BALIKPAPAN – na začetku cilja

Kajti v grehu sem, Alah, ki je v teh krajih 'gazda', menda vseeno vidi; a bo že potrpel, važno je, da ljudje ne težijo.

A naj najprej razložim: jasno, prispel sem na začetek cilja. Balikpapan se imenuje mesto, Kalimantan je ena od indonezijskih provinc, otok pa poznamo pod imenom Borneo. In naj bo vsakomur odpuščeno, če še nikoli ni slišal za tisti prvi dve besedi. Ker je edino tretja – Borneo – razlog, zakaj zdaj kot en zanikrn džanki na šverc pijem topel pir. Vsaj dvajset let me namreč že po malem kliče: Borneo … džungle, neprehodna gorovja, lovci na glave in nagi divjaki, ki ždijo s strupenimi puščicami za vsaj vsakim drugim grmom … bo držalo, Borneo je ime, ki razburi domišljijo in vleče na pot.

Indonezija je država z največjim številom muslimanov na svetu.

In kje sem bil pred petsto leti?
A mi je seveda že ves ta čas tudi jasno, da sem žal kako stoletje prepozen. Na otok, velik za dobrih štirideset Slovenij, so namreč že pred pol tisočletja kot prvi belci prišli Portugalci – po tistem pa je šlo za nas, hrabre raziskovalce tretjega tisočletja, le še navzdol. Da, bili so goli divjaki in bili so lovci na glave, a vmes so bili tudi in predvsem angleški in nizozemski kolonialisti, japonski okupatorji in indonezijski gospodarji. Natančneje: Indonezijci so si pod imenom Kalimantan priključili južni dve tretjini otoka, Malezijci pa so na severu prek zemljevida zapisali Saravak in Sabah. Pa še za brunejski sultanat z njegovo nafto in palačami je ostalo nekaj malega.

Kdor je imel vmes sekiro in vsaj pet minut časa, pa je seveda sekal. Od otoških pragozdov, ki predstavljajo poleg Amazonije in osrednje Afrike tretja pljuča današnjega sveta, ostaja z vsakim dnem manj. Les je bogastvo, ki se mu ni moč upreti. Vse manj pa ostaja prostora, v katerem lahko svojo romantično nekdanjost živijo Dajaki, kot v svetu tam zunaj radi imenujemo desetine različnih plemen, prvotnih prebivalcev otoka.
Jasno mi je: o tem bi bilo smiselno še veliko govoriti. A sem že doma začutil, da na teh straneh to ne bo cilj mojih javljanj.
Ker so seveda veliko bolj pomembne stvari od nekakšnih domorodcev in njihovih težav. Recimo: zakaj sem jaz, svetovni popotnik in človek z izkušnjami, en tak butl in čisti amater.

Hotel za nostalgične spomine
Saj mogoče imam pa samo smolo. Ker na tistih treh letalih iz Ljubljane prek Frankfurta in Singapurju ničesar zares pomembnega nisem zamočil. Začel sem šele v taksiju, povedal sem ime prvega hotela iz Lonely planeta – jasno, pod budget, najcenejši sem ga našel- a bi moral biti v resnici tretji; sem le gospod, ki si lahko privošči zapraviti dvanajst evrov na noč – namesto petih! In tako imam zdaj namesto klime savno. In namesto pogleda na morje ventilator, ki spominja na soško fronto – le da je glasnejši! V čebru, ki ždi namesto tuša v kotu poleg luknje v tleh, pa ni vode. So pa zato komarji, zelo so me bili veseli. Ne, podgan ni, a bom zjutraj povprašal na recepciji.
Sem že omenil, da leži Borneo na ekvatorju, krasno vroče in vlažno da je tu?
Okno seveda gleda na glavno cesto. Aha, tudi mošejo z lepim minaretom imam tik nad glavo. In danes je praznik. Sveti mož tam gori ima že tri ure pevske vaje in raje ne pomislim, kdaj bo začel jutri zjutraj.

Ko sem že pri prazniku: danes je seveda vse zaprto. Nihče nikjer ne govori angleško. In belega popotnika s kakšno uporabno informacijo še nisem srečal; mogoče se bo celo izkazalo, da so belci tukaj prepovedani? Taki kraji so mi všeč. Zelo obetavno kaže, le naspati se moram. In jutri bo seveda še bolje, stvari gredo po prvih dveh dneh na poti običajno le še navzgor.

PS: glede fotografij: pa kaj vam naj pokažem iz Balikpapana??! Moj cilj so džungla, čimbolj drugačni ljudje, divje reke in dolga pešačenja med plemenskimi vasmi. Za to bo pa pač treba še malo počakati.

Seznam prispevkov

BORNEO, junij 11 - poročilo prve skupine; yesss!!
29. 06. 2011

Priznam, da po decembrski raziskovalni turi nisem bil povsem prepričan, da se bo Borneo zares prijel kot ena naših naslednjih uspešnih destinacij. Preveč stran z vseh poti, preveč brez turističnih pritiklin, s prevelikim razdaljami, na trenutke preveč naporen, preveč džungelski, daleč preveč brez mrzlega pira v deželi pod Alahovim okriljem. A sem se zelo očitno in povsem zmotil. Prva skupina sedemnajstih diverzantov je prišla nazaj brez izjeme zadovoljna – pa kaj zadovoljna, navdušena! Le čemu in le zakaj neki??

Zelo krvava pot do ozdravitve
Mančong
08. 12. 2010

Včasih se mi zazdi, da ljudje nismo zares samo dobri. In občasno pomislim, da bi se Zemlja počutila bistveno bolje brez nas. Zagotovo pa vse živo, kar poleg človeka še uspeva na tem planetu.

V mokro osrčje Bornea
MUARAMUNTAI
06. 12. 2010

Brez letalskih skokov bi bil v teh krajih mrzel. Oziroma: bi šlo, a za poti zadnjih treh tednov bi rabil vsaj dvakrat več časa, svetniško potrpežljivost matere Tereze in zagnanost Johna Ramba v njegovih mladih letih.

Raj tropskega otoka namesto pekla džungle
DERAWAN
02. 12. 2010

V Tanjung Redep na severovzhodu Kalimantana sem priletel iz Balikpapana. Pravzaprav je šlo takole: dan pred tem sem zjutraj letel iz Pangkalanbuna, opoldne v Darjamasinu zamenjal letalo in prispel sredi popoldneva v Balikpapan.

Na pol poti in malo zmeden, kje so Dajaki?
Borneo
01. 12. 2010

Mislim, da tega še nisem omenil. Šef – to sem jaz! – me je na Borneo poslal službeno, za najin mali popotniški klub naj bi odkril kakšno novo, bolj avanturistične sorte turo.

Kot pač vsi normalni ljudje
TANJUNG PUTING
26. 11. 2010

Navsezadnje imajo ribe neko svojo osebnost. Dva zajca si nista enaka in psi ter mačke jo imajo tudi zagotovo. Pa da je ne bi imeli orangutani?!

Obisk pri res krasni žlahti
PANGKALANBUN
26. 11. 2010

Na mojih turah me vedno znova zanimajo predvsem ljudje. Čim bolj drugačni ljudje; saj imam sicer rad lepe pokrajine, od daleč tudi visoke hribe in tudi dobra oštarija v mestu mi prav tako dobro dene. A ljudje so še vedno glavni razlog mojih potovanj.

Kot bi prasca z žago klal
BANJARMASIN
24. 11. 2010

Vem, zveni grdo, ta naslov – ampak prav to mi je takrat hodilo po glavi. Kako lepo zna izgledati zrezek nekje v fini restavraciji, ob svečkah, z natakarji v črnem in z menijem, v katerem je za pol biblije samih nekih finih in dolgih imen, najraje v francoščini.

1 2