Raj tropskega otoka namesto pekla džungle

DERAWAN, 2. december - Se vselil v hotel, napisal do večera tri reportaže in uredil fotografije, se zvečer v mestnemu parku priklopil na brezplačno wi-fi internetno omrežje. Šel na pošten komad ribe in liter vode na obali – ha, piva še zmeraj ni! – se naspal in letel ob devetih naslednjega dne v Berau; tudi Tunjung Redep piše na nekaterih zemljevidih.

Če jaz nisem en silno poskočen fant!!! In to je to – še vedno bolje, kot se je zgodilo Georgeu Mullerju, ki je leta 1825 kot prvi Evropejec naredil podobno pot, na koncu so ga pa divji dajaški domorodci skrajšali za glavo. Pa ne, da bi postal z leti tako hudo razvajen. A letalski prevoz je relativno poceni: trideset do šestdeset evrov za povprečno tri četrt ure leta. Okoli tristo do štiristo kilometrov, toliko so tukajšnja mesta skorajda po pravilu odmaknjena eno od drugega. Kar bi bilo enako petnajstim do dvajsetim uram na avtobusu ali čemer koli že. Čeprav bi se dalo gotovo tudi o cestah marsikaj povedati.

Kosmati divjaki z repi
V Berau sem šel z namenom. Na daljnemu jugu mi je eden od lokalnih vodnikov govoril o Dajakih, ki da v tamkajšnjih džunglah še vedno živijo v jamah; če bom šel en dan daleč s čolnom in potem nekaj dni peš, bom gotovo naletel nanje. Nomadi so, divji lovci in nabiralci. Malo sem postal sicer skeptičen, ko je omenil tudi, da so kosmati in imajo repe. A človek ne more biti ravno razvajen ob takemu pomanjkanju informacij. Bolje z repi kot satelitskimi telefoni.

V okolici Berauja ležijo rudniki premoga in na letališču je večja gneča kot na ljubljanski železniški postaji. Mesto z nekaj deset tisoč prebivalci je povsem prijazno, ljudje mahajo in se veselo nasmihajo: hello, mister … in naletel sem celo na enega z nadaljevalnim tečajem angleščine: Fuck you, mister! A je bil tako nasmejan in iz srca vesel srečanja, da je gotovo nekaj pomešal med sabo. S tem se je pa tudi končalo. V dveh turističnih agencijah bi mi znali prodati letalske vozovnice. Angleško ni znal nihče. Vodniki? Džungla? Dajaki – kakšni Dajaki, kaj to? Po enem dnevu mi je bilo jasno, da to nikamor ne pelje. Borneo je bogat od lesa, nafte, zlata in premoga – gotovo pa ne od turistov. Sredi Sahare bi jih srečal več kot v tukajšnjih hotelih. Tudi znašel bi se tam verjetno laže. In naprej?

Kot rak pokuhana lepota
Lonely planet – aleluje bibliji za vse izgubljene nekje daleč – je pisal o otočku Derawan nedaleč od obale v Javanskem morju, ki 'si bogato zasluži svojo svetovno slavo'. A?? Nikoli slišal, a spravil sem se na čoln in se dve uri zatem izkrcal na bel pesek pod palmami, levo in desno pa so se vlekle prijazne lesene hiške. Menda je bila vsaka druga hotel(ček), običajno z nekaj sobami na lesenih pomolih, ki so se vlekli v plitvo morje. Ogromna želva se je prve pol ure pasla točno pod mano.

Saj tukaj bi se pa dalo preživeti par dni, sem bil povsem zadovoljen. Dva starejša para, francoska in nemška izdaja, sta bila očitno edina turista na otoku. Potem pa sem v plitvini turkizne vode za vasjo srečal še Emmo in Lianne in dan je postal popoln. Holandki sta bili, na nekajmesečnem potepanju po Aziji, stari dobrih dvajset let – vsaka, da ne bo pomote. Saj ne bom trdil, da sta si do popolnosti tropskega paradiža želeli prav mene, a popotne duše se hitro najdemo in skupna večerja z zelo lepo raščenim zobatcem in zadnjimi požirki domačih 'borovničk' nam res ni postorila hude škode.

Jutri najamemo čoln, smo rekli. In gremo skupaj naokoli. Kajti tam naokoli je namreč nametanih še kup otočkov in vsak od njih skriva kaj luštnega. Recimo Karaban – skoraj vso notranjost prekriva sladkovodno jezero, v katerem mrgoli meduz. Ampak res mrgoli, na milijone jih je – in to prijaznih! Menda je le še eno jezero na svetu, kjer ne pikajo in tresejo in so nasploh hudobne. Sonce je celo skozi vodo žgalo kot za stavo, jaz pa sem imel težavo. Saj sta bili obe luštni, še sploh Emma pa je bila obdarjena z nemarno popolnim telesom, nekaj med Heidi Klum in lepo pokuhanim mladim rakom, sploh po hrbtu. Zelo težko sem se koncentriral na tiste trapaste meduze, ki so smele laziti povsod po njej. In tudi kasneje, na koralnih grebenih Sangalakija, ni bilo nič laže. Mislim, da bi me zares zamotile edinole mante, veličastni podvodni jadralci, po katerih otok slovi. A kot se rado zgodi: vedno so bile tukaj, lahko si plaval med njimi in se jih dotikal – a danes jih seveda ni. Nekaj v zvezi z luno in tokovi, so mi razlagali kasneje v vasi – res, ni pravice na tem svetu! A kakorkoli že: dva dneva v sveži družbi sta mi dobro dela. In tudi nad džunglo ter Dajaki še nisem povsem obupal. Ker jutri bo nov dan!

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2