Omenil sem že: na svojih poteh vedno znova iščem ljudi; drugačne in tradicionalno povezane svojo preteklostjo. A mi je jasno, da jih na tej poti ne bo, vsaj ne v obliki in podobi, ki je bila že na prvi pogled povsem jasna na mojih poteh prek Papue, Namibije ali Etiopije. Najbolj naravna golota je bila ponekod še vedno prekrita le s krilci iz trav ali s kožami divjih antilop. Tisočera ljudstva sveta so nekoč sestavljala neverjetno živopisano sliko življenja na planetu Zemlja. Ki pa postaja z vsakim letom bolj ubožna in vse bolj polna grdih praznin in dolgočasnih sivin. Svet postaja velika vas, v kateri vse več ljudi časti istega boga, govori isti jezik, naveša nase enaka oblačila in pije isto pijačo. Kokakola planet – ampak si res želimo takšnega?

V Lusaki se mi je življenje prestavilo na hiter tir. In to še preden je tja sploh prišla Lara. V glavno mesto Zambije sem prišel dokaj zgodaj, ker sem potreboval en dan za pridobitev zimbabvejskega vizuma. Večina ostalih nacionalnosti ga dobi v dveh minutah na meji, a Slovenci očitno spadamo v izbrano družbo teroristov in plačanih morilcev; dobro, mogoče torej dva dneva. - Deset dni, je rekla mamca na ambasadi. - Deset dni??! Uf, uf, nujno, ekspres, hčerka sama v Harareju, še majhna, huda kriza – pleeeaseeee? - Ten days. Minimum! But probably more, verjetno dva tedna. Bila je kot stara slonica, ne premakneš je za milimeter. Lara čez tri tni prileti v Harare – še sreča, vsaj vizum že ima z Dunaja – kjer naj bi jo z motorjem pobral na letališču. Potem pa vozi miško – greva v Afriko! In kaj zdaj?

Ta zapis v bistvu ni namenjen bralcem teh strani, napisal sem ga za portal slovenskenovice.si, kjer prav tako objavljam svoje zapise. In kjer se med komentarji občasno pojavljajo prav zanimive in hudo modre misli. Recimo: ta kurbir je nategnu že miljon bab. Ali: a Marika ni hotla dat noge narazen? In: spet bo fukaru poden pohoten...poznam eno k se jo je lotu, k se je jst nebi niti s paličico. In podobno ... pa sem torej tudi jaz zapisal nekaj na te globoke teme navezanih stavkov. Izvolite!

Zambija je četrta dežela na tej poti. Slavni dr. David Livingstone, raziskovalec in misijonar je že pred stopetdesetimi leti tukaj odkrival skrivnosti neznane in divje celine. Stoletje angleškega kolonializma je s sabo prineslo nove meje in novo ime desetinam pred tem nikoli med sabo povezanim plemenom: Severna Rodezija. Neodvisnost je prišla z imenom Zambija, a stare težave ostajajo tudi po petih desetletjih: korupcija, nepotizem in odvisnost od svetovnih cen bakra kot glavne izvozne surovine.

Malavi gre h koncu in dežela je bila razočaranje; se zgodi. Iz najbolj prijaznega koščka Afrike izpred dveh desetletij spremenil v enega največjih beračev na celini. Ne da bi bil danes kaj bolj reven ali bogat kot nekoč; življenje v vaseh se ne spreminja. A na pomoč smo mu prišli zahodnjaki. V hordah, stotinah in tisočih. Kaj je lepšega, kot pomagati majhni in revni deželi prijaznih ljudi, dolgega jezera in čudovite hribovske klime. Samo v mali vaški kliniki Cape Mc'Claira prostovoljno pomaga enajst belih študentov medicine. Drugi učijo plemenske ribiče loviti jezerske some. Tretji in četrti uvajajo lutke v osnovnošolski pouk, peti delijo tablete HIV pozitivnim bolnikom ali kopljejo jarke za vaški kupleraj – ups, to sem nekaj zamešal.

Afrika ima na popotnike različen vpliv: eni jo vzljubijo in se vedno znova vračajo. Drugi zasovražijo in se presrečni preostanek življenja držijo kar čim dlje od nje. Podoben učinek ima na ljudi afriška revščina. Povsod prisotna, na vsakem koraku občutena, iz leta v leto kvečjemu vse večja. Eni želijo pomagati, podarjajo zvezke in majice, zbirajo denar za vaške šole, štipendirajo otroke v oazah sredi Sahare, prispevajo Karitasu, Rdečemu križu, komurkoli že. Drugi otopijo, zamahnejo z roko in gredo naprej: žal, tukaj ni več pomoči ... Govorim o ljudeh, ki so celino vsaj za silo spoznali iz prve roke. Tisti, ki jo doma vidijo le skozi lačne oči humanitarnih organizacij in misijonarskih zgodbic, pri tem ne štejejo.

In tako je ponovno vse v redu. Pot je legla vame, Afrika na vseh straneh dobiva svojo pravo podobo, igram se z otroki in z vaškimi intelektualci na široko razglabljam o globokih resnicah pridelave domačega piva iz koruze. Začetek z miss Universe, zobobolom in praznim zadnjim sedežem je bilo poglavje, ki je šlo mimo in ga moram še zapisati. Prav zato je bil tisti teden na jezeru Malavi pomemben. Temelji nove knjige so zabetonirani, spravil sem iz sebe, kar sem imel povedati in zadeva zdaj lahko le še zori. Ne, do Marike in Afrike sploh še nisem prišel. Vsaj še tri ali štiri dni za računalnikom bi rabil. A se bojim, da ne bo zneslo, prej bo prišla Lara.

Dobro dene obiskati kraje, ki mi še vedno ždijo v spominih nekih daljnih potovanj. In Cape Mc'Clear povsem na jugu jezera Malavi je gotovo eden od njih. Z Romano sva se tukaj ustavila za nekaj dni, tudi takrat na poti z motorjem prek Afrike. Steven's place sredi vasi je bil takrat edini kraj, kjer smo redki popotniki lahko prespali. Dolga hiša s šestimi ali sedmimi sobami, stranišča nekje za vogalom, spredaj pesek in toplo jezero, na obe strani pa ribiška vas in po skupinah nametani domačini, ki so menda ves dan prali ali se le namakali v topli vodi. A tega je že dvaindvajset let. V tem času pa se marsikaj tudi spremeni.