Motoafrika 3: Lara, prva na zadnjemu sedežu

Začelo se je: prva od dveh ali treh deklet na zadnjem sedežu motorja je znana in vesel sem, da je to eno res trpežno in zanesljivo dekle – in še kaj, ne dvomite v to! Lara Garvas - da, mlajša sestrica naše drage Neje, s katero sem toliko lepih stvari doživel v zadnjih nekaj letih. Dekle je že skorajda del moje familije. Z mojo Romano sva jo šla pred časom takorekoč uradno zasnubit k Mojci in Frenki, njenima staršema. Saj ne, da bi bilo potrebno, punca je navsezadnje že velika, ampak ata imajo vedno odlična vina v kleti. In kaj sta rekla? Mojca seveda ko Mojca, prava mama: joj, kako me bo spet skrbelo. Frenk pa: kdaj mi boš pa še ženo kam odpeljal … a ti moram res plačat za to?

Hčerka Kaja - a zaradi študija v tujini Afrika žal odpadeV teh letih smo se dodobra spoznali in postali prijatelji. Z vsake najine poti se je Neja žareča prismejala domov, jaz pa ves zjagan zagrulil pri moji Romani. In to so ljudje, katerih mnenja štejejo. Ker je seveda tudi tistih drugih veliko. Ki me sicer ne poznajo, vedo pa ogromno, kot bo spodaj zapisala Katarina: So me vsi opozarjali … a z Zvonetom greš? On je pa tak kurbir, samo ženske preganja.
Vsekakor in seveda sem vesel, da moji mladostni uspehi še niso povsem pozabljeni. In naj tako ostane; veliko raje vidim, da mi ljudje zavidajo dobro kot privoščijo slabo. A kot rečeno: zares pa štejejo le mnenja ljudi, ki so mi blizu in me poznajo. 

A najprej LARA – naj se sama predstavi:

Lansko poletje, na snemalni turi v NamibijiOla, ola! - z južnim temperametom obarvan in s soncem obsijan pozdrav iz najzahodnejše dežele evropskega kontinenta. V Lizbono sem priletela pred sedmimi meseci na enoletno (pre)izkušnjo samostojnega življenja v tujini in študija antropologije. Zadnja leta so namreč popeljala moje študijsko zanimanje iz novinarskih še malo v antropološke vode. K temu je predvsem pripomogla moja družina in Zvone. Najprej potovanja z družino po Evropi, pri rosnih 17 letih pa sem skupaj z Nejo, mojo sestro in hkrati najboljšo prijateljico, odšla za dva meseca spoznavat posebnosti njene ljube, daljne Indije. Doživetje tako drugačnega sveta mi je bila kot najstnici največja šola in hkrati iztočna točka za nadaljevanje moje poti v zrelejša leta. Nejine popotne strasti so se brez obotavljanja prenesle tudi name.

Zvoneta sem pri petnajstih letih spoznala kot družinskega prijatelja. Dve leti zatem smo se mu vsi skupaj pridružili na popotovanju po Namibiji, kjer mi je njegov način raziskovanja in sporazumevanja z različnimi plemeni vlil še dodatnih želja do spoznavanja novih kultur in drugačnih ljudi. Pri 19 letih sem se počutila dovolj zrelo, da sem se prvič sama podala na dvomesečno pot v Indonezijo. Ob skupnih sanjarjenjih in pogovorih z Nejo in Zvonetom pa so se porajale nove ideje o snemanju dokumentarnih filmov; temu je kmalu sledila naša prva delovna pot na Zahodno Papuo in leto kasneje še v Namibijo. Doživetja s potovanj so mi prinesla nova znanja, ki jih človek lahko pridobi le z lastnimi izkušnjami. Najti veselje v skromnosti in užitek v neugodju, imeti strpnost in toleranco do nečesa, kar ne razumeš, se znati nasmehniti in znati premagati še tako težke ovire, ker (kot bi Neja dejala) le nemirno morje naredi dobrega mornarja ... to in še več so me naučila potovanja ter Nejina in Zvonetova družba.

Z družino Garvas smo pred leti potovali prek Namibije. In ostali prijatelji. Pred kratkim sem prejela Zvonetov mail:“ Ajde Lara, dovolj heca, gremo ponovno delat! Z motorjem in kamero v Mozambik, rabim tvojo portugalščino!“ Zakaj pa ne; imam sestrin blagoslov – zaradi uspešne kariere mi z veseljem prepusti zadnji sedež motorja – imam čas, saj nameravam naslednje leto po treh uspešnih letih pavzirati, imam željo po delu, pisanju, fotografiranju in snemanju, imam veselje do novih izzivov ter spoznavanja novih krajev in ljudi. In navsezadnje imam znanje portugalščine, ki nama bo v nekdanji portugalski koloniji zagotovo prav prišlo. Čeprav se bova z Zvonetom tokrat na pot prvič podala sama, nimam prav nobenih skrbi. Dolgo se že poznava, veva, da sva si lahko dobra sopotnika in uspešna sodelavca, prav tako pa sva se naučila trpežno prenašati najine občasne muhe in polomljene štose. Skupaj sva potovala že trikrat, naj bo torej še četrtič!

MOJCA IN FRENK, starša obeh "mojih" deklet. Kot je puncah za ženit znala povedati že moja stara mama: ta je pa z dobre družine, te se pa kar drž! In bo nekaj na tem: krasni so, vsi štirje Garvasi - le kdo po kom? In res mi je v veselje, da mi Frenk še ni odtrgal glave, kot je omenil že davno tega. Če se Neji KAJ zgodi ... Užitek jih je imeti za prijatelje, vse skupaj.  

Kot sicer skrbna starša Neje in Lare, ki sta že od nekdaj želeli vedeti in videti vse, iti povsod, daleč in za dolgo, nisva bila prav hudo presenečena, ko sta se, pred devetimi leti -prva, komaj polnoletna Neja, čez nekaj let pa tudi Lara- podali v popotniške avanture. Njun raziskovalni duh ju je povezal in zbližal z Zvonetom, ki ju je kot strastni raziskovalec sveta in ljudi v njem, s svojimi najširšimi potovalnimi izkušnjami popeljal tudi v nedotaknjene oz. nedostopne dežele, k drugačnim ljudem, ljudem povsem drugačnih svetov. Ob odličnem popotniškem učitelju sta se od njihove drugačnosti učili, pridobivali neprecenljiva spoznanja, izkušnje, nove ideje o svetu in življenju v njem.

Zvonetovega neprecenljivega znanja in izkušenj sva bila deležna tudi midva, na enem izmed njegovih potovanj k ljudem; na popotniškem odkrivanju čarobne Namibije, smo si, naša družina, ob prepuščanju deželi, skupaj z njim, delili avto, toaletni papir, skledo za večerjo, predvsem pa pozitivno energijo, druženja z domačini in prepuščanje čarom, ki jih je dežela ponujala na vsakem koraku. Kot velika ljubitelja drugačnih potovanj, sva se z nepozabnega enkratnega potovanja tudi midva vrnila začarana, odklopljena, drugačna …
Dobra energija, uživanje drug ob drugem … in vse zgodbe z naše prve skupne poti, se nadaljujejo v prijateljevanju z Zvonetom in Romano in snujejo nove zgodbe tudi doma.
Franc in Mojca
 

Vse ostane v familiji: NEJA, Larina velika sestra, je bila zadnjih sedem, osem let najpomembnejša stalnica mojih potovanj: Kitajska, Vietnam, Indija, Nepal, Namibija, Etiopija, Kenija, Filipini, Indonezija, Nova Gvineja ... z motorjem, peš, s kamelami in džipi, kot vodička v Klubu popotnikov in kot popotnica pred kamero. Odšla je sicer v svoje življenje, skupnih spominov pa se je nabralo za vsajnekaj življenj. Če me kdo pozna, je poleg Romane to gotovo Neja.

Romana je bila seveda prva vabljena. A njena služba ... ne gre!

Neja: Zvone je posebnež. In to naj se razume kot kompliment. Ko gledam nazaj na najina leta skupnih potovanj, se mi zdi, da sem prav zato z njim na poteh tako uživala. Kamorkoli sva prišla, najsi je bila to zadnja vas v namibijski puščavi ali nairobijska diskoteka, je njegov direkten pristop in preprost pogovor (pa tudi glasen smeh, zares glasen!) odprl vrata do vseh ljudi, s katerimi sva želela komunicirati. Slabih momentov ima malo, če sploh kaj, ima pa zato toliko več glasnih. Ampak petje brez posluha v luno in dretje čez celo ulico v pozdrav mu pač z lahkoto oprostim. Tudi zato, ker zanj ni nemogočih stvari. Zanj so samo zamujene priložnosti vseh tistih ljudi, ki samo BI . In tudi zato, ker mu je žal prav vsakega, ki se ne loti izpolnjevanja svojih sanj, vem, da je Zvone dober človek.

In seveda ROMANA. Trenutno in v resnem življenju glavna urednica Dela, silno dolgo pa že moja sopotnica in to je mogoče najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Dopuščam sicer možnost, da ima tudi kakšno napako, a neumna zagotovo ni, vsej vztrajnosti z mano navkljub! In recimo tudi, da trga ne počne zgolj zaradi usmiljenja: pa kdo ga bo maral, če ga jaz ne bom … Ona pač odhaja v službo petkrat na teden, jaz petkrat na leto. Le dlje ostanem. Oba pa pošteno delava! Zameri mi edino, ker jaz očitno precej bolj uživam pri tem!

Marjana, ko je bila še Marjanca - nekje v IndonezijiRomana: Zvone je moj sopotnik že 30 let. V skupnem popotništvu sva utrdila najino vez, pogoste popotne ločitve pa so zagotovilo, da se ne naveličava en drugega. Zares je lepo imeti za življenjskega sopotnika nekoga, ki so mu potovanja užitek in posel hkrati, in za popotniškega sopotnika nekoga, ki hodi po svetu s prepričanjem, da smo vsi ljudje enaki in hkrati išče drugačnost v najbolj odmaknjenih kotih sveta. In če ga pri tem spremljajo mlade sopotnice? Toliko bolje zanje! Kaj je lepšega za mlado popotnico, ko da se od takega starega  mačka naleze navdušenja nad drugačnostjo in nauči preizkušenih potovalnih trikov. Zvonetova velika strast je načrtovanje: in kolikor vem, za stara leta - čez recimo dvajset, trideset let - načrtuje pestovanje vnukov in posedanje pred svojo zidanico s pogledom na Gorjanjce. In to ne z drugo ali tretjo ženo, ki bi bila vsaj trideset let mlajša od njega ...

Se spomnite Marjance iz knjige Poti v neznano? Zelo oseben potopis, veliko se nama je dogajalo, še več seveda govorilo. Knjiga se je končala na robu njenega življenja, s smrtno dozo malarije, za katero pol leta niso uspeli odkriti zdravila. A vse se je lepo končala; Marjana ja danes uspešna odvetnica, poročena in z dvema krasnima sinovoma. Občasno se družinsko srečamo pri meni pod Gorjanci. Bolj pogosto pa greva na skupno pico v Ljubljani in spomini se kar valijo naokoli:

Naša Keti nekje med indonezijskimi otokiMarjana: z Zvonetom se nama je zgodil Vietnam, Kitajska, Etiopija, Kenija, Južna Amerika, Indija, Indonezija, Irian Jaya,... On je bil tisti, s katerim sem odkrivala poti v neznano. Šla do konca sveta, barantala z ljudožerci, se družila z ljudmi iz drugih svetov in po spolzkih deblih prečkala krokodilje reke. Z njim sem raziskovala neprehodne džungle, rajske plaže, slikovite tržnice, spala v kolibah iz blata, slame, dračja in živalskih kož … a tudi na najlepših plažah, hotelih in domovih prijaznih ljudi. Skupaj sva fotografirala, snemala, zbolela za malarijo, bila jezna, utrujena, zjahana, navdušena, srečna, skregana, pobotana, radovedna, avanturistična in nostalgična.

Zvone je tudi tisti, ki zna z ljubeznijo reči “jebi se”, te pohvaliti ali razjeziti, potolažiti, povedati, da te ima rad ali te poslati k vragu. Zame je mesece dolgo hodil v bolnišnico, mi med malaričnimi blodnjami na robu smrti nosil rogljičke in pico s kaviarjem, se z mano tihotapil na streho Infekcijske klinike in se grel na majskem soncu. V pižami in natikačih je ves malaričen k meni pobegnil iz bolivijske bolnišnice, z infuzijsko cevko v roki , ker se je bal, da zamuja kakšna neponovljiva doživetja na robu amazonskega pragozda. Zvone mi je brisal solze, ko sem videla krvavo žrtvovanje bivolov v Tana Toraji ali krvoločno pobijanje psov v Vietnamu.

Danes je drugače, imam krasnega moža ter dva otroka; kar sem njemu dolga leta zavidala pri njegovemu zakonu, sem zdaj našla v svojemu. A še vedno se občasno dobiva na dolgih čvekih in spominih ob pici in pokličem ga vedno, ko se z družino odpravljam na naša povsem drugačna potovanja. Rada se mu pohvalim, da je v meni ostalo veliko tistega najinega, le da hodim danes po poteh v neznano pač z mojimi fanti.

A bilo je čudovito in vsako od najinih poti bi ponovila še enkrat.
 

KATARINA je bila z mano trikrat ali štirikrat. Danes je uspešna bančnica, prvič noseča in vsa žareča od svežih pričakovanj. Nazadnje sva torej nazdravila le z njenim sokom.

Ekspedicija med Kamnite Korovaje, Zahodna Papua

Keti: pred osmimi leti sem šla z Zvonetom na svoje prvo avanturistično potovanje. Pred odhodom sem kar nekajkrat slišala: »pa ne s Šerugo, z njim se samo pije, pa ženske preganja« A od tiste prve poti na Irian Džajo ostajam njegova zvesta sopotnica in občasno tudi sogovornica ob kozarčku v stari Ljubljani. V vseh teh letih skupnega druženja sem ga dobro spoznala in o njem lahko rečem le: krasen človek in moški, včasih malo trmast, vendar z ogromno pozitivne energije in veliko dobronamernih misli. Sicer veliko govori in z veseljem popiha na žensko dušo, se pa pri tem vse skupaj tudi konča. Že s prvo potjo sem dobila prijatelja in vesela sem, da so se tista opozorilaizkazala za neumnost. Zato dragi Zvone, ostani takšen kot si, govorice in nevoščljivost pa prepusti ljudem, ki tvojih vrlin žal nimajo.

ALENKA pa je menda moja najbolj zvesta stranka. Prav škoda, da sva skupaj naredila že vse ture, ki jih lahko ponudim v okviru svojega kluba. Pa v tistih veselih skupnih nočeh na zidanici je, vesela Štajerka, tudi pomagala pri kakšnem litrčku. Na srečo še preden jo je ljubezen odnesla dol proti Kvarnerju. Pa res, te »moje« punce mi kar nekam izginjajo …

Alenka: saj veš da sem vsakič znova maksimalno uživala na vsaki od poteh. Da o vznesenosti po prvi turi (Namibija) niti ne govorim. Če bi šla še kdaj na kak prvinski Irian? Yes please! ... Etiopija, Kenija, Filipini, Indonezija, ... doživetja, občutki in spomini, prijatelji in znanci ostajajo najbolj neprecenljive dragocenosti vsake od teh poti.

Sicer pa itak veš, da mi ni bilo nikoli treba dvakrat namignit, pa je bil ruzak spakiran. En čist prijazen stric si in prav vesela sem, da sem lahko vse te poti doživela s teboj – in tudi to že veš! Cmook!

In to je to, dragi moji. Štejejo le mnenja ljudi, ki me zares poznajo. Vse ostalo je lajanje v prazno in skromna tolažba za ljudi, ki imajo svojih težav in neumnosti zagotovo preveč. 

Seznam prispevkov

Motoafrika 3: Lara, prva na zadnjemu sedežu
11. 04. 2011

Začelo se je: prva od dveh ali treh deklet na zadnjem sedežu motorja je znana in vesel sem, da je to eno res trpežno in zanesljivo dekle – in še kaj, ne dvomite v to! Lara Garvas - da, mlajša sestrica naše drage Neje. A naj kaj več raje pove sama. In še nekaj drugih pomembnih deklet mojega življenja.

Motoafrika 2 - lepote zadnjega sedeža; kriza!
08. 04. 2011

Omenil sem že: iščem sopotnico za zadnji sedež motorja. Oziroma: raje dve. Še bolje tri. Ker biti le z eno tri mesece se mi zdi tvegano, v katerokoli že smer. Trikrat po en mesec pa zdržim z vsako. Sem pa povsem pozabil na tisto drugo plat: in katera bo toliko časa zdržala z mano?

POT ZA DUŠO - jug Afrike z motorjem. Jeseni.
30. 03. 2011

Pred nekaj leti sem se z motorjem pripeljal iz Ljubljane do Nairobija. A še pol celine čaka od Kenije tja dol proti jugu: Uganda, Tanzanija, Malavi, Zambija, Zimbabve, Mozambik ... . Dvaindvajset let je tega, kar sem z motorjem prvič vozil prek tistih krajev. Čas je, da se ponovno zbližamo.

2 3 4 5 6