MotoAfrika 15 - pravi dedec s sedmimi ženami

Marika je odšla, prijazno in z objemom sva se poslovila in povsem mogoče se bova imela nekoč še prev rada. Jaz pa hodim k Makedoncu dr. Zaru, jemljem antibiotike in upam, da bom v sredo lahko nadaljeval pot. Zanzibar je šel z zobobolom vred k vragu, vsak drugi dan sem pri dohtarju. A ni tako slabo; v popotniškemu kampu na beli plaži južno od Dar es Salaama sem postavil šotor in zdaj pod palmami urejam svoje zapiske ter pišem. Kar nekaj lepih spominov ostaja iz časov, ko sem na zadnjemu sedežu še vozil miss Universe. Masaji recimo.

Dnevi na njihovih planjavah, s kravami, med katerimi so se pasle zebre, žirafe in noji ter z nočjo v masajski vasi, kjer sem se zamislil, kako da jaz na tej poti ne morem shajati z eno samo žensko - stari Masaj, poglavar kakih desetih okroglih kolib na presušeni ravnici, pa se očitno krasno počuti s kar sedmimi ženami. In razmišlja o nakupu osme, mi pove njegov sin. Krave so letos dobro obrodile, oče jih ima okoli sto in deset za novo ženo jih bo že pogrešal.

V vas smo prišli z Barbaro, ki je v košari prinesla sedem steklenic piva Kilimanjaro, jaz pa sem dodal pol litra lokalnega Konjagija, pošteno žganico iz sladkornega trsa.
- Na začetku so me pogosto vabili na svoje ceremonije, mi je povedala Dolenjka, ki živi nekaj kilometrov daleč od vasi. A sem potem ugotovila, da je to bolj zaradi denarja ali pijače, ki sem jo prispevala. Posadili so me med ženske in nobena ni znala besede svahilija. V začetku je bilo gotovo zanimivo, videti njihove obrede obrezovanja, porok ali smrti. Potem pa sem nehala prihajati.
 

Manjato, kot imenujejo bivališča razširjene družine, so sestavljale polkrožne kolibe, sredi katerih so trnikave ograde nudile zavetje kozam, teličkom in nekaj molznim kravam, ki so se vsak večer vračale v vas. Vsaka od sedmih žena ima bivališče, v katerem skrbi za svoje otroke. Mož spi pri katerikoli od njih, praviloma vsak večer pri drugi. A pravice gotovo tudi pri tem ni, vem že s prejšnjih potovanj. Mlajše imajo prednost. Hamisi, ki se je pri Barbari kot edini v vasi za silo naučil angleško, pa se le nasmiha, ko ga povprašam o tem. Spolno življenje v družini pač ni njegova močna plat.

Idila s šestimi ženami (sedma ni bila doma) - da ne bi možakar to malo pomešal s kakšno novo barvo?!
Masajski moški ne delajo, pravi Barbara. Za to imajo žene

 - In koliko otrok ima oče? ga vprašam.
Zamisli se in se potem posvetuje z ostalimi. Na koncu družno pridejo do številke štiriinpetdeset. Štiriinpetdeset! Sto krav in kakih petdeset koz je dovolj, da je družina sita. Od mleka, občasne krvi, tu in tam ubite koze, predvsem pa od ugalija, belega koruznega močnika, ki postaja tudi med nomadi ve bolj pomembna hrana. Prodajo kozo in kupijo moko. Kar je nekaj novega, še pred eno generacijo se ni nič prodajalo in nič kupovalo. Novi časi in šole pa prinašajo spremembe. Hamisi ima že mobitel in povsod na planjavi nas spremlja signal mobilne telefonije.

A taki da so tudi lahko lasje?!- Koliko otrok pa hodi v šolo ? vprašam.
- Osemnajst. Samo fantje. Dekleta so zato, da bo oče zanje dobil krave, starejše so že poročene ali pa je oče vsaj dogovorjen s starši ženina. V šoli jim pa začno le neumnosti hoditi po glavi.
Hamisi nikoli ni hodil v šolo, Barbara ga je naučila za silo brati in pisati.
- Se ti zdi prav tako? se trudim naprej. Da starši prodajo hčerke, fantom pa izberejo žene?
Skomigne z rameni. Za prave spremembe bo potrebna vsaj še generacija ali dve. In dolga leta v šolskih klopeh, ki prinašajo nove načine razmišljanja.
- This is tradition, potem le odgovori. Od nekdaj je bilo tako in tako pač je!

Z Mariko postaviva šotor pod akacijo nedaleč za kolibami. Kupim kozo in fantje jo zadušijo prahu rdečega večera, meso pa nataknejo na palice, ki jih, zapičene v pesek, počasi obračajo okoli ognja. Zelo užitno je, s pivom in konjagijem gre odlično po grlu.
V ogradah iz trnja se oglašajo koze, pastirji s čredami spijo nekje daleč v savani, luna nad nami se počasi debeli. Večer je prijazen, z Mariko sediva na tleh med fanti in končno je tu Afrika, ki sem jo obljubljal in iskal.

Seznam prispevkov

Motoafrika 3: Lara, prva na zadnjemu sedežu
11. 04. 2011

Začelo se je: prva od dveh ali treh deklet na zadnjem sedežu motorja je znana in vesel sem, da je to eno res trpežno in zanesljivo dekle – in še kaj, ne dvomite v to! Lara Garvas - da, mlajša sestrica naše drage Neje. A naj kaj več raje pove sama. In še nekaj drugih pomembnih deklet mojega življenja.

Motoafrika 2 - lepote zadnjega sedeža; kriza!
08. 04. 2011

Omenil sem že: iščem sopotnico za zadnji sedež motorja. Oziroma: raje dve. Še bolje tri. Ker biti le z eno tri mesece se mi zdi tvegano, v katerokoli že smer. Trikrat po en mesec pa zdržim z vsako. Sem pa povsem pozabil na tisto drugo plat: in katera bo toliko časa zdržala z mano?

POT ZA DUŠO - jug Afrike z motorjem. Jeseni.
30. 03. 2011

Pred nekaj leti sem se z motorjem pripeljal iz Ljubljane do Nairobija. A še pol celine čaka od Kenije tja dol proti jugu: Uganda, Tanzanija, Malavi, Zambija, Zimbabve, Mozambik ... . Dvaindvajset let je tega, kar sem z motorjem prvič vozil prek tistih krajev. Čas je, da se ponovno zbližamo.

2 3 4 5 6