Obisk pri res krasni žlahti

PANGKALANBUN 26. november - In danes se počutim nekako toplo. Kot da sem se vrnil z enega res luštnega obiska pri ljudeh, ki pa jih svet še ni uspel pokvariti. In tudi tistemu drugemu pogoju ustrezajo: drugačni so, dokaj drugačni!

Južno od Pangkalanbuna sem bil, tri dni sem se z malo barčico vozil med kanali zamočvirjenega nacionalnega parka Tanjung Puting in vmes tudi nekaj malega hodil. A nič v slogu Tarzana, dokaj idilično je bilo; Tanjung Puting je namreč najbolj znana turistična destinacija Kalimantana, indonezijskega dela otoka Bornea. Turisti z drugih koncev sveta – v treh dneh sem jih naštel dvanajst – prihajajo sem le zaradi te hoste. In njenih prebivalcev. Orangutanov. Kar pomeni v lokalnemu jeziku gozdni človek. In prav tako sem jih v resnici tudi občutil: kot ljudi!

Moja barka in ekipa

Za tri odstotke razlike
Ki pa seveda nimajo povsem sreče! Živijo le na Borneu in sosednji Sumatri in danes ocenjujejo njihovo skupno število na približno 15.000 – okrog pet odstotkov populacije pred enim stoletjem. Drvarji prodirajo vse globlje v džunglo; za njimi prihajajo kmetje, katerim so orangutani pač škodljivci, ki kradejo po njivah. In jih imajo torej pravico ubijati. Mogoče ima človek – tisti 'pravi' človek – pri tem celo kaj malega slabe vesti. In nacionalni park Tanjung Puting je en tak manjši obliž na to ne prehudo bolečo rano. Za četrt Slovenije povsem neuporabnih močvar na jugu Bornea je indonezijska oblast dodelila 'gozdnim ljudem'. In tam se zdaj nekaj 'pravih ljudi', gotovo plemenitih in poštenih namenov, trudi omogočiti obstoj vrsti, ki je v svojem genetskem zapisu le za tri odstotke drugačna od nas. Samo afriški šimpanzi so nam še bolj podobni.

Tanjung Puting je že štiri desetletja tudi raziskovalni center za preučevanje teh rdečedlakih primatov. Mlada – in po fotografijah zelo čedna – kanadska raziskovalka dr. Birute Baldikas je leta 1971 začela svoje dolgo sobivanje z njimi. In med drugim ugotovila, da imajo samice naraščaj le enkrat na osem let. Daleč premalo, da bi se njihova vrsta lahko borila s človekom.

Predstava za šolarje

Ljudske kuhinje z bananami
Istočasno pa je park postajal zavetišče številnim pripadnikom vrste, ki bi bili sicer obsojeni na smrt ali na življenje v ujetništvu. Lovci so ubili matere, mladiče pa prodali kot domače živali. Danes je kaznivo imeti orangutana kot hišnega ljubljenčka. In mnogi so iz bogatih predmestnih hiš ponovno našli svojo pot v džunglo, kjer se morajo povsem na novo učiti nekega povsem tujega življenja.

Uslužbenci parka – znanstveniki, čuvaji, prostovoljci – jim pri tem lahko pomagajo le s hrano, visoko v krošnjah dreves se morajo znajti sami in v njih ponovno odkriti svoj dom. Na treh različnih krajih, nedaleč od kanalov reke Sekonjer, stojijo odri, kamor jim enkrat dnevno prinesejo banane. Oziroma: teh restavracij je precej več, a le te tri od njih so dosegljive tudi turistom.

Mnogi kritiki se temu sicer upirajo – opice naj se pač znajdejo same in se zares vrnejo v džunglo! – a orangutani imajo o tovrstnih priboljških očitno svoje mnenje: prihajajo z dreves, se založijo z malico in ponovno odidejo po svojih visokih poteh. Ljudje jih pri tem očitno prav nič ne motimo; matere, ki so verjetno živele v ujetništvu, so nam naše grehe že kdaj odpustile. Otroci, rojeni v džungli iz zvez s povsem divjimi orangutani – ki se občasno tudi prikažejo, a ostanejo visoko v krošnjah – pa so se od staršev naučili, da smo ljudje tokrat začuda dobri, nobenih slabih izkušenj nimajo več z nami. Sploh tisti s fotoaparati – ona hecna zadeva na očeh – so res povsem neškodljivi. Turisti jim rečejo; malo so sicer hecni, ampak brez njih mogoče tudi banan ne bi bilo.

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2