Kot bi prasca z žago klal

BANJARMASIN 24. november – A vseeno: tistega prasca, teleta ali jastoga, tako lepo položenega na krožnik in okrašenega s krompirčki in vejicami zelenjave so morali najprej fentati, na krvavo in zares. To pa še nikoli ni bilo lepo!

Zelo daleč od lepote diamantov

Diamanti na eni strani in beda na drugi
Enako je z diamanti. Lahko so še tako čudoviti in popolno brušeni, a najprej jih je treba najti. Precejati blato in iskati skozi goro peska. In če bi bilo to lahko, bi bil tudi diamant en čisto navaden kamen. Včasih pa je to iskanje lahko še težje kot sicer! Diamantno polje v Martapuri na jugu Bornea gotovo ni turistična atrakcija. Slučajno sem izvedel zanj, a začuda se nikomur ni zdelo neobičajno, da si ga želim obiskati. Kasneje sem razumel, zakaj – samo delo je, hudo zanikrno delo za hudo zanikrn zaslužek (tu in tam pa kdo pač zadene na lotu) in nobene skrivnosti ali hudih varnostnih ukrepov ni v njem. Ljudje pač rijejo po zemlji in če jih hoče kdo pri tem fotografirati in biti z njimi prijazen – hej, toliko bolje!

S Šerijem, mojim vodnikom, sva prišla tja na malih najetih mopedih. Na faksu je delal seminarsko nalogo o prav teh ljudeh in bil je prava mala zakladnica znanja. Pomembno: diamantov je daleč premalo, da bi se jih lotila država ali mogočna multinacionalka z vsemi svojimi sredstvi in stroji. Torej dovolijo ljudem, večinoma domačinom iz okoliških vasi, da rijejo po zemlji. Že stoletja dolgo. Nekaj sto jih živi le od tega. Nekaj jih je obogatelo, ostali životarijo.

Abdul Ahim, star 37 let, je eden teh zadnjih. Presušeno telo starca in fanatičen, koščen obraz z očmi, ki žarijo napol noro. Deset let že išče po zemlji, stoji cele dneve do pasu globoko v vodi in v široki ponvi preceja kile in tone peska, v katerem bo morda odkril drobno zrnce drugačnega sijaja. Četrt karata je že dober ulov; petindvajset evrov dobi zanj in včasih je to tudi edini mesečni zaslužek. Je pa našel tudi že dva karata, za mali noht veliko bogastvo. Dvajset milijonov rupij, 1700 evrov. A to se zgodi enkrat na par let.

Abdul dela kot svobodnjak, kot še nekaj deset drugih. Njegovo edino orodje je ponev in delovno mesto; jama z vodo in dragocenim peskom pod nogami. Na drugi strani vasice Čempaka – nekaj razkošnih hiš nakazuje, da je sreča doma tudi v teh krajih – pa so polja razrita v deset in več metrov globoke jame, iz katerih starodavne dizelske črpalke z vodo pomešan pesek potiskajo v rešeta na robovih širokih kraterjev. Prve tri selekcije so strojne, čeprav do skrajnosti primitivne. Različne debeline kamnov odvržejo na stran, a tudi tam so seveda potrebne ostre oči – kaj, če je vmes tisti čudežni veliki diamant, ki ga vsi čakajo? Enkrat se je že zgodil, leta 1965, težak 167 karatov in za jajce velik. Nihče ne ve, koliko je bil v resnici vreden, ker …

Trojna skrivnost slavnega 167-karatnega kamna
A gremo nazaj: človeške roke in oči pa so edino sito v končni fazi iskanja: precejanje, mešanje, prelivanje, skrbno prepletanje med prsti. Večina diamantov je velika kot makovo zrno, pšenično zrnce je že bogastvo. In mnogi se sploh ne svetijo – ne, v ničemer se ne razlikujejo od stotin ton peska, nametanega naokoli. Sprašujem in Šeri mi prevaja. Deset jih je, ki v tej jami delajo kot skupina. In nekaj deset podobnih skupin je nametanih naokoli, vsaka ob svojih črpalkah in luknjah v zemlji.

Bogastvo vredno šeststo evrov

Gospod Fitriani – možakar z mobitelom in mopedom v ozadju – je šef in njemu plačajo polovico vsega, kar najdejo. Njegov oče je naletel na dvajset karatni kamen, kupil vso to opremo in je zdaj gospod. Delajo zanj in si pošteno razdelijo svojo polovico.

Ne, nihče ne goljufa, preveč se poznajo, da bi kdor koli lahko obogatel za hrbti drugih. Zaslužijo dovolj za preživetje, včasih le nekaj deset, običajno pa sto ali celo nekaj sto evrov na mesec. Tudi v tisoče je že šlo, a to je kot zadetek na loteriji. Ne pritožujejo se, je pa težko. Starši delajo zato, da otrokom ne bo treba, naj hodijo v šolo.

Aha, in Trisakti, Trojna skrivnost, slavni 167-karatni kamen? Politiki iz Džakarte so jim predlagali, da ga pošljejo na brušenje na Nizozemsko, prodali ga bodo in jim pošteno razdelili denar. Pristali so in po tistem je izginil. Nihče ne ve, kje je, še manj, koliko je v resnici vreden. Milijonov. V evrih! Oni niso dobili ničesar.
Da, in nihče ničesar ne ve.

Oglej si celotno galerijo »

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2