V mokro osrčje Bornea

MUARAMUNTAI, 6. december - Tako pa sem iz Berauja na severovzhodu otoka za štirideset evrov pač ponovno odletel v Balikpapan; 45 minut udobnega sedeža namesto 20 ur avtobusnih kolovozov in žuljev na riti.

V Balikpapanu pa sem na hitro spoznal Rusdyja, lokalnega vodnika. Krasnega možakarja z dvema ženama (ooo ja, veliko dobrih idej sem dobil) in kupom otrok. Z dvajsetimi leti izkušenj v turizmu. Kar v teh krajih pomeni hojo po džungli in vožnje v ozkih čolnih po brzicah proti hribom. "Rusdy, štiri dni časa imam in zanimajo me Dajaki, tisti čimbolj drugačni", sem mu rekel. "Še bolje, če so divji - imaš kaj zame?"Nisem kaj veliko upal in Rusdy mi je pri tem pomagal. "V svojih vaseh živijo, više ob reki. Drugače so pa kot vsi ostali: satelitske antene, motorni čolni, mobiteli." Dajaki so naredili neumnost, ko so si v prejšnjih stoletjih delali svetovno slavo kot strah vzbujajoči vojščaki in lovci na glave. Danes te zaprejo že za precej manjšo stvar, kot je par dokaj nesrečnih glav na količku pred kolibo.

Po divjih rekah proti domu
"Dobro, vsaj to", sem rekel. Pač vzamem, kar dobim. A me je Rusdy, pošten možakar pri petinštirideset – pa kako, da sem zdaj že od vsakega kljukca starejši??! – opozoril: "Vsi turisti gredo po reki Mahakam. Kaj zelo divjega tukaj gotovo ne bova našla…" Vsi turisti … naj malo preskočim in povem, da je bilo dva dni tega, kar smo se na Darawanu razšli z Emmo in Lianne. Zdaj, ko to pišem, je tega že šest dni. In v tem času še nisem videl zahodnjaka. Toliko o turistični gneči na Borneu v začetku monsuna. Dežuje pa le toliko, da se prijazno ohladi in krasno je poslušati mehek škropot po travnati strehi.

In tako sva z Rusdyjem krenila. Iz Balikpapana z razjaganim avtobusom v Samarindo. Od tam naslednje jutro z ladjico po reki Mahakam v notranjost. Ves dan se je vleklo, a je bilo prijazno. Poležavali smo na blazinah po tleh široke palube, kalna reka se je vlekla mimo nas, ogromne tovorne barkače pa so po polžje lazile proti morju, polno natovorjene s premogom; bogati rudniki se vlečejo še daleč navzgor vzdolž reke.

Kosobrinast možakar, ves zadovoljen in nekam čudno majhen, se je na vsak način hotel pogovarjati z mano. Pa ni šlo, dokler ga nisem odvlekel do Rusdyja. "Dajak je", mi je povedal in po krajšem pogovoru prevedel, da živi skoraj na koncu reke, v Longpahangaju. Dva dni se bo vozil do Ujuhbilanga s to ladjico, zatem še pol dneva z gliserjem do svoje vasi."Z gliserjem??!" "Edino na ta način pridejo prek brzic. Dva motorja, z dvesto konji vsak. Le z enim je prenevarno, če crkne, bi jih razbilo." Nekaj zelo pametnega me je prešinilo. "Vprašaj ga, če ima doma satelitsko televizijo. In mobitel." Prevoda niti nisem rabil, tako navdušeno je kosobrin kimal na obe vprašanji. Dobro, sem si rekel. Tja gor torej res ne rabim riniti.

Z jezera v globoko džunglo
Z Rusdyjem sva zvečer prispela v Muaramuntai in se vselila v preprost losmen, lokalni hotelček. Vsa vas je bila na kolih in cela glavna ulica je narejena iz desk, pod katerimi se preliva reka. Naslednji dan sva najela čes, motorno pirogo z vijakom na dva metra dolgi gredi. Kmalu mi je bilo jasno, čemu.

Reka se je razširila v jezero, dovolj veliko, da je ena stran že izginjala za obzorjem. A dovolj plitvo, da so ga ponekod preraščale kot otoki debele zaplate bujnega plavajočega rastlinja. Ozek čoln je iskal še bolj ozke prehode med njimi in se z vso hitrostjo zaganjal v navidez neprehodne prepreke; ta čas, ko smo bili na suhem, je čolnar vijak dvignil visoko v zrak in smo leteli. Nekaj ribiških vasi je ždelo sredi jezera, lesene kolibe so bile postavljene na splavih iz debelih hlodov. Otroci so skakali v vodo in nam široko nasmejani mahali, stari ribiči so vlekli svoje mreže iz kalne vode takoj za bivališči. Potem pa se je širjava stisnila v ozek trak reke Ohong in na obeh straneh nas je objela džungla. Proti večeru smo prispeli v Mančung. Dajaška vas. Da, s satelitskimi antenami in motornimi čolni.

A tisto noč sem dojel, da tradicije in nekdanjost ne živijo le v goloti divjih vojščakov. In da je plast sodobne civiliziranosti Dajakov marsikdaj tanjša od njihove kože. A to je bilo zelo krvavo spoznanje.

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2