MotoAfrika 12 - pozdrav iz Tanzanije, greva med Masaje

Sem že omenil, da je avantura lahko tudi ena prav dolgočasna zadeva? Pa čeprav z motorjem prek Afrike in z miss na zadnjem sedežu? Se pač zgodi – a nikar ne pričakujte, da bo to trajalo, dolgčas namreč. Po tednu dni na poti so za nama končno vse tiste nujne in pogosto zoprne formalnosti in razvlačevanja s časom. Samo še par vejic postavim v ta zapis in z Mariko kreneva   v tisto pravo gmajno, med Masaje in Bušmane – in da bi se tam še komu čas vlekel?!

Slovo v Benetkah. Eni so bili tudi malo solzni in to ne ravno Romana ali jaz.A je že tako, da je na potovanjih pogosto zelo veliko potovanja! Moja Romana naju je z Mariko tisto lepo prejšnjo nedeljo zapeljala do letališča v Benetkah, njen Jernej je sedel zadaj z mojo lepo sopotnico in držala sta se za rokce, veliko bolj, kot po tridesetih skupnih letih midva z mojo drago spredaj. In kakšna solzica, se mi zdi, je tudi potekla ob slovesu – ne ne, ponovno ni bila Romana tista, ki bi ji šlo na jok. Štirje meseci brez moža? Družinska rutina in nič novega. Pri Mariki je bilo seveda drugače. Še pred dvema mesecema je bila miss Universe, vsa lepa, elegantna in s krono na glavi – jaz pa sem ji za naslednjih pet tednov obljubljal afriško gmajno, šotor sredi plemenskih vasi, večerjo na ognju in noči med komarji in hijenami – vsa čast, punca! Tovrstnih izkušenj nima prav nobenih, je pošteno priznala. Si pa želi po letu dni, ko je bila le lepa, novega in povsem drugačnega izziva.
A meni je bilo kljub temu dovolj že to, da je lepa. In v kombinaciji z njeno popotno nedolžnostjo mi je Marika gotovo izziv: je res, da so misice nujno tudi neumne in razvajene? Glas naokoli gre tak, a ljudski predsodki so šele pogosto neumnost, da od nje glava boli. Bom pa z veseljem preveril, če je res kaj na tem!
V resnici pa je zadeva precej bolj enostavna: ob lepih ženskah delamo tudi dokaj normalni dedci neumnosti še globoko v zrela leta. Pa da vidimo tudi, ali bo tudi zdajšnja Afrika ena od njih!
Saj če ne bi imelo to potovanje takorekoč že kar znanstveno-raziskovalnega pridiha, tudi moja draga ne bi ob odhodu tako navdušeno ploskala. Tako pa – služba je služba. In greva z miss Universe pač v Afriko.

Na letališču v Zurichu. Žal ne ravno v kombinežici, sem jaz nekaj zasralV Zurichu sva prespala na letališču. Ni bil hotel, le vrsta praznih sedežev v ogromni čakalni hali.
- Zvone, a naj kar oblečena spim? Ni bilo jasno moji lepi dami. In grem jutri v istih oblačilih na letalo?
- Ne, kje pa, Marika, sem bil skorajda zgrožen. V nočni kombinežici in z viklerji v laseh.
- Samo vprašam, no … pa kaj si tak!
Z Mariko bo luštno. Sveže in drugače. Škoda le, da me že prvič ni ubogala, kar v hlačah je spala. In šla naslednje jutro res vsa taka zanikrna na avion. Mater mi je bilo nerodno.
Hotel v Nairobiju je bil preprost, popotniški. Zvečer greva pa v kupleraj, sem povedal

Tudi spanje na avionu ni bilo švoh. Pod nama pa Sahara.rekel kot gazda ekspedicije. Sicer … Florida ni čisto zaresno kurbišče, bolj elagenten diskač, kjer vse prelestne dame po pijački in plesu pač dajo in to ne zastonj. To bo Mariki gotovo zanimivo, sem vedel. Pa še frajer bom, s tako mačko iz očitno poštenih voda.
Pa ni zneslo, zaspala je, preden sem se jaz zares uredil za noro noč v mestu. A mi je pivo v tisti hiši sumljivega slovesa kljub temu dobro delo. Na čemerkoli več sem pa že brez hudih težav prišparal. Celo mene z leti že počasi srečuje pamet.

Na kenijski carini - po celodnevnemu boju končno zmaga, Miško je zunaj!In potem … ja, ja, to pa je ves tisti dolgčas, o katerem sem govoril na začetku: ves naslednji dan sva z Mariko preživela na letališki carini in se borila za motor. Čez debele rešetke sva ga gledala, ampak med nami so bile gore papirja, osem ur dela in za petsto dolarjev novih, nenačrtovanih stroškov. Kot bankomat sem se počutil, denar je kar letel iz mene. Motor pa naju je ta čas otožno opazoval iz svojega aresta.

- Krstiti ga morava, je rekla Marika. Naj bo Karlos.
Imel sem jo na sumu, da o tistemu pravemu Karlosu ne jaz ne Jernej ne veva kaj veliko. Ampak naj kar sama postavlja spomenike nekim bivšim ljubimcem.
- Miško bo, sem rekel. Ker se bova vsak dan znova zmenila: vozi, Miško! In on bo vozil.
Marika, lepota podalpska, ni bila povsem navdušena, očitno ni gledala Ko to tamo pjeva. A na tej poti bom jaz gazda, za to se bom boril do zadnjega požirka Ludvikovih borovničk v stranski torbi. Pa čeprav brez upa na zmago.
In tako sem naslednje jutro rekel: Vozi Miško in vsi trije smo se skozi morilsko gnečo Nairobija zapodili na jug, proti Tanzaniji.

How many cc? How many horse powers? Motor je za prave dedce prvo, potem šele Marika.

Masajke na meji naju napadejo s spominki. Pade prva zapestnica za MarikoVstop v Tanzanijo je bil silno enostaven. Pet minut in dvakrat po petdeset dolarjev za vizum in deset minut za ureditev formalnosti za motor. Masajske mamce s težkimi uhani v ušesih so se s polnimi rokami spominkov zgrnile okoli Marike: Miss, you buy? Buy bracelet, buy necklases, kupite karkoli že? Nisva se dala. Dobi pa Marika ob takih prilikah še še bolj široke in še bolj modre oči: Masaji … pa so res taki, čisto tapravi – si gledal film Bela Masajka? Ravno taki so bili.

Tisti Masaji iz filma so bili v resnici Samburuji, ampak kdo v Evropi je že kdaj slišal za pleme Samburu, masajske bratrance? Tukaj, na severu Tanzanije, pa so se čisto masajske črede pasle za cesto, v rdeče rjuhe ogrnjeni vojščaki so gledali za nama in okrogle kolibe iz blata so ždele nametane za cesto. Nekje ne zares daleč na obzorju pa se je gora dvigala nekam visoko proti nebu – in potem na pol poti do tja izginila v oblakih. Kilimandžaro se nama bo gotovo pokazal kdaj drugič, sem obljubil lepoti na zadnjemu sedežu; zdaj greva raje k beli Masajki.

Vesna Naju je pričakala s pečeno kozjo kračoA Vesna Glamočanin le ni povsem isto kot tisto filmsko svetlolaso dekle iz Švice. Morda zato, ker je njen Bube iz plemena Hajo, ona pa pač ni blond (kar ni nič slabega) in je Slovenka (kar pa je gotovo zelo dobro). In ta Ljubljančanka Vesna že osem let živi v Tanzaniji; iz prijazne zagledanosti v vodnika na turističnemu safariju sta se v letih zatem namreč porodila dva napol Slovenčka ter turistična agencija, ki ponuja čisto pravo Afriko eksotike in sanjskih krajev željnim - več na www.pure-afro.com. A to še ni vse. Namesto da bi z Mariko prvo noč v Tanzaniji prespala nekje za cesto ali – kot davno tega z Romano – v masajski vasi ob sveže pečeni kozi, sediva ponovno na verandi hišice v cvetju, otroka se preganjata med nogami, Vesna pa prizna:
- Bela Masajka pa žal ne bi mogla biti. Moj Bube je sicer iz mesta  – a da bi šla z njim nekam v kolibo sredi ničesar, preganjala koze in pila kri … ne ne, kaj takega me pa ne bi potegnilo.
A je bilo gotovo potrebnega kar nekaj poguma, da se je Vesna pred leti odločila za verjetno najbolj tvegan korak v svojemu življenju. Za njo je bila takrat razvalina štiriletne zveze in perspektiva mlade ekomistke, med Ljubljano in Brusljem razpete v službi Evropske komisije.

Vesna Glamočanin, Slovenka v Tanzaniji- Pred sabo sem videla še le kariero, kariero in kariero, mi je govorila im mali, sedemmesečni Benjamin se ji je hvaležno prislanjal na prsi. In sem se vprašala: si res želim le tega? Skorajda slučajno, ker mi je propadel obisk prijateljice v New Yorku, sem odšla na safari v Tanzanijo in tale vodič mi je bil res všeč, priznam.
Bube, »tale vodič«, ima postavo prijaznega medveda, v naročju drži triletnega mulatka Timija in se reži:
- Samo mene je gledala in mi ves čas namigovala, ja ja…
Ja ja … pravi tudi Vesna, ampak čisto povsem le ne ugovarja. Skratka: ostala je, mesec in pol sta potovala skupaj, pol leta zatem se je vrnila in z Bubejem sta ustanovila
Mali Bendži in veliki Bube. Dela z agencijo je toliko, da je težko fotografirati vso družino skupaj.turistično agencijo. Pure Afro Travels se imenuje; Aruša je eden velikih turističnih centrov črne celine, no dosegu roke so Kilimandžaro, Serengeti, krater Ngorongoro in Zanzibar s svojimi plažami je le dober skok daleč. Vse ostalo pa se je zgodilo kar nekako spotoma in samo od sebe. Z obema otrokoma vred.
Kar je seveda lepo in čudovito, sem se strinjal jaz. Ampak jutri pa greva z Mariko naprej, v čisto gmajno, med Masaje. In neko majčkeno bušmansko pleme menda živi na jezeru Eyasi, se mi zdi?
- Seveda, seveda, je kimala Vesna. Masajev tukaj res ne manjka in celo nekaj bušmanov imamo. Ampak tam je tudi Barbara, še ena Slovenka – sta že slišala zanjo?
Barbara? Slovenka? Pa v kakšen Spodnji Duplek sva to zdaj zalezla z Mariko – sami neki Slovenci! Ampak jasno, veš da se bova z veseljem ustavila tudi pri Barbari … a štirideset let da že živi med Masaji? O madonca …!

Seznam prispevkov

POPOTNIK - vsak teden po dva sveža odlomka iz knjige
09. 01. 2012

PREDSTAVITVE KNJIGE IN FILMA: STA CAFE LJ - sreda ob 19.00 OSR. KNJIŽNICA CE - čet. ob 18.00 KNJIGARNA KONZORCIJ LJ - petek ob 18.00 KAVARNA SPUTNIK LJ - to., 18. dec. ob 20.00 ODLOMKI IZ KNJIGE: Iz petega poglavja: Do prve sopotnice sem prišel po neki dokaj logični poti, me je pa vseeno malo presenetila. Neki večer sva s Frenkom, Nejinim fotrom, po malem in s poudarkom na kvaliteti popivala na njegovem vrtu, Mojca pa je pekla škampe ali nekaj podobnega; pri Garvasih je vse bolj na nivoju in ne kot pri nas, kjer ob takih prilikah na balkonu pečemo čevapčiče ali perutničke nekih podhranjenih kur, nalivamo se pa ...

MotoAfrika: in še povzetek za konec vsega
Doma, v Ljubljani
01. 01. 2012

Čas je za kratek rezime – in potem za dolgo knjigo. Štirje meseci in 18.500 km motoAfrike so za mano. Vse srečno in uspešno, se je pa seveda dogajalo in en zelo kratek pogled nazaj navsezadnje ne more škoditi. Kako Afrika? Kako se je obnesel motor, kako so uživale (ali vzdržale) moje punce, kaj je ta pot navsezadnje prinesla meni. Gremo torej, kar lepo po vrsti. Najprej Afrika! Petintrideset let se že vračam tja in morda postajam res že malo utrujen. Ne od napornih poti, temveč od celine, ki se vse bolj pogreza v svojo revščino, vojne, diktature in brezup. Ne, prav nič ni bolje kot na prvi poti, le še več razpadanja in stegnjenih rok: give me my money. Bel si in bogat, jaz črn in reven – daj mi torej denar. Istočasno pa vse bolj izginja nekdanjost, ki me je vedno znova vlekla tja dol. GSM signali sežejo (skoraj) povsod, misijonarji so vaške lepotice oblekli v raztrgane cunje, trgovci jih zalagajo z najcenejšo kitajsko robo, politiki pokradejo večino bogastva, ki pripada ljudem. Priznam, pogosto sem bil razočaran, a vsaj tako pogosto tudi in še vedno navdušen: civilizacija je le tanka vrhnja plast, pod njo pa še vedno živi Afrika. Z neštetimi zgodbami, obrazi in srečanji. Okoli 30.000 fotografij sem prinesel domov in za štiri dnevnike zgodb in ljudi. Le premleti moram vse skupaj in Afrika mi bo ponovno postala všeč; še vedo je bilo tako.

MotoAfrika: spet doma - in kaj pravi o zadnjemu mesecu Iza?
Ljubljana in zunaj je megleno mraz
29. 12. 2011

In smo na koncu. En teden sem že doma, dobro dene biti ponovno z družino za božič; vse kaže, da je v meni res tudi nekaj začuda normalnega slovenskega fotra in moža. V tem času sem se prebijal skozi gore novih fotografij in skušal v spominih narediti vsaj približen red. Bom jutri kaj napisal za mojo stran in pokazal nove slikce, sem si govoril; vsak dan je bil jutri. In že pred tem se zadnji mesec dni nisem javljal s poti in dobro je delo, izgubiti se v Afriki brez večnega iskanja internetnih povezav, GSM signala, urejanja fotografij in pisanja reportaž; naj ostane tudi kaj nepovedanega za knjigo. A z Izo, mojo tretjo sopotnico, sva pošteno delala! Za nama je novih 6500 kilometrov poti prek Tanzanija, Ugande in Kenije – vsega skupaj torej 18.500 svežih afriških kilometrov. Odkrila sva kup krasnih novih krajev in ljudi, se jagala po zelo čudnih stranskih poteh, spala v vaseh bogu za ritjo, poslušala zgodbe, ki jim komajda še lahko verjamem – in se imela luštno. Da, tudi z Izo sva se ujela, kot se za dve preverjeni popotni duši pač spodobi.

MotoAfrika 40 - Ob glažu cvička smo vsi pametni. In slovo.
V zidanici pod gorjanci
15. 11. 2011

Telefon me je zelo na hitro zbudil že ob štirih zjutraj; tako ali tako sem moral vstati, prejšnji večer smo se malo dlje zadržali pri Metki in nekam me je tiščalo. Pa sem spotoma pogledal, kaj je tako nujnega. SMS, bila je Lara – seveda, na Zanzibarju se je že naredil dan, sveže sonce ji verjetno visi nekje nad palmami in z malo sreče pije svojo jutranjo kavo. Zvone, ne boš verjel … je pisalo … ampak znašla sem se v raju. Bele plaže, turkizno morje, plavam z delfini, kokosi padajo v naročje, bambusovi bungalovčki pa so po smešnih pet evrov. Čisti hedonizem! Jasno, da res nisem verjel, v resnici Lara in Iza gotovo objokani ždita tam nekje pod kaktusom: Zvone, dragi najin Zvone, kje si, šmrc, šmrc … Ampak Zvone pa zares uživa. Navsezadnje je Martinova sobota, v zidanici pod Gorjanci sem in čez nekaj ur pridejo za mano Romana in šopek prijateljev – hej, temu se reče življenje!

MotoAfrika 39 - Bele zgodbe iz Dar es Salaama
Dar es Salam, Tanzanija
15. 11. 2011

Doktor Zaro – njegovo pravo in polno ime je Rade Zarevski – moj makedonski zobozdravnik iz Dar es Salaama, je od boga poslana duša. V njegovi hiši z visoko ogrado in varnostnikom bom lahko pustil motor za tistih deset dni, ko bom doma. In z Laro naju je povabil, naj zadnjo noč pred mojim odhodom pri njem tudi prespiva, dovolj sob ima in samemu je včasih pri teh letih že dolgčas. Triinsedemdeset jih ima in za sabo življenje, v katerem ni bilo prostora za le eno žensko. A pride čas, ko nenadoma vse odidejo. Zaro verjame, da le začasno, vedno se je boril, vedno zmagoval in se spotoma naučil tudi izgubljati. V delu, ljubezni, igralnicah. Njegovega življenja je dovolj za nekaj napetih romanov. A tisti večer gremo vsi trije – pravzaprav štirje, tudi njegov mladi makedonski asistent Evrem je z nami – na večerjo k prijatelju Richardu. Vila v elitnemu delu mesta, hladne pijače na robu razkošno osvetljenega bazena in povsem drugačen svet, za katerega komajda lahko verjamem: je mogoče, da sem še vedno v Afriki?

MotoAfrika 38 - Prek reke za mesečno plačo. Po barantanju!
Obalna meja med Mozambikom in Tanzanijo
13. 11. 2011

Pot na sever je bila točno taka, kot jo je pred dnevi opisal Matej. Ne sicer neprevozna, gotovo pa dokaj garaška zadeva za poltonsko čudo na dveh kolesih. Sovražim pesek! Eno so sicer nedolžne peščene planjave ali sipine sredi Sahare. Nekaj povsem drugega pa v ozko tirnico vklesani kolovozi; vozim, kot bi staro mamo postavil na drsalke. In desetletja ter kilometri na poteh so me izučili: bolje je pasti desetkrat, počasi, dostojanstveno in kontrolirano, kot enkrat samkrat z možakarsko hitrostjo pravega dedca, ki si upa in zna. Dovolj sem že založen s polomljenimi kostmi, le na četrt in silno po domače zaceljenih na brezpotjih brez zdravnikov. Desno zapestje iz Bolivije, hrbtenica iz Irana, leva ključnica iz Pakistana in desna iz Namibije, noga iz Sudana; le prask in udarcev ne štejem. In zato se bojim peščenih, kamnitih in blatnih brezpotij. Ker so garanje. Predvsem pa so nevarna. Z vse pretežkim motorjem nisem na dirki Pariz – Dakar in za mano ni helikopterja, ki bi moje ostanke po najkrajši poti vozil v bolnico.

MotoAfrika 37 - Mesto duhov baje sredi tropskega raja
Otok Ibo, sever Mozambika
13. 11. 2011

Arhipelag Kirimbas je ena od mozambiških legend, tak občutek vsaj dobivam na poti do njega. Povsem na severu dežele leži naslonjen med Tanzanijo na severu in Indijski ocean v prostranstvih proti vzhodu. Lonely planet govori o »dih jemajočih naravnih lepotah belih peščenih plaž, turkizne vode in zelenih otokov«. A vse to je vsaj tisoč kilometrov daleč od turistično razvitega juga; ozek trak asfaltne ceste prehaja ponekod v makadam, ta pa v luknje, med katerimi pridejo prav slalomske izkušnje z evropskih smučišč. In potem, sedem kilometrov za razvlečeno vasico Kisanga, je konec tudi tega. Le koliba na obali med mangrove razvlečenih plitvin stoji na obali.

MotoAfrika 36 - Pozabljen otok in kar dva slovenska motorista
Ilha de Mocambuque, Mozambik
09. 11. 2011

Po šestih dneh vožnje prek Mozambika sva z Laro končno prispela na obalo. Bil je čas; razdalje so se vlekle v nedogled in mimo čelad je vleklo z vsakim dnem bolj vroče. Termometer je zlezel tja do dvainštirideset stopinj. A to je bilo v senci, sence pa nikjer, le suha in prežgana pokrajina. Na soncu so se številke ustavile pri petdesetih. Stopinjah Celzija! Bil je čas za morje. Skrajni čas. Ilha de Mocambique – otok Mozambik – leži že krepko v severnemu delu istoimene dežele. Ne, ni dobil imena po državi na celini, veliki za štirideset Slovenij – v resnici je bilo obratno. Otoček, dolg tri kilometre in širok na svojemu najširšemu delu petsto metrov, je v svoji zgodovini odigral vlogo, povsem neprimerljivo z njegovo velikostjo.

1 2 3 4 5