PREDSTAVITVE KNJIGE IN FILMA: STA CAFE LJ - sreda ob 19.00 OSR. KNJIŽNICA CE - čet. ob 18.00 KNJIGARNA KONZORCIJ LJ - petek ob 18.00 KAVARNA SPUTNIK LJ - to., 18. dec. ob 20.00 ODLOMKI IZ KNJIGE: Iz petega poglavja: Do prve sopotnice sem prišel po neki dokaj logični poti, me je pa vseeno malo presenetila. Neki večer sva s Frenkom, Nejinim fotrom, po malem in s poudarkom na kvaliteti popivala na njegovem vrtu, Mojca pa je pekla škampe ali nekaj podobnega; pri Garvasih je vse bolj na nivoju in ne kot pri nas, kjer ob takih prilikah na balkonu pečemo čevapčiče ali perutničke nekih podhranjenih kur, nalivamo se pa ...

Čas je za kratek rezime – in potem za dolgo knjigo. Štirje meseci in 18.500 km motoAfrike so za mano. Vse srečno in uspešno, se je pa seveda dogajalo in en zelo kratek pogled nazaj navsezadnje ne more škoditi. Kako Afrika? Kako se je obnesel motor, kako so uživale (ali vzdržale) moje punce, kaj je ta pot navsezadnje prinesla meni. Gremo torej, kar lepo po vrsti. Najprej Afrika! Petintrideset let se že vračam tja in morda postajam res že malo utrujen. Ne od napornih poti, temveč od celine, ki se vse bolj pogreza v svojo revščino, vojne, diktature in brezup. Ne, prav nič ni bolje kot na prvi poti, le še več razpadanja in stegnjenih rok: give me my money. Bel si in bogat, jaz črn in reven – daj mi torej denar. Istočasno pa vse bolj izginja nekdanjost, ki me je vedno znova vlekla tja dol. GSM signali sežejo (skoraj) povsod, misijonarji so vaške lepotice oblekli v raztrgane cunje, trgovci jih zalagajo z najcenejšo kitajsko robo, politiki pokradejo večino bogastva, ki pripada ljudem. Priznam, pogosto sem bil razočaran, a vsaj tako pogosto tudi in še vedno navdušen: civilizacija je le tanka vrhnja plast, pod njo pa še vedno živi Afrika. Z neštetimi zgodbami, obrazi in srečanji. Okoli 30.000 fotografij sem prinesel domov in za štiri dnevnike zgodb in ljudi. Le premleti moram vse skupaj in Afrika mi bo ponovno postala všeč; še vedo je bilo tako.

In smo na koncu. En teden sem že doma, dobro dene biti ponovno z družino za božič; vse kaže, da je v meni res tudi nekaj začuda normalnega slovenskega fotra in moža. V tem času sem se prebijal skozi gore novih fotografij in skušal v spominih narediti vsaj približen red. Bom jutri kaj napisal za mojo stran in pokazal nove slikce, sem si govoril; vsak dan je bil jutri. In že pred tem se zadnji mesec dni nisem javljal s poti in dobro je delo, izgubiti se v Afriki brez večnega iskanja internetnih povezav, GSM signala, urejanja fotografij in pisanja reportaž; naj ostane tudi kaj nepovedanega za knjigo. A z Izo, mojo tretjo sopotnico, sva pošteno delala! Za nama je novih 6500 kilometrov poti prek Tanzanija, Ugande in Kenije – vsega skupaj torej 18.500 svežih afriških kilometrov. Odkrila sva kup krasnih novih krajev in ljudi, se jagala po zelo čudnih stranskih poteh, spala v vaseh bogu za ritjo, poslušala zgodbe, ki jim komajda še lahko verjamem – in se imela luštno. Da, tudi z Izo sva se ujela, kot se za dve preverjeni popotni duši pač spodobi.

Telefon me je zelo na hitro zbudil že ob štirih zjutraj; tako ali tako sem moral vstati, prejšnji večer smo se malo dlje zadržali pri Metki in nekam me je tiščalo. Pa sem spotoma pogledal, kaj je tako nujnega. SMS, bila je Lara – seveda, na Zanzibarju se je že naredil dan, sveže sonce ji verjetno visi nekje nad palmami in z malo sreče pije svojo jutranjo kavo. Zvone, ne boš verjel … je pisalo … ampak znašla sem se v raju. Bele plaže, turkizno morje, plavam z delfini, kokosi padajo v naročje, bambusovi bungalovčki pa so po smešnih pet evrov. Čisti hedonizem! Jasno, da res nisem verjel, v resnici Lara in Iza gotovo objokani ždita tam nekje pod kaktusom: Zvone, dragi najin Zvone, kje si, šmrc, šmrc … Ampak Zvone pa zares uživa. Navsezadnje je Martinova sobota, v zidanici pod Gorjanci sem in čez nekaj ur pridejo za mano Romana in šopek prijateljev – hej, temu se reče življenje!

Doktor Zaro – njegovo pravo in polno ime je Rade Zarevski – moj makedonski zobozdravnik iz Dar es Salaama, je od boga poslana duša. V njegovi hiši z visoko ogrado in varnostnikom bom lahko pustil motor za tistih deset dni, ko bom doma. In z Laro naju je povabil, naj zadnjo noč pred mojim odhodom pri njem tudi prespiva, dovolj sob ima in samemu je včasih pri teh letih že dolgčas. Triinsedemdeset jih ima in za sabo življenje, v katerem ni bilo prostora za le eno žensko. A pride čas, ko nenadoma vse odidejo. Zaro verjame, da le začasno, vedno se je boril, vedno zmagoval in se spotoma naučil tudi izgubljati. V delu, ljubezni, igralnicah. Njegovega življenja je dovolj za nekaj napetih romanov. A tisti večer gremo vsi trije – pravzaprav štirje, tudi njegov mladi makedonski asistent Evrem je z nami – na večerjo k prijatelju Richardu. Vila v elitnemu delu mesta, hladne pijače na robu razkošno osvetljenega bazena in povsem drugačen svet, za katerega komajda lahko verjamem: je mogoče, da sem še vedno v Afriki?

Pot na sever je bila točno taka, kot jo je pred dnevi opisal Matej. Ne sicer neprevozna, gotovo pa dokaj garaška zadeva za poltonsko čudo na dveh kolesih. Sovražim pesek! Eno so sicer nedolžne peščene planjave ali sipine sredi Sahare. Nekaj povsem drugega pa v ozko tirnico vklesani kolovozi; vozim, kot bi staro mamo postavil na drsalke. In desetletja ter kilometri na poteh so me izučili: bolje je pasti desetkrat, počasi, dostojanstveno in kontrolirano, kot enkrat samkrat z možakarsko hitrostjo pravega dedca, ki si upa in zna. Dovolj sem že založen s polomljenimi kostmi, le na četrt in silno po domače zaceljenih na brezpotjih brez zdravnikov. Desno zapestje iz Bolivije, hrbtenica iz Irana, leva ključnica iz Pakistana in desna iz Namibije, noga iz Sudana; le prask in udarcev ne štejem. In zato se bojim peščenih, kamnitih in blatnih brezpotij. Ker so garanje. Predvsem pa so nevarna. Z vse pretežkim motorjem nisem na dirki Pariz – Dakar in za mano ni helikopterja, ki bi moje ostanke po najkrajši poti vozil v bolnico.

Arhipelag Kirimbas je ena od mozambiških legend, tak občutek vsaj dobivam na poti do njega. Povsem na severu dežele leži naslonjen med Tanzanijo na severu in Indijski ocean v prostranstvih proti vzhodu. Lonely planet govori o »dih jemajočih naravnih lepotah belih peščenih plaž, turkizne vode in zelenih otokov«. A vse to je vsaj tisoč kilometrov daleč od turistično razvitega juga; ozek trak asfaltne ceste prehaja ponekod v makadam, ta pa v luknje, med katerimi pridejo prav slalomske izkušnje z evropskih smučišč. In potem, sedem kilometrov za razvlečeno vasico Kisanga, je konec tudi tega. Le koliba na obali med mangrove razvlečenih plitvin stoji na obali.

Po šestih dneh vožnje prek Mozambika sva z Laro končno prispela na obalo. Bil je čas; razdalje so se vlekle v nedogled in mimo čelad je vleklo z vsakim dnem bolj vroče. Termometer je zlezel tja do dvainštirideset stopinj. A to je bilo v senci, sence pa nikjer, le suha in prežgana pokrajina. Na soncu so se številke ustavile pri petdesetih. Stopinjah Celzija! Bil je čas za morje. Skrajni čas. Ilha de Mocambique – otok Mozambik – leži že krepko v severnemu delu istoimene dežele. Ne, ni dobil imena po državi na celini, veliki za štirideset Slovenij – v resnici je bilo obratno. Otoček, dolg tri kilometre in širok na svojemu najširšemu delu petsto metrov, je v svoji zgodovini odigral vlogo, povsem neprimerljivo z njegovo velikostjo.