Preskakovanje bikov in pretepanje vaških lepotic (pleme Hamer)

Dolina Omo, velika morda za Slovenijo, je dom ducatu nomadskih ljudstevSrečo imam, dvakrat sem že videl ceremonijo preskakovanja bikov. Prvič pred štirimi leti, ko sva se z Nejo na motorju vozila skozi dolino Omo in naju je tik pred Turmijem ustavila narasla reka brez mostu. Kup ljudi je čakalo, da se voda umiri, ko je eden od njih, lokalni Hamer, rekel:
Ceremonija … nedaleč … nazaj po cesti in potem po suhi rečni strugi proti hribom.
Belete, najin vodnik v spremljevalnem džipu, je zastrigel z ušesi. In jaz poskočil – tega ne spustimo, ni govora!
Naložili smo tistega fanta v avto in mu plačali, da bo za tisti dan naš vodnik in prevajalec. Čez slabe pol ure smo bili v vasi.
In tisti dan je bil tako nor in življenje tako povsem drugačno, da bi lahko bili tudi v neki povsem drugi galaksiji. Ko smo se že v popolni temi vračali proti Turmiju, sem po vsemu telesu še vedno čutil rahlo gomazenje popolnega zadovoljstva:
Yesss, to je tisto pravo!
Voda v reki je v tem času upadla, z motorjem sem zapeljal v strugo in pršenje vode se je kot stena dvignilo v dvojni slap za nama. In nekje na pol poti sem zavriskal: če ne vidim ničesar zares enkratnega več, je bil ta dan med Hamerji vreden dolge poti iz Ljubljane do juga Etiopije.

Hamerji slovijo po lepoti svojih ženskVendar se sreča kdaj tudi ponovi. V Turmiju sem bil ponovno lanskega oktobra. S skupino sopotnikov; bili smo pač malo bolj avanturistične sorte družba v iskanju drugačnega življenja. A v štirih letih od tistega zadnjega obiska se je očitno precej spremenilo. Etiopija se je že pred dvema desetletjema izvila iz primeža vojn in velikih lakot, a to ni vedno le dobra novica – vem, grdo zveni. Kajti s krhkim mirom so začeli v deželo, dolga stoletja povsem zaprto pred svetom, prihajati prvi turisti. Večina je sicer odhajala na sever, na izvir Nila in med cerkve, vklesane v kamen na robu Laibele. Z vsakim letom več pa jih je obračalo tudi proti jugu, kjer je na meji s Kenijo ležala vse bolj znana dolina Omo. Največja valilnica afriških plemen, so jo poimenovali prvi lastniki redkih agencij, ki so si meli roke ob vse bolj razprodanih terenskih tojotah. Plemenski turizem je v Etiopiji postajal povsem zaresen posel.
Ne sicer množičen, a že nekaj džipov, iz katerih skačejo med kolibe iz blata in trav s fotoaparati navešeni zahodnjaki, naredi v vasi gnečo. Predvsem pa ubije pristnost nekega doživetja in drugačnosti.

Turmi konec oktobra sicer ni bil preplavljen s hordami belih osvajalcev z nikoni in canoni.

A večina nekoč komajda prevozne ceste je danes že asfaltirana, na robu največje hamerske vasi so zrasla nova prenočišča in tržnica je čudna mešanica napol golih vaških lepotic in v kreme proti soncu oblečenih starih mamc s klobučki in lokalnimi vodniki nekje pri roki:
- To oblačilo iz kozje kože? Ga punca mogoče proda? How much?
Na srečo smo tudi mi imeli Osmana, našega etiopskega vodnika. Ki je točno vedel, kaj nas bo zagotovo zanimalo. In je bil torej dober znak, ko me je povlekel na stran:
- Zvone, v vasi nedaleč od tu bo jutri ceremonija preskakovanja bikov. Bomo šli?

Ponovno bi sicer zavriskal – a sem vedel, da nekako ne bo povsem enako kot pred leti, ko sva bila z Nejo edina tujca na tisti veselici. Gotovo bo jutri v vasi vsaj pol džipov, ki jih danes vidim parkiranih na robu tržnice.

A tudi temu se menda reče napredek in kdo sem jaz, tako rekoč turizmu odprodana duša, da bi vihal nos nad njim?!
 

Vasica med dvema svetovoma

Poti do nomadskih naselij pogosto preidejo v brezpotjaNaselje je ležalo v hribčku nedaleč od razbitega kolovoza, na katerem smo se dvakrat izgubili. Planjava okroglih kolib iz vej in blata, kritih z dolgimi savanskimi travami. Nekaj deset ljudi je posedalo na prašnih tleh, med njimi je stal plastičen čeber s kalno brozgo domačega prosenega piva in nekaj žensk je skušalo plesati; a je šlo le za silo, pivo je že navsezgodaj jemalo svoj davek.
Našemu plemenskemu vodniku in prevajalcu je bilo ime Ajdo. Seveda je bil Hamer in Osmanov prijatelj, doma prav iz te vasi. Mlad fant, ki je končal osnovno šolo, govoril dokaj solidno angleščino in bil vesel nepričakovanega dnevnega zaslužka. Ker bi sicer moral po savani preganjati krave, drugega dela za neporočene mladce v teh krajih skorajda ni.
- Šele čez uro ali dve se bo začelo, mi je povedal. Vsi sorodniki in ljudje iz sosednjih vasi se morajo zbrati. In na turiste čakajo. Včasih je morala družina slavljenca poskrbeti za vso hrano in pijačo. Če imajo srečo, danes za vse to plačajo turisti. Tisoč birrov ali več za manjšo skupino. Okoli sto evrov. Tri ali štiri take skupine in dovolj je za vse pivo in za koze, ki jih bodo morali speči.
Dovolj časa imamo, zbarantamo za ceno in potem nas Ajdo povabi v kolibo k očetu. Ajdo je sin njegove tretje, najmlajše, žene – petnajst krav je stari Haule plačal zanjo. A zdaj ima enajst otrok, kup vnukov in okoli dvesto krav. Bogat in cenjen je. Čeprav se krav ne sme šteti, nesrečo prinaša. A on, Ajdo, je hodil v šolo in ve, da turiste vedno zanima le število. Beli ljudje bogastvo pač merijo s številkami, ne z leti, izkušnjami in spoštovanjem, kot oni, Hamerji.

Notranjost je temačna, svetloba se preceja le skozi neometane rogovile in starec sedi na trdi goveji koži , obkrožen s svojimi ženami in kupom otrok. V kalabašu, posodi iz posušene buče, kroži naokoli brozga, narejena iz luščin kavnih zrn. Prava kava je predraga. In menda premočna. Kakorkoli že, to je njihov zajtrk. Za večerjo bo močnik iz koruzne moke, vmes morda sveže mleko. In danes zvečer seveda meso. A to bo zaradi ceremonije, meso je le redko na voljo. Živali imajo svojo vrednost, dokler so žive. Hamerskega pastirja nihče ne vpraša, koliko denarja ima v banki ali kakšen avto pred hišo – le njegovo čredo pogleda in vse je jasno. Mlajši, sploh tisti, ki so hodili v šole, pa danes že prodajajo in z denarjem kupujejo oblačila, sol, olje, morda tranzistorski sprejemnik. V redu je, če zamenjaš pet krav za avtomatsko puško in naboje, sovražni Bume jih še vedno napadajo in jim kradejo govedo. A le slab gospodar prodaja živino zato, da kupuje oblačila in neumnosti iz trgovin v Turmiju. Koze še mogoče, nikakor na ne krave!

Ajdo spoštljivo prevaja besede ostarelega očeta. Eden od treh otrok v družini je, ki so ga poslali v šolo. Po enega od vsake matere, mostovi med dvema svetovoma so. Kajti tudi stari Haule se zaveda, da poti nazaj ni več, z vseh strani prodirajo šole, misijonarji, trgovine in sosed si je že kupil prvi avto v vasi. Majhen kamionček in plačati mu morajo, da pelje koze na tržnico ali pripelje stvari iz Turmija. Časi se spreminjajo in za njih, nomadske Hamerje, bo vse manj prostora.
Ajdo pa mi kasneje pove: both is good, oboje je dobro. Imamo črede krav, a če jih ne bomo prodajali in kupovali stvari iz trgovin, bomo vedno reveži. Tega me je naučila šola.
 

Brazgotine kot zavarovanje

Na planjavi pod kolibo se je v tem času začela delati gneča. Ženske, odete le v mehko strojene kozje kože, izpod katerih so gledale gole prsi, so posedale med možakarji v raztrganih majicah in kratkih hlačah. Napredek se običajno začne pri moških, oni so gospodarji, oni skrbijo za črede, imajo denar in oni lahko kupujejo. Ženske skrbijo le za otroke, hrano, drva, vodo in vsakodnevno življenje. Kozje kože so zanje povsem v redu.
Nekaj novih landcruiserjev je parkiranih v dolini in skupina desetih turistov sopiha proti nam. Rusi so, slišim že od daleč. Kar je neobičajno; ruski reveži ostajajo doma, srednji in visoki sloji pa si privošči hotele na obalah. Malo se jih bojim; nimajo ravno občutka za neke drugačne vrednote. Prehitro so skočili iz nekdanje popolne zaprtosti v svet, ki ga je mogoče kupiti za denar.
Tovarišico zelo zrelih let, debelo prepleskano z ličili, je slišati že od daleč:
- Tepsti ženska? S palico? Zakaj to dovolijo, zakaj ne poklicati policija, to prepovedati?
Nisem sicer slišal njihovega vodnika, njegov glas se je razgubil v gneči vseh ostalih. A gledal sem ga govoriti in skorajda bi lahko prevajal z ustnic in iz premikanja rok:
- To je tradicija, gospa. Mladega fanta, ki je bil do zdaj le otrok in pastir, bodo sprejeli v svet odraslih. Lahko se bo poročil in lahko bo kot vojščak branil svoje pleme pred napadi sovražnih sosedov. Svojo zrelost bo dokazal, ko bo štirikrat pretekel prek hrbtov dolge vrste bikov. Njegove neporočene sestre in bližnje sorodnice pa mu bodo dokazovale svojo ljubezen in podporo s tem, da se bodo pustile bičati.
- Ampak to grozno, to ne človeka vredno!

Razlagal ji je še naprej, njej in zatem celi skupini, preden so se s fotoaparati in izrazi zgroženosti na obrazih zapodili med nas. Nisem razumel, a vedel sem. Preveč teh ljudi, drugačnih in neverjetnih v svoji enkratnosti, sem že videl, da ne bi vsaj za silo razumel pravil in tradicij, ki krojijo njihova življenja.
In tako jim je vodnik, še eden od plemenskih fantov s končano šolo, verjetno govoril:
- Gospe in gospodje, poglejte: pri nas, Hamerjih, ženska z brazgotinami na hrbtu dokazuje, da spoštuje tradicije in ljubi svojo družino. Brazgotine so lepe; boli le enkrat, lepota in vrednote pa ostanejo za vse življenje. In če bo njen ostareli mož umrl ali padel, ko bo pred tatovi branil svojo čredo, jih bo vedno lahko pokazala bratu, za katerega se je pustila bičati: poglej, to sem storila zate; zdaj pa ti pomagaj meni in mojim otrokom.

Bičanje je le polog. Brazgotine pa so polica, ki drži sorodstvo in klan skupaj tudi v časih nesreče. Gospe in gospodje, pri nas ni zavarovalnic in ni pokojnin – družina je edino, na kar se lahko zanesemo. Pripadnost pa je treba dokazati z bolečino.

 

Udarci kot dokaz ljubezni

V vasi je začenjalo počasi vreti. Najprej je le brbotalo; skupina nekaj desetih žensk je tesno skupaj stala ob strani in ob prepevanju vedno istega ritma topotala z nogami ob tla: bum-buuuu-bum-buuu-bum-bum! Potem pa so se nenadoma razkropile in se odpravile nekam proti dolini pod nami.

Fantje so šli za njimi, vsem skupaj smo sledili turisti. Kakih dvajset nas je bilo in malo postrani smo se gledali; drug drugemu smo kradli občutek ekskluzivnosti. A je bilo jasno, da je dogajanje okoli nas daleč od atrakcije, ki bi bila narejena le za zabavo tujcev in za njihov denar. Zelo zares je šlo; bili smo le moteč element nekje ob strani, ki pa bo za vse skupaj plačal. In nas bodo torej tolerirali.

Prišli smo na ravnico pod vasjo in potem je nenadoma in prvič počilo: cak! Mlad fant – maza jim rečejo in letos so jih sprejeli v svet odraslih – je odvrgel šibo, s katero je pravkar usekal po hrbtu, dekle pa se je izzivalno postavilo pred njega: samo to zmoreš? Ne znaš udariti kot pravi moški?

Nov udarec: CAK!! V trenutku se je rdeča črta na hrbtu precedila v linijo krvi. A na obrazu mladega dekleta ni bilo niti drobnega pomežika, kot da se nič ni zgodilo! Ne, ne sme pokazati bolečine. Še manj strahu. Le pogum in ljubezen do brata, ki bo dane postal moški. Samo to zmoreš? Ne znaš zares udariti??!

V naslednji uri so dekleta dobesedno lovila fante s palicami v rokah. Se jim nastavljala in jih izzivala: Ne upaš? Ne znaš? Še nisi pravi moški??! Morda že nekaj let stare brazgotine prejšnjih ceremonij je oblivala kri povsem svežih ran. Le nekaj je bilo novega: nekdanjo goloto mladih prsi so tisti dan prekrivale majice ali ceneni modrčki s tržnice v Turmiju ali Dimeki.
- Škoda, sem omenil Ajdu. Tako neprimerno lepša je bila njihova golota. In le v nekaj letih se je vse to spremenilo.
Odgovor me je presenetil.
- Ni stvar v goloti, že danes zvečer bodo brez majic. A zaradi udarcev je bilo veliko poškodb prsi. Razvijali so se tumorji, menda dobijo od tega tudi raka. Ženske so umirale. Zato se skušajo v zadnjih letih vsaj malo zaščititi.
Tek po hrbtih bikov
Popoldan se je začel prevešati v večer – in kdaj se bo končno začela ceremonija preskakovanja bikov? sem skorajda čutil nemir v vrstah nas, zahodnjakov. Navsezadnje smo vajeni točno določenih časov, programa se je treba držati, plačali smo.
-Pred nočjo bodo končali, mi je povedal Ajdo. Ni pomembna ura – ko bo sonce zahajalo, bo slavljenec nared.

Pomaknili smo se ponovno v vas – mlada prebičana dekleta in njihovi mazeji v svežih barvah, s katerimi so se okrasili v senci trnikave akacije ter horda nas, zadovoljnih turistov: my god, this is crazy, kako so jih tepli, si videl?! Fantje so se ločili in za kolibami je vse bolj vrvelo; s pašnikov so vodili krepkorasle bike in jih med vpitjem in smehom zganjali v gručo. Mlad fant, edini oblečen le v nekaj cunj in z neuglednim šopom razmršenih las, je stal ob strani in bil videti kot revež, ki ga nihče ne mara, a bi bil vseeno rad poleg.
- To je Hojta, današnji slavljenec, mi je povedal Ajdo. Nobenih okraskov ne sme imeti in prek bikov bo skakal povsem gol. To bo njegovo simbolično slovo od otroštva.
Biki so se nemirno prestopali v gneči, vaški fantje pa so vzeli slavljenca medse in ga bodrili. Dolga leta so na paši vadili skakanje prek bikov, preden so mu starci dali dovoljenje in blagoslov. Vsi vedo, da je pripravljen. Štirikrat mora preteči prek hrbtov petnajstih živali … a če mu ne uspe, bo to sramota za vso družino, ženske ga bodo bičale in pregnale nazaj v divjino. Ne bo se smel poročiti in vsaj leto dni bo trajalo, da bo lahko zaprosil za novo možnost. Sramotni pečat pa bo ostal vse življenje …

Tudi to se menda občasno zgodi. A ne nocoj. Sonce za obzorjem je rdelo v večerno zarjo, ko je Hojta, gol kot od matere rojen, lahkotno skočil na prvega bika in med vzklikanjem in topotanjem nog pretekel vso dolgo vrsto. In potem ponovno. In še enkrat. In še zadnjič!

Mazeji so ga pri zadnjemu skoku ujeli v roke in mu z vratu strgali trak, njegovo edino oblačilo. In s tem simbolično pretrgali vez z otroštvom. Zdaj je moški, pravi Hamer, lahko se bo poročil, posedal ob večerih skupaj z moškimi, imel otroke in črede živine.

Vredno je bilo. Nekateri sicer trdijo, da je vse to neumno, da je novi svet drugačen in da zrelosti ne dokazuješ z bičanjem in nekakšnim skakanjem prek bikov.

A kaj oni vedo! Kaj ima svet tam zunaj opraviti z njihovimi tradicijami in vrednotami! Hamerji so – njihovi dedje so delali tako in njihovi očetje prav tako. Duhovi mrtvih jih opazujejo. In ves ta čudoviti dan se bo mlademu Hojti in njegovi družini za vse življenje prelil v enega najlepših spominov.

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

Pet birrov za krožnik v ustih (pleme Mursi)
Jug Etiopije, pleme Mursi
05. 04. 2011

Mursiji iz doline Omo na jugu Etiopije so eno najbolj nenavadnih plemen. Ne zaradi svojega nomadsko-pastirskega načina življenja, temveč predvsem zaradi pojmovanja ženske lepote - meri se z velikostjo diska v spodnji ustnici. Vsako leto se skupinami sopotnikov vračam med njih. A povsem enostavno le ni.

Preskakovanje bikov in pretepanje vaških lepotic (pleme Hamer)
Plemenski jug dežele
23. 03. 2010

Dolina Omo je verjetno najbolj nenavadna valilnica afriških nomadskih plemen. Z enkratnimi ljudstvi in neverjetnimi običaji. Hamerji slovijo po lepoti svojih žensk. In po ceremoniji preskakovanja bikov. A zakaj morajo pri tem z bikovkami pretepati vaške lepotice? Preberite!