejo povodni konji, tudi ni slabo. V bistvu so hecni; le ogromne glave z izbuljenimi očmi jim gledajo iz vode in včasih nas kdo med njimi nadere kot siten, vsega naveličan starec: hu-hu-hu-hu-hu! In na bregu, skorajda zavit v sivino večera, se med impalami sila dostojanstveno drži star slon; že eno uro je tam, lomi in obira veje in se ves čas dela, da nas ne vidi.

Za trideset kilometrov peska do splava v Sitotiju, ki prevaža potnike in redke avtomobile prek Zambezija, sem naslednji dan potreboval štiri ure trdega garanja. Nekaj kolib, nametanih vzdolž reke, je pomenilo vrnitev v civilizacijo. Z mrzlim Mozijem, zelo užitnim lokalnim pivom vred. Vsaj dvajset fantov, juncev na vrhuncu moči, je posedalo v senci gostega drevesa. Ponovno razložim, od kje prihajam. A poenostavim in združim zdajšnjo pot s tisto izpred parih let: iz Evrope, pol leta na poti, 25.000 kilometrov. - Eeeeee, na dolgo zatugejejo in nekateri mi ne verjamejo povsem. V teh vaseh ni mopedov, predragi so. In da bi kdo z motorjem lahko potoval tako daleč, celo do Lusake, jim je povsem nepojmljivo. A »big Honda« jih vseeno prepriča: - Very big … uuuuu, very strong. Six months? Tc-tc-tc …!

Iz Siome proti severu je bila cesta le še eno samo ljubo garanje. Včasih je šla Lara peš za mano, da sem po ozkih peščenih kolesnicah sam rinil proti vrhu vzpetine nekje daleč pred mano. Hitrost bi sicer pomagala; ves čas bi moral z občutkom pospeševati, razbremenjeno prvo kolo bi rezalo v pesek in bi šlo, vsaj petdeset na uro, še bolje osemdeset. Tako vsaj mi je razlagal znanec, ki gre skoraj vsako leto z lahkih terenskim motorjem – in z nekaj prijatelji ter spremljevalnim vozilom – v Saharo le zaradi tovrstnih užitkov. A tisti športni užitki so nekaj povsem drugega kot potovanje z mojo poltonsko zverino. Če treščim z osemdesetimi na uro, bom lahko zelo srečen z le dvema li tremi zlomljenimi kostmi. V vsakem primeru pa bo vsega luštnega konec. In za mano ne bo spremljevalnega džipa, ki bi naložil motor in me zapeljal do prve bolnišnice.

Viktorijini slapovi sicer niso bili popolno razočaranje. A konec sušne dobe se prek stometrske stene zlije vsega skupaj le švoh milijonček litrov vode na sekundo, desetina tistega polnega majskega razkošja; malo oguljeno so videti. In iz Livingstona se vleče še zadnjih dvesto kilometrov asfalta proti zahodu, potem pa je konec tudi tega veselja. Sešeke je umazano barakarsko naselje iz časov divjega zahoda; na drugi strani reke se z ozkim pasom Kaprivija začne Namibija, južno je Bocvana, nedaleč proti zahodu Angola, tik pred nosom Zambezi. Težko bi bil še bolj v Afriki. In potem presenečenje: kamp na bregu reke je iz nekega povsem drugega sveta.