Zvone Šeruga

  • domov
  • Zvone
  • potovanja
  • aktualno
  • reportaže
  • galerije
  • blog
  • knjige
  • Prijave
  • english
  • INDONEZIJA z Irian Džajo (Papua)
  • Namibija
  • Uganda
  • KENIJA
  • Odhodi 2013
  • Moto Afrika
  • Borneo
  • Namibija
  • Etiopija
  • razno
  • POPOTNIK - odlomki iz knjige
  • Fotogalerija
  • Videogalerija
  • Inspirativna namizja
  • POPOTNIK
  • Nazaj v Afriko
  • Nekam daleč
  • POPOTNIK - predstavitve

Reportaže

MotoAfrika 21 - Joškometer v teh krajih ne deluje


Na jugu Malavija  |  30. 09. 2011

In tako je ponovno vse v redu. Pot je legla vame, Afrika na vseh straneh dobiva svojo pravo podobo, igram se z otroki in z vaškimi intelektualci na široko razglabljam o globokih resnicah pridelave domačega piva iz koruze. Začetek z miss Universe, zobobolom in praznim zadnjim sedežem je bilo poglavje, ki je šlo mimo in ga moram še zapisati. Prav zato je bil tisti teden na jezeru Malavi pomemben. Temelji nove knjige so zabetonirani, spravil sem iz sebe, kar sem imel povedati in zadeva zdaj lahko le še zori. Ne, do Marike in Afrike sploh še nisem prišel. Vsaj še tri ali štiri dni za računalnikom bi rabil. A se bojim, da ne bo zneslo, prej bo prišla Lara.

Popravljam tisti se bojim – jasno, da se je veselim, luštne Garvasove tamale. In ona mi piše, da se tudi že po malem trese: večeri ob ognju sredi afriškega ničesar, noči med kolibami iz blata, dolgi pogovori in čvekanja – hej, Zvone, komaj čakam!
In Lara ve, kaj govori in kaj naj pričakuje, navsezadnje sta za nama že dve Namibiji in ena Papua.

Plantaže čaja pod goro Mulandži, jug Malavija
Plantaže čaja pod goro Mulandži, jug Malavija
Sem ji pa v mailu zatem pozabil omeniti, da tale Afrika z motorjem ne bo ravno isto kot lanska Namibija z džipom, ko smo, skupaj z Nejo in televizijsko kamero dobre tri tedne preživeli med nomadskimi Bušmani in Himbami. Celoten svet, skozi katerega se vozim zadnji mesec dni, je drugačen, z delno izjemo Masajev in Hadzabe Bušmanov v Tanzaniji. Plemenska raznolikost nekdanje Afrike, kot jo še vedno gojijo nomadska pastirska ljudstva v savanah južno od Sahare, je tukaj že kdaj izginila. Misijonarji so v stoletju in pol delovanja z milo besedo in z grožnjami pekla oblekli in pokrstili vse na čez – ni milosti! In istočasno uničili nekdanje kulture, bogove in vrednote. Na vzhodni obali pa so svoje že pred stoletji opravili arabski gospodarji in lovci na sužnje s severa; Alah je velik in petkrat na dan tudi zelo glasen.
Modne trende so v pokrščeni Afriki določali misijonarji. Se pozna.
Modne trende so v pokrščeni Afriki določali misijonarji. Se pozna.
Tovrstna Afrika pa lahko postane tudi dolgočasna. Seveda pogrešam gole prsi   in kozja krilca namibijskih Himb, široke diske v ustnicah mursijskih lepotic ali dostojanstveno goloto surijskih pastirjev. A se mi vse dozdeva, da tega na tej poti ne bo.

V Dar es Salaamu sem o tem povprašal malavijskega konzula. Živijo v njegovi deželi kakšna zelo posebna plemena?
   - Seveda, seveda, mnoga plemena. Zelo tradicionalna, kuhajo na ognju in zvečer plešejo. Poceni, dvajset, največ petdeset dolarjev in vam plešejo.
Ni mi še pritisnil vizuma v potni list in se mi torej ni zdelo pametno kar naravnost vprašati, če v katerih od malavijskih vasi ženske še vedno kažejo joške. Ker zveni grdo, se strinjam. A prav po tem, po golih prsih vaških deklet lahko na najbolj zanesljiv način izmerim plemensko navezanost na tradicije in nekdanji način življenja.
Jutranja prometna gneča
Jutranja prometna gneča
Vsekakor pa je res, da so joški grda beseda. Za nekaj občasno zelo lepega.
In potem je konzul, ki je pred tem z mojim potnim listom v rokah dolgo pisal v svoje knjige, rekel:
- Zdaj vam bo moja sestra dala vizum.
Šel sem na hodnik, sestra je prišla iz veceja in skozi priprta vrata sem lahko videl, da je očitno ravno prala družinsko žehto v še vedno polnemu lijaku. Vsa široka in v nabranemu krilu si je vanj obrisala roki, uradno in dostojanstveno sedla pod predsednikovo sliko in mi udarila pečat:
- In pazite, je rekla, prejšnji mesec je lev na glavni cesti požrl voznika, ki je menjaval gumo.
Po dvaindvajsetih letih sem se vračal v Malavi. In vse je kazalo, da mi bo dežela še vedno všeč.


 




Seznam prispevkov

MotoAfrika 27 - Majhna družina z dvanajstimi otroki
Jezero Kariba, jug Zambije
11. 10. 2011

Omenil sem že: na svojih poteh vedno znova iščem ljudi; drugačne in tradicionalno povezane svojo preteklostjo. A mi je jasno, da jih na tej poti ne bo, vsaj ne v obliki in podobi, ki je bila že na prvi pogled povsem jasna na mojih poteh prek Papue, Namibije ali Etiopije. Najbolj naravna golota je bila ponekod še vedno prekrita le s krilci iz trav ali s kožami divjih antilop. Tisočera ljudstva sveta so nekoč sestavljala neverjetno živopisano sliko življenja na planetu Zemlja. Ki pa postaja z vsakim letom bolj ubožna in vse bolj polna grdih praznin in dolgočasnih sivin. Svet postaja velika vas, v kateri vse več ljudi časti istega boga, govori isti jezik, naveša nase enaka oblačila in pije isto pijačo. Kokakola planet – ampak si res želimo takšnega?

MotoAfrika 26 - Afrika, motor in Lara - jebeš ti Portorož!
Zambija, Viktorijini slapovi
11. 10. 2011

V Lusaki se mi je življenje prestavilo na hiter tir. In to še preden je tja sploh prišla Lara. V glavno mesto Zambije sem prišel dokaj zgodaj, ker sem potreboval en dan za pridobitev zimbabvejskega vizuma. Večina ostalih nacionalnosti ga dobi v dveh minutah na meji, a Slovenci očitno spadamo v izbrano družbo teroristov in plačanih morilcev; dobro, mogoče torej dva dneva. - Deset dni, je rekla mamca na ambasadi. - Deset dni??! Uf, uf, nujno, ekspres, hčerka sama v Harareju, še majhna, huda kriza – pleeeaseeee? - Ten days. Minimum! But probably more, verjetno dva tedna. Bila je kot stara slonica, ne premakneš je za milimeter. Lara čez tri tni prileti v Harare – še sreča, vsaj vizum že ima z Dunaja – kjer naj bi jo z motorjem pobral na letališču. Potem pa vozi miško – greva v Afriko! In kaj zdaj?

MotoAfrika 25 - Šopek misli o drugačnosti in zlobi
03. 10. 2011

Ta zapis v bistvu ni namenjen bralcem teh strani, napisal sem ga za portal slovenskenovice.si, kjer prav tako objavljam svoje zapise. In kjer se med komentarji občasno pojavljajo prav zanimive in hudo modre misli. Recimo: ta kurbir je nategnu že miljon bab. Ali: a Marika ni hotla dat noge narazen? In: spet bo fukaru poden pohoten...poznam eno k se jo je lotu, k se je jst nebi niti s paličico. In podobno ... pa sem torej tudi jaz zapisal nekaj na te globoke teme navezanih stavkov. Izvolite!

MotoAfrika 24 - arestantski posel za vrečo koruze
02. 10. 2011

Zambija je četrta dežela na tej poti. Slavni dr. David Livingstone, raziskovalec in misijonar je že pred stopetdesetimi leti tukaj odkrival skrivnosti neznane in divje celine. Stoletje angleškega kolonializma je s sabo prineslo nove meje in novo ime desetinam pred tem nikoli med sabo povezanim plemenom: Severna Rodezija. Neodvisnost je prišla z imenom Zambija, a stare težave ostajajo tudi po petih desetletjih: korupcija, nepotizem in odvisnost od svetovnih cen bakra kot glavne izvozne surovine.

MotoAfrika 23 - Sir, give me my money! Sirrr!!
Malavi, malo na čez
30. 09. 2011

Malavi gre h koncu in dežela je bila razočaranje; se zgodi. Iz najbolj prijaznega koščka Afrike izpred dveh desetletij spremenil v enega največjih beračev na celini. Ne da bi bil danes kaj bolj reven ali bogat kot nekoč; življenje v vaseh se ne spreminja. A na pomoč smo mu prišli zahodnjaki. V hordah, stotinah in tisočih. Kaj je lepšega, kot pomagati majhni in revni deželi prijaznih ljudi, dolgega jezera in čudovite hribovske klime. Samo v mali vaški kliniki Cape Mc'Claira prostovoljno pomaga enajst belih študentov medicine. Drugi učijo plemenske ribiče loviti jezerske some. Tretji in četrti uvajajo lutke v osnovnošolski pouk, peti delijo tablete HIV pozitivnim bolnikom ali kopljejo jarke za vaški kupleraj – ups, to sem nekaj zamešal.

Motoafrika 22 – Otroštva brez Miki miške, si predstavljate?
Še kar vedno na jugu Malavija
30. 09. 2011

Afrika ima na popotnike različen vpliv: eni jo vzljubijo in se vedno znova vračajo. Drugi zasovražijo in se presrečni preostanek življenja držijo kar čim dlje od nje. Podoben učinek ima na ljudi afriška revščina. Povsod prisotna, na vsakem koraku občutena, iz leta v leto kvečjemu vse večja. Eni želijo pomagati, podarjajo zvezke in majice, zbirajo denar za vaške šole, štipendirajo otroke v oazah sredi Sahare, prispevajo Karitasu, Rdečemu križu, komurkoli že. Drugi otopijo, zamahnejo z roko in gredo naprej: žal, tukaj ni več pomoči ... Govorim o ljudeh, ki so celino vsaj za silo spoznali iz prve roke. Tisti, ki jo doma vidijo le skozi lačne oči humanitarnih organizacij in misijonarskih zgodbic, pri tem ne štejejo.

MotoAfrika 21 - Joškometer v teh krajih ne deluje
Na jugu Malavija
30. 09. 2011

In tako je ponovno vse v redu. Pot je legla vame, Afrika na vseh straneh dobiva svojo pravo podobo, igram se z otroki in z vaškimi intelektualci na široko razglabljam o globokih resnicah pridelave domačega piva iz koruze. Začetek z miss Universe, zobobolom in praznim zadnjim sedežem je bilo poglavje, ki je šlo mimo in ga moram še zapisati. Prav zato je bil tisti teden na jezeru Malavi pomemben. Temelji nove knjige so zabetonirani, spravil sem iz sebe, kar sem imel povedati in zadeva zdaj lahko le še zori. Ne, do Marike in Afrike sploh še nisem prišel. Vsaj še tri ali štiri dni za računalnikom bi rabil. A se bojim, da ne bo zneslo, prej bo prišla Lara.

MotoAfrika 20 - Dvaindvajset let je dolga doba
Cape Mc'Clear, jug Malavija
24. 09. 2011

Dobro dene obiskati kraje, ki mi še vedno ždijo v spominih nekih daljnih potovanj. In Cape Mc'Clear povsem na jugu jezera Malavi je gotovo eden od njih. Z Romano sva se tukaj ustavila za nekaj dni, tudi takrat na poti z motorjem prek Afrike. Steven's place sredi vasi je bil takrat edini kraj, kjer smo redki popotniki lahko prespali. Dolga hiša s šestimi ali sedmimi sobami, stranišča nekje za vogalom, spredaj pesek in toplo jezero, na obe strani pa ribiška vas in po skupinah nametani domačini, ki so menda ves dan prali ali se le namakali v topli vodi. A tega je že dvaindvajset let. V tem času pa se marsikaj tudi spremeni.

1 2 3 4 5

Zvone Šeruga, tel: 041 323 479, mail: zvoneseruga@siol.net
Agencija STOP: 01/ 23 44 826 ali 01/ 23 44 827

Copyright © 2011, Zvone ŠERUGA, vse pravice pridržane.

izdelava spletnih strani