Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?

SAMARINDA 1. december – Kup stalnih sopotnikov namreč imava, ki so bili že na vseh najinih afriških in azijskih poteh, zdaj se pa prek ograje ozirajo po konkurenci. Kar seveda ni ravno pametno za posel.

Upam verjeti, da sem pravi človek za tako nalogo in postopek je jasen: prelistam popotniško biblijo Lonely planet: Borneo, preberem knjigo Into the heart of Borneo, potegnem par stvari z interneta – in gremo! In doma sem že vedel, da gre velika večina turistov na severni, bistveno manjši malezijski del otoka. Torej grem jaz na južno indonezijsko stran. Predvsem, ker na svojih poteh vedno znova iščem kar čim bolj odmaknjena in v nekdanjosti živeča plemena, taka pa se praviloma bolje počutijo v manj razvitih državah. In ni vrag, da Dajaki, še vedno ne ždijo kje v svojih globokih džunglah. Kak teden pešačenja med pijavkami in z blatom do kolen mi torej ne uide. Lansko leto sem na indonezijski Zahodni Papui mesec dni hodil do Jalijev in Kamnitih Korovajev in doživetje skorajda kamene dobe je bilo enkratno. Podobno je bilo pred dvema mesecema med nomadskimi plemeni na jugu Etiopije – še so kraji, kjer se je čas (skoraj) ustavil. Na Borneu bo tovrstne skrajne nekdanjosti bistveno manj, to sem vedel. A nekaj se bo že našlo, to gotovo.

Tri življenja enega otoka
In zdaj, s polovico poti za mano? Če sem iskren: nisem več povsem prepričan. In malo mi je zaradi tega tudi nerodno: po dveh tednih na terenu bi pa že moral vedeti kaj zelo konkretnega. A Borneo kot da ima vsaj tri življenja. Prvo se vleče vzdolž obale, ki jo obvladuje nekaj večjih mest, katerih bogastva temeljijo na izsekavanju pragozdov, črpališčih nafte ter rudnikih premoga in zlata. Drugo prodira ob rekah v notranjost, a tudi do vasi na odmaknjenih bregovih sredi džungle so že prišli japonski mopedi, pločevinaste strehe in mobilna telefonija. Tretji pa je svet tam zadaj. V vse bolj izkrčenih pragozdovih, ki pa še vedno prekrivajo za nekaj Slovenij otoka – da, tam jih bom gotovo našel, prvotne in prvinske prebivalce Bornea; zvečer bomo vriskali ob ognju in se z nagimi vojščaki družno podili za vaškimi deklinami.

Tudi Lonely planet je na hitro omenjal to možnost (no, ne ravno tistega drugega …): TransBorneo se imenuje. Po reki z vzhodne obale štiri do pet dni navzgor, zatem dober teden peš prek džungle – jasno, in kje bodo Dajaki, če ne tam! – zatem spet nekaj dni po rekah do zahodne obale. Mati vseh otoških trekingov in točno to bom naredil! In bi šlo, seveda bi šlo. Moj vodnik Šeri v Darjamasinu, s katerim sva bila skupaj na diamantnih poljih, je to pot že nekajkrat prehodil. Tura za res pravega dedca, sva se oba strinjala. A z eno napako: Dajakov na njej tako rekoč ni! Enkrat samkrat, še v dolini, bi spali v njihovi vasi. In zvečer bi lahko gledali televizijo. Ker Dajaki ne živijo kaj visoko v hribih, mi je razložil. Ob rekah so doma. Do kjer pride reka, je pa že kdaj prišla tudi civilizacija. Satelitske antene imajo na strehi, pod bajto pa generator.

Mister nič posebnega
In potem sem srečal še Čeha Tomasa, ki je pravkar prišel s severa, dober teden je bil s čolni in peš v džungli, tudi on v iskanju čim bolj pristnih doživetij.
"Nothing special," je rekel. Nič posebnega.
"In Dajaki?" sem vprašal, še vedno zmerno pripravljen na upanje.
"Nothing special, motorne čolne imajo."
Tomas je bil bolj tarzanske sorte popotnik, svoje čase igralec v takrat še čehoslovaški rokometni reprezentanci, zatem par let pravnik, ob razpadu države pa je na hitro zmerno obogatel in se pri štiridesetih upokojil. Šest mesecev na leto potuje, štiri mesece smuča, vmes je občasno tudi doma. Poročen … si nor??! Otroci? Ne da bi vedel …
Srečal sem ga na Derawanu, prijaznemu otočku, kjer se nas je nekaj popotnih duš zbralo v kolibicah pod palmami. Med njimi tudi Emma in Lianne, nizozemska lepota pri dvajsetih; človeku v veselje ju je bilo videti tam na robu med belim peskom in turkiznim morjem.
"Čedni, a?" sem po možakarsko omenil Tomasu na stolu poleg mene.
"Nothing special," je rekel. Nič posebnega.

Kaj jaz vem, mogoče pa tudi Čehovih besed o Dajakih ne bi smel vzeti za suho zlato. Bom šel raje sam pogledat – če drugega ne, bi vsaj tiste satelitske antene rad videl.

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2