Nekam daleč

Sedma knjiga Zvoneta Šeruge govori o sedmih mesecih potovanja prek Azije (Sibirija, Mongolija, Kitajska, Laos, Tajska, Indonezija z Irian Džajo, Nova Zelandija, Nepal in Indija), na koncu pa ji sledi še mesec dni Namibije na jugu afriške celine. Takole pravi o knjigi avtor: Nekam daleč ni povsem klasičen potopis. Potoval sem namreč z družino, kar ji dodaja neko povsem drugačno in osebno noto. Grega je imel ob odhodu pet let in Kaja enajst. Kljub otrokoma smo se pogosto izgubili na nekaterih najbolj odmaknjenih poteh obeh celin, kjer ostalih turistov skorajda nismo srečevali. A z ženo Romano po letih skupnih potovanj dobro poznava svet in oba veva, da so ljudje gostoljubni in prijazni. Oba želiva, da ga kot takega spoznata tudi najina otroka.

A gotovo, veliko vsega se nam je dogajalo. Recimo - vas zanima ...

... dobrodošlica pri nomadih v mongolskih hribih in zakaj po njej rada boli glava?
Zakaj je Grega v tibetanskem kupleraju bruhal in kakšno je sožitje higiene in podgane?
Kako sem za las ušel skušnjavi v mestu greha in zakaj ni prišla na Bali moja ljubica. Pardon, »ljubica«!
Zakaj nam je v gorah indonezijske Irian Džaje ušel plemenski vodnik in kako smo preživeli skorajda kameno dobo?
Zakaj je bila Kaja od Nepala naprej žalostna in kaj nam je iz čiste ljubezni naredil kamelji samec Papu v Indiji?
Kako se je pot končala s smrtjo prijatelja in novim rojstvom v brezpotjih Kalaharija ... in še veliko več.
Veliko veliko več.

Ne, otroka nikoli nista bila ovira. No, skoraj nikoli ... Kaja je bila sicer že utrjena popotnica, kot petletnica je z nama preživela leto dni na poti okoli sveta. Grega pa je po štirih mesecih na poti izjavil, da sploh ne bo šel domov. Kupil si bo kolibico in ostal v Indoneziji.
- In kje boš dobil denar? me je vseeno zanimalo.
- Saj boš šel ti na bankomat, oči, mu je bilo povsem jasno. Daš kartico in dobiš denar. To je pa ja enostavno!
A smo ga le prepričali, da je doma najlepše. In da mora oči celo delati, če hoče dobiti tisti denar iz bankomata. Recimo: za dva meseca se zapre med sode v staro zidanico pod Gorjanci in temu reče pisanje knjige. Štirikrat ali petkrat gre ponovno v Azijo ali Afriko in zadevi pravi dopolnjevanje fotografskega gradiva. In potem ga še nekaj mesecev ni videti izza računalnika in začuda je knjiga celo zares končana.
Tako gre to - kako enostavno!
In ne boste verjeli, kako z veseljem vam jo ponudim, že sedmič. Kot ob rojstvu otroka se počutim, patetika gor ali dol. In če se že ne morem hvaliti z dojenčkovo težo in dolžino, naj povem vsaj teh nekaj podatkov:

272 strani velikega formata (21 x 28 centimetrov)
264 barvnih fotografij
umetniški papir (150 gramov)
trde platnice, zaščitni ovitek ...

Knjiga je po vseh pravilih fotografska monografija, a kljub temu z obilico zanimivega besedila in za ceno srednje skromnega romana.

Kako? Preprosto! Kot samozaložnik sem delal tri leta brez tolarja plačila. In gre! Ves svet je moja služba in razlika se pokrije z neverjetnimi užitki.

Samo potovanje je namreč le prva polovica vsega skupaj - sprejemanje! Druga polovica - dajanje - pa se dogaja doma. Saj ne, da bi se počutil kot mati Tereza v tem svojem »dajanju« - bodimo realni, vse skupaj je navsezadnje tudi posel, otroci hočejo jesti in tudi meni kdaj pa kdaj zadišijo kakšen pir in vampi. A gotovo uživam v občutku, da delam nekaj pozitivnega. Živim sanje mnogih med vami in vam jih zatem po koščkih razprodajam za drobiž.
Mati Tereza morda res nisem - ampak drugače pa nisem slab poba!

NEKAM DALEČ

po zelo stranskih poteh
Azije in Afrike, 2003
RAZPRODANO