Reportaže
MotoAfrika 15 - pravi dedec s sedmimi ženami
Tanzanija, pri Masajih | 12. 09. 2011
Marika je odšla, prijazno in z objemom sva se poslovila in povsem mogoče se bova imela nekoč še prev rada. Jaz pa hodim k Makedoncu dr. Zaru, jemljem antibiotike in upam, da bom v sredo lahko nadaljeval pot. Zanzibar je šel z zobobolom vred k vragu, vsak drugi dan sem pri dohtarju. A ni tako slabo; v popotniškemu kampu na beli plaži južno od Dar es Salaama sem postavil šotor in zdaj pod palmami urejam svoje zapiske ter pišem. Kar nekaj lepih spominov ostaja iz časov, ko sem na zadnjemu sedežu še vozil miss Universe. Masaji recimo.
Dnevi na njihovih planjavah, s kravami, med katerimi so se pasle zebre, žirafe in noji ter z nočjo v masajski vasi, kjer sem se zamislil, kako da jaz na tej poti ne morem shajati z eno samo žensko - stari Masaj, poglavar kakih desetih okroglih kolib na presušeni ravnici, pa se očitno krasno počuti s kar sedmimi ženami. In razmišlja o nakupu osme, mi pove njegov sin. Krave so letos dobro obrodile, oče jih ima okoli sto in deset za novo ženo jih bo že pogrešal.
![]()
V vas smo prišli z Barbaro, ki je v košari prinesla sedem steklenic piva Kilimanjaro, jaz pa sem dodal pol litra lokalnega Konjagija, pošteno žganico iz sladkornega trsa.
- Na začetku so me pogosto vabili na svoje ceremonije, mi je povedala Dolenjka, ki živi nekaj kilometrov daleč od vasi. A sem potem ugotovila, da je to bolj zaradi denarja ali pijače, ki sem jo prispevala. Posadili so me med ženske in nobena ni znala besede svahilija. V začetku je bilo gotovo zanimivo, videti njihove obrede obrezovanja, porok ali smrti. Potem pa sem nehala prihajati.
Manjato, kot imenujejo bivališča razširjene družine, so sestavljale polkrožne kolibe, sredi katerih so trnikave ograde nudile zavetje kozam, teličkom in nekaj molznim kravam, ki so se vsak večer vračale v vas. Vsaka od sedmih žena ima bivališče, v katerem skrbi za svoje otroke. Mož spi pri katerikoli od njih, praviloma vsak večer pri drugi. A pravice gotovo tudi pri tem ni, vem že s prejšnjih potovanj. Mlajše imajo prednost. Hamisi, ki se je pri Barbari kot edini v vasi za silo naučil angleško, pa se le nasmiha, ko ga povprašam o tem. Spolno življenje v družini pač ni njegova močna plat.
![]()
Idila s šestimi ženami (sedma ni bila doma) - da ne bi možakar to malo pomešal s kakšno novo barvo?!![]()
Masajski moški ne delajo, pravi Barbara. Za to imajo žene
- In koliko otrok ima oče? ga vprašam.
Zamisli se in se potem posvetuje z ostalimi. Na koncu družno pridejo do številke štiriinpetdeset. Štiriinpetdeset! Sto krav in kakih petdeset koz je dovolj, da je družina sita. Od mleka, občasne krvi, tu in tam ubite koze, predvsem pa od ugalija, belega koruznega močnika, ki postaja tudi med nomadi ve bolj pomembna hrana. Prodajo kozo in kupijo moko. Kar je nekaj novega, še pred eno generacijo se ni nič prodajalo in nič kupovalo. Novi časi in šole pa prinašajo spremembe. Hamisi ima že mobitel in povsod na planjavi nas spremlja signal mobilne telefonije.
![]()
A taki da so tudi lahko lasje?!- Koliko otrok pa hodi v šolo ? vprašam.
- Osemnajst. Samo fantje. Dekleta so zato, da bo oče zanje dobil krave, starejše so že poročene ali pa je oče vsaj dogovorjen s starši ženina. V šoli jim pa začno le neumnosti hoditi po glavi.
Hamisi nikoli ni hodil v šolo, Barbara ga je naučila za silo brati in pisati.
- Se ti zdi prav tako? se trudim naprej. Da starši prodajo hčerke, fantom pa izberejo žene?
Skomigne z rameni. Za prave spremembe bo potrebna vsaj še generacija ali dve. In dolga leta v šolskih klopeh, ki prinašajo nove načine razmišljanja.
- This is tradition, potem le odgovori. Od nekdaj je bilo tako in tako pač je!
![]()
Z Mariko postaviva šotor pod akacijo nedaleč za kolibami. Kupim kozo in fantje jo zadušijo prahu rdečega večera, meso pa nataknejo na palice, ki jih, zapičene v pesek, počasi obračajo okoli ognja. Zelo užitno je, s pivom in konjagijem gre odlično po grlu.
V ogradah iz trnja se oglašajo koze, pastirji s čredami spijo nekje daleč v savani, luna nad nami se počasi debeli. Večer je prijazen, z Mariko sediva na tleh med fanti in končno je tu Afrika, ki sem jo obljubljal in iskal.
![]()
![]()
![]()
![]()
Seznam prispevkov
MotoAfrika 35 - LARA: Afrika, motor in Zvone – kako sploh shajam?Jug Tanzanije, po mesecu skupne poti
08. 11. 2011
Tale moja Lara je res ena krasna punca: luštna, nasmejana, zgovorna z ljudmi, ravno prav in še malo čez brihtna … ampak poštena, ejejej – čista Garvasova sorta. Že res, da nisem čisto letošnji model, to vem in jemljem v zakup. Sem skušal že njeni dragi sestrici na najinih skupnih poteh kdaj pa kdaj namigniti: hej, Nejča, ampak dedec v meni pa vseglih še ni čisto crknil, veš? Ampak ni prav razumela in je vedno znova le globoko sočustvovala z mano – res mora biti nerodno: tako star, pa še kar poskočen! Ko sem po tednu dni skupnega motorja, zanikrnih hotelskih sob in tesnega šotora omenil Lari, da se je v teh njenih dvaindvajsetih letih razrasla v prav čedno žensko in da mi je že skoraj všeč … no ja, kako bi rekel – je bila pa punca najprej iskreno začudena, potem pa že kar malo zgrožena: Pa kako ti ni nerodno sploh pomisliti, da bi ti lahko bila jaz všeč?! Sploh pomisliti!!
MotoAfrika 34 - Hej, doma sem – a je kaj zelo narobe??Ljubljana, nekje v Evropi je to
07. 11. 2011
En lep pozdrav iz Ljubljane – ponedeljek gre v večer in zunaj sploh n tako sivo, kot so nekateri obljubljali, skoraj do gradu se vidi. Ampak kaj vraga počenjam doma – a je v Afriki kaj hudo narobe? Nisem govoril, da se vrnem šele za božič? In kaj je z Laro? Pa z Izo? Hudo sranje, ne more bit drugo … he he, pa ne bo tako hudo! Enkrat sredi dneva sem se lepo kot gospod iz Dara prek Adis Abebe in Rima dol spustil v Trstu, Romana me je pričakala z nežnim poljubom in doma so bili župca,šnicel, skleda solate, kofetek in mogoče še kaj vrednega vmes. Kot se navsezadnje spodobi, če pridejo ata iz Afrike na dopust. In prinesejo eno veliko bonbonjero s sabo.
MotoAfrika 33 - Petindvajset otrok in tri žene – tako se dela!Nekje sredi Mozambika
05. 11. 2011
Včasih postane potovanje le še napor … dobro, tudi napor. Dva meseca in deset tisoč kilometrov poti je že za mano – a v Sloveniji bi videl bistveno več raznolikosti že na dve uri dolgi poti med Portorožem in Kranjsko goro. Gotovo, črna celina ima svojo porcijo naravnih lepot, o tem ni dvoma in ni govora. A je ogromna in lepote so pogosto zelo daleč ena od druge. Neskončne ravnine komajda kje prekinejo oddaljeni hribi, reke pod mostovi so presušeni trakovi poraščenega peska in ob vsakem postanku zlijem vase v enemu dolgemu požirku pol litra pregrete vode. Z Laro gotovo uživava, a to pač ni Afrika iz turističnih prospektov in vabljivih razglednic. Trda, prežgana celina je, v kateri se ljudje borijo za preživetje, vmes pa jim suša ali sloni uničujejo polja. In istočasno resnična in pristna, taka kot jo iščem.
MotoAfrika 32 - Mozambik in zgodbe iz ZimbabvejaManica, Mozambik
05. 11. 2011
Cesta iz Lusake proti vzhodu se je vlekla skozi suha, razbeljena prostranstva. Čez nekaj tednov se bodo začeli prvi nalivi monsunskega deževja in prinesli odrešitev; zdaj pa se temperature dvigajo prek štiridesetih stopinj Celzija in z Laro včasih voziva skozi dim požarov, ki požirajo savano. V Mozambik vstopim z dvema mesecema in devet tisoč kilometri poti za sabo. Čez nekaj dni bova obrnila proti severu in se vzdolž obale Indijskega oceana začela vračati domov: Tanzanija, Uganda, Kenija. Lara me čez tri tedne zapusti v Dar es Salaamu in na zadnjemu delu poti se mi pridruži Iza. A se mi že javlja iz Kenije, kjer dela kot prostovoljka v eni od sirotišnic. Punca si nabira izkušenj in spominov, to gotovo.
MotoAfrika 31 - Razkošje v gmajni, za nas bogatašeKafue park, sredi Zambije
29. 10. 2011
Nekateri trenutki so včasih res lahko kičasti. Sploh ob večerih se to rado zgodi, ko sonce že malo ploščato in rdeče zahaja nekam v svoje sobane, svet postane topel in mehak, džin tonik pa je krasno mrzel in s kockami leda v orošenemu kozarcu. Če je to na čolnu sredi reke, ne škodi. In če nas z vseh strani opazujejo povodni konji, tudi ni slabo. V bistvu so hecni; le ogromne glave z izbuljenimi očmi jim gledajo iz vode in včasih nas kdo med njimi nadere kot siten, vsega naveličan starec: hu-hu-hu-hu-hu! In na bregu, skorajda zavit v sivino večera, se med impalami sila dostojanstveno drži star slon; že eno uro je tam, lomi in obira veje in se ves čas dela, da nas ne vidi.
MotoAfrika 30 - Bakšiš za kralja, resen problemMongo, jugozahod Zambije
28. 10. 2011
Za trideset kilometrov peska do splava v Sitotiju, ki prevaža potnike in redke avtomobile prek Zambezija, sem naslednji dan potreboval štiri ure trdega garanja. Nekaj kolib, nametanih vzdolž reke, je pomenilo vrnitev v civilizacijo. Z mrzlim Mozijem, zelo užitnim lokalnim pivom vred. Vsaj dvajset fantov, juncev na vrhuncu moči, je posedalo v senci gostega drevesa. Ponovno razložim, od kje prihajam. A poenostavim in združim zdajšnjo pot s tisto izpred parih let: iz Evrope, pol leta na poti, 25.000 kilometrov. - Eeeeee, na dolgo zatugejejo in nekateri mi ne verjamejo povsem. V teh vaseh ni mopedov, predragi so. In da bi kdo z motorjem lahko potoval tako daleč, celo do Lusake, jim je povsem nepojmljivo. A »big Honda« jih vseeno prepriča: - Very big … uuuuu, very strong. Six months? Tc-tc-tc …!
MotoaAfrika 29 - na dvoru lozijskega podkraljaNa Zambeziju, jugozahod Zambije
16. 10. 2011
Iz Siome proti severu je bila cesta le še eno samo ljubo garanje. Včasih je šla Lara peš za mano, da sem po ozkih peščenih kolesnicah sam rinil proti vrhu vzpetine nekje daleč pred mano. Hitrost bi sicer pomagala; ves čas bi moral z občutkom pospeševati, razbremenjeno prvo kolo bi rezalo v pesek in bi šlo, vsaj petdeset na uro, še bolje osemdeset. Tako vsaj mi je razlagal znanec, ki gre skoraj vsako leto z lahkih terenskim motorjem – in z nekaj prijatelji ter spremljevalnim vozilom – v Saharo le zaradi tovrstnih užitkov. A tisti športni užitki so nekaj povsem drugega kot potovanje z mojo poltonsko zverino. Če treščim z osemdesetimi na uro, bom lahko zelo srečen z le dvema li tremi zlomljenimi kostmi. V vsakem primeru pa bo vsega luštnega konec. In za mano ne bo spremljevalnega džipa, ki bi naložil motor in me zapeljal do prve bolnišnice.
MotoAfrika 28 - Vzdolž Zambezija in v čisto gmajnoJugozahod Zambije, ob angolski meji
16. 10. 2011
Viktorijini slapovi sicer niso bili popolno razočaranje. A konec sušne dobe se prek stometrske stene zlije vsega skupaj le švoh milijonček litrov vode na sekundo, desetina tistega polnega majskega razkošja; malo oguljeno so videti. In iz Livingstona se vleče še zadnjih dvesto kilometrov asfalta proti zahodu, potem pa je konec tudi tega veselja. Sešeke je umazano barakarsko naselje iz časov divjega zahoda; na drugi strani reke se z ozkim pasom Kaprivija začne Namibija, južno je Bocvana, nedaleč proti zahodu Angola, tik pred nosom Zambezi. Težko bi bil še bolj v Afriki. In potem presenečenje: kamp na bregu reke je iz nekega povsem drugega sveta.
Zvone Šeruga, tel: 041 323 479, mail: zvoneseruga@siol.net
Agencija STOP: 01/ 23 44 826 ali 01/ 23 44 827


