Zvone Šeruga

  • domov
  • Zvone
  • potovanja
  • aktualno
  • reportaže
  • galerije
  • blog
  • knjige
  • Prijave
  • english
  • INDONEZIJA z Irian Džajo (Papua)
  • Namibija
  • Uganda
  • KENIJA
  • Odhodi 2013
  • Moto Afrika
  • Borneo
  • Namibija
  • Etiopija
  • razno
  • POPOTNIK - odlomki iz knjige
  • Fotogalerija
  • Videogalerija
  • Inspirativna namizja
  • POPOTNIK
  • Nazaj v Afriko
  • Nekam daleč
  • POPOTNIK - predstavitve

Reportaže

MotoAfrika 20 - Dvaindvajset let je dolga doba


Cape Mc'Clear, jug Malavija  |  24. 09. 2011

Dobro dene obiskati kraje, ki mi še vedno ždijo v spominih nekih daljnih potovanj. In Cape Mc'Clear povsem na jugu jezera Malavi je gotovo eden od njih. Z Romano sva se tukaj ustavila za nekaj dni, tudi takrat na poti z motorjem prek Afrike. Steven's place sredi vasi je bil takrat edini kraj, kjer smo redki popotniki lahko prespali. Dolga hiša s šestimi ali sedmimi sobami, stranišča nekje za vogalom, spredaj pesek in toplo jezero, na obe strani pa ribiška vas in po skupinah nametani domačini, ki so menda ves dan prali ali se le namakali v topli vodi.

A tega je že dvaindvajset let. V tem času pa se marsikaj tudi spremeni. 

Vasi nisem prepoznal. Cesta do nje je sicer še vedno razbit makadam, a kolibe in hiše iz grobih rdečih opek se vlečejo nekaj kilometrov na široko vzdolž obale. Desno očitno še vedno ribiška vas, levo pa je v zadnjih dveh desetletjih zraslo turistično naselje napol luksuznih hišk, iz cenenega sladkornega trsja narejenih kolibic, betonskih sob, poceni kampov, restavracij, barov in stojnic s spominki. Cape Mc'Clear ima danes 14.000 prebivalcev.
- In enajst resortov, ki so v rokah belcev plus kdo ve koliko domačih lukenj, mi pove Jeff, lastnik najbolj popularnega Fat Monkeys kampa. Resort tukaj pomeni največ deset sob ob obali. Jeff jih ima devet. A v razkošni senci njegovih treh mangovcev se ustavljajo »overlanderji«, popotniki z lastnimi prevozi na poti prek Afrike. Večina jih sicer pride z vse bolj popularnimi safari kamioni, ki turiste na dokaj lagoden način prevažajo po poteh med kenijskim Nairobijem in Cape Townom na skrajnemu jugu celine. Vsaj toliko je belih Južnoafričanov, ki s težkimi terenci na nekajtedenskih dopustih odkrivajo širšo okolico svoje domovine. A pod mogočnimi drevesi že prvi večer pečem debele jezerske ribe tudi z novo družbo povsem zaresnih popotnikov.
Francois in Adela, deset mesecev na poti prek Afrike
Francois in Adela, deset mesecev na poti prek Afrike
Adela in Francois, špansko-francoski par, sta s terensko Santano že deset mesecev na poti okoli Afrike; še pol leta jima manjka do doma.
- Pet let sva le sanjarila in načrtovala, potem nama je bilo dovolj, pravita. Pustila sva službi, prodala kup nepotrebne lastnine, preuredila avto in zdaj sva tu. Po zahodni obali do juga celine, zdaj po vzhodu počasi spet domov.
David in Tisha, stara krepko prek šestdesetih let, si v doma prirejenemu bivalnemu kamionu – pet let je bil njegova ljubica, vsak prosti trenutek je preždel v garaži, se čez moža ne povsem zares potoži Tisha – privoščita, česar si prej ob treh majhnih otrocih pač nista mogla. Vsaj pol leta dolgo pot iz Londona do Cape Towna. Potem bosta pa videla – morda Avstralija?
Ness in Brett, napol hipijevski novozelandski par, pa imata v terenski tojoti ves ljubi čas na tem svetu za karkoli že.
Safari kamioni postajajo vse bolj popularen - in relativno udoben - način odkrivanja Afrike
Safari kamioni postajajo vse bolj popularen - in relativno udoben - način odkrivanja Afrike
- Dve leti že potujeva in plezava. Če je ob poti kakšen hrib, greva na vrh. Iz Slovenije? Seveda, bila sva na Triglavu, prek severne stene. In Mang … kako se že reče? Magnart?
Ribe, jezerski plenilci s spoštljivim imenom tiger fish – angleščina je v več plemenskemu Malaviju uradni jezik, čečeva pa pogovorni – so vrhunske. Jeff prinese nekaj mrzlih Kuche Kuche pirov – narejenih po receptih Carlsberga, ki ima v Lilongveju svojo pivovarno – in prisede. Kot štiriletni otrok se je s starši iz Anglije preselil v Afriko in črna celina je danes njegov edini dom. Kot številnim drugim belcem.
- V tem času bi morale biti vse sobe in kamp polni, pravi. A v večjih mestih obljubljajo nemire, julija je bilo v demonstracijah devetnajst mrtvih. Predsednik postaja diktator, cene gredo gor, že nekaj tednov lahko dobim nafto le na črnem trgu – in turisti seveda ne pridejo. Zelo težko leto bo.
Na vaški tržnici - da se ne bi slučajno kdo pretegnil!
Na vaški tržnici - da se ne bi slučajno kdo pretegnil!
Počasi srebamo pivo. Nekje z desne strani prihaja iz teme vasi zvok bobnov.
- V soboto bo poroka, pove Jeff. Ves čas so poroke. Družine imajo tudi po deset otrok, starih ljudi skorajda ni, načrtovanja prirastka ne poznajo. Moški se poročijo enkrat, poleg žene imajo še kup ljubic. In otroke seveda tudi z njimi.
Z leve pa prihajajo težki ritmi rocka iz zvočnikov. Eden od mnogih vaških barov, naslednjih dneh bom šel nekajkrat tja; pijani moški pijejo ceneno čibuko, pivu podoben lokalni zvarek in nekaj pijanih žensk jim seda na kolena in se ponuja; kdo ve, od kje so prišle v iskanju preživetja. Idila ribiške vasice je s tisoči prišlekov že kdaj izginila.
Video večer v vasi - risanke za otroke
Video večer v vasi - risanke za otroke
- Cape Mc'Clear je ena najbogatejših vasi v Malaviju, od povsod prihajajo sem v upanju na zaslužek, pove Jeff, ki se je iz Zimbabveja že pred petintridesetimi leti preselil v Deželo dolgega jezera. Dobrih šestdeset let ima in ve kaj govori.
- A cena je grozljiva. Sedemdeset odstotkov vaščanov je HIV pozitivnih; državno povprečje je okoli štirideset odstotkov. Več kot porok je v Cape Mc'Clairu kvečjemu pogrebov.
Dvaindvajset let napredka in sprememb se mi nenadoma zazdi zelo težko breme.

 

 

Po šestih dneh pisanja v Cape Mc'Clairu so temelji nove knjige postavljeni. Lakše se diše. In spet sem zrel za tisto pravo Afriko. Le spakiram še in - gremo. 

Vozi, Miško!




Seznam prispevkov

MotoAfrika 27 - Majhna družina z dvanajstimi otroki
Jezero Kariba, jug Zambije
11. 10. 2011

Omenil sem že: na svojih poteh vedno znova iščem ljudi; drugačne in tradicionalno povezane svojo preteklostjo. A mi je jasno, da jih na tej poti ne bo, vsaj ne v obliki in podobi, ki je bila že na prvi pogled povsem jasna na mojih poteh prek Papue, Namibije ali Etiopije. Najbolj naravna golota je bila ponekod še vedno prekrita le s krilci iz trav ali s kožami divjih antilop. Tisočera ljudstva sveta so nekoč sestavljala neverjetno živopisano sliko življenja na planetu Zemlja. Ki pa postaja z vsakim letom bolj ubožna in vse bolj polna grdih praznin in dolgočasnih sivin. Svet postaja velika vas, v kateri vse več ljudi časti istega boga, govori isti jezik, naveša nase enaka oblačila in pije isto pijačo. Kokakola planet – ampak si res želimo takšnega?

MotoAfrika 26 - Afrika, motor in Lara - jebeš ti Portorož!
Zambija, Viktorijini slapovi
11. 10. 2011

V Lusaki se mi je življenje prestavilo na hiter tir. In to še preden je tja sploh prišla Lara. V glavno mesto Zambije sem prišel dokaj zgodaj, ker sem potreboval en dan za pridobitev zimbabvejskega vizuma. Večina ostalih nacionalnosti ga dobi v dveh minutah na meji, a Slovenci očitno spadamo v izbrano družbo teroristov in plačanih morilcev; dobro, mogoče torej dva dneva. - Deset dni, je rekla mamca na ambasadi. - Deset dni??! Uf, uf, nujno, ekspres, hčerka sama v Harareju, še majhna, huda kriza – pleeeaseeee? - Ten days. Minimum! But probably more, verjetno dva tedna. Bila je kot stara slonica, ne premakneš je za milimeter. Lara čez tri tni prileti v Harare – še sreča, vsaj vizum že ima z Dunaja – kjer naj bi jo z motorjem pobral na letališču. Potem pa vozi miško – greva v Afriko! In kaj zdaj?

MotoAfrika 25 - Šopek misli o drugačnosti in zlobi
03. 10. 2011

Ta zapis v bistvu ni namenjen bralcem teh strani, napisal sem ga za portal slovenskenovice.si, kjer prav tako objavljam svoje zapise. In kjer se med komentarji občasno pojavljajo prav zanimive in hudo modre misli. Recimo: ta kurbir je nategnu že miljon bab. Ali: a Marika ni hotla dat noge narazen? In: spet bo fukaru poden pohoten...poznam eno k se jo je lotu, k se je jst nebi niti s paličico. In podobno ... pa sem torej tudi jaz zapisal nekaj na te globoke teme navezanih stavkov. Izvolite!

MotoAfrika 24 - arestantski posel za vrečo koruze
02. 10. 2011

Zambija je četrta dežela na tej poti. Slavni dr. David Livingstone, raziskovalec in misijonar je že pred stopetdesetimi leti tukaj odkrival skrivnosti neznane in divje celine. Stoletje angleškega kolonializma je s sabo prineslo nove meje in novo ime desetinam pred tem nikoli med sabo povezanim plemenom: Severna Rodezija. Neodvisnost je prišla z imenom Zambija, a stare težave ostajajo tudi po petih desetletjih: korupcija, nepotizem in odvisnost od svetovnih cen bakra kot glavne izvozne surovine.

MotoAfrika 23 - Sir, give me my money! Sirrr!!
Malavi, malo na čez
30. 09. 2011

Malavi gre h koncu in dežela je bila razočaranje; se zgodi. Iz najbolj prijaznega koščka Afrike izpred dveh desetletij spremenil v enega največjih beračev na celini. Ne da bi bil danes kaj bolj reven ali bogat kot nekoč; življenje v vaseh se ne spreminja. A na pomoč smo mu prišli zahodnjaki. V hordah, stotinah in tisočih. Kaj je lepšega, kot pomagati majhni in revni deželi prijaznih ljudi, dolgega jezera in čudovite hribovske klime. Samo v mali vaški kliniki Cape Mc'Claira prostovoljno pomaga enajst belih študentov medicine. Drugi učijo plemenske ribiče loviti jezerske some. Tretji in četrti uvajajo lutke v osnovnošolski pouk, peti delijo tablete HIV pozitivnim bolnikom ali kopljejo jarke za vaški kupleraj – ups, to sem nekaj zamešal.

Motoafrika 22 – Otroštva brez Miki miške, si predstavljate?
Še kar vedno na jugu Malavija
30. 09. 2011

Afrika ima na popotnike različen vpliv: eni jo vzljubijo in se vedno znova vračajo. Drugi zasovražijo in se presrečni preostanek življenja držijo kar čim dlje od nje. Podoben učinek ima na ljudi afriška revščina. Povsod prisotna, na vsakem koraku občutena, iz leta v leto kvečjemu vse večja. Eni želijo pomagati, podarjajo zvezke in majice, zbirajo denar za vaške šole, štipendirajo otroke v oazah sredi Sahare, prispevajo Karitasu, Rdečemu križu, komurkoli že. Drugi otopijo, zamahnejo z roko in gredo naprej: žal, tukaj ni več pomoči ... Govorim o ljudeh, ki so celino vsaj za silo spoznali iz prve roke. Tisti, ki jo doma vidijo le skozi lačne oči humanitarnih organizacij in misijonarskih zgodbic, pri tem ne štejejo.

MotoAfrika 21 - Joškometer v teh krajih ne deluje
Na jugu Malavija
30. 09. 2011

In tako je ponovno vse v redu. Pot je legla vame, Afrika na vseh straneh dobiva svojo pravo podobo, igram se z otroki in z vaškimi intelektualci na široko razglabljam o globokih resnicah pridelave domačega piva iz koruze. Začetek z miss Universe, zobobolom in praznim zadnjim sedežem je bilo poglavje, ki je šlo mimo in ga moram še zapisati. Prav zato je bil tisti teden na jezeru Malavi pomemben. Temelji nove knjige so zabetonirani, spravil sem iz sebe, kar sem imel povedati in zadeva zdaj lahko le še zori. Ne, do Marike in Afrike sploh še nisem prišel. Vsaj še tri ali štiri dni za računalnikom bi rabil. A se bojim, da ne bo zneslo, prej bo prišla Lara.

MotoAfrika 20 - Dvaindvajset let je dolga doba
Cape Mc'Clear, jug Malavija
24. 09. 2011

Dobro dene obiskati kraje, ki mi še vedno ždijo v spominih nekih daljnih potovanj. In Cape Mc'Clear povsem na jugu jezera Malavi je gotovo eden od njih. Z Romano sva se tukaj ustavila za nekaj dni, tudi takrat na poti z motorjem prek Afrike. Steven's place sredi vasi je bil takrat edini kraj, kjer smo redki popotniki lahko prespali. Dolga hiša s šestimi ali sedmimi sobami, stranišča nekje za vogalom, spredaj pesek in toplo jezero, na obe strani pa ribiška vas in po skupinah nametani domačini, ki so menda ves dan prali ali se le namakali v topli vodi. A tega je že dvaindvajset let. V tem času pa se marsikaj tudi spremeni.

1 2 3 4 5

Zvone Šeruga, tel: 041 323 479, mail: zvoneseruga@siol.net
Agencija STOP: 01/ 23 44 826 ali 01/ 23 44 827

Copyright © 2011, Zvone ŠERUGA, vse pravice pridržane.

izdelava spletnih strani